Zlati Klemi ne more sedeti križem rok in če ne dobi nobenega za tek ali smučanje ali kaj jaz vem kaj, potem pokliče mene za v jamo. Da morebiti bi pa v Pihalnik skočila pokukati tisti kamin …
Ja, v Pihalnik smo pred leti kar pogosto hodili, a če me zdajle vprašate zakaj, ne bi vedel odgovora direktno iz glave. Smo pa zadnjič debatirali v klubu, da nekje mora biti tudi drugi izhod, ki so ga sicer neutrudno iskali z zunanje strani, a nikoli našli in da bi bilo dobro morda pokukati pa še iz notranje strani.
Ne, moram biti iskren, na sestanku je bilo vehementno rečeno, da so pred desetletji že plezali tisti kamin, a je tako zarušen in nemogoč, da so obupali. Kar je bila seveda rdeča ruta za Klemija. Je ob pivu pri meni omenil, če bi šla tisto splezat in sem zastokal, nič ne tajim. Ker Klemi na akcije hodi ob sedmih zjutraj!
Ker pa se poznava že dolga leta, je takoj poudaril, da gremo šele po kosili in sem pristal. Itak. Pa še Petro in Matejo sva povabila, imata Pihalnik na spisku letošnjih želja in ker je spisek dolg, ga je treba počasi začeti prečrtovati, drugače bo leto prekratko! Pa veliko robe sva imela in je že skrajni čas, da zagnane pripravnice začnejo delati…
Res smo se pri pokrovu na cesti, ki skriva vhod v brezno, parkirali šele po kosilu. Plus kava, ki jo je Mateja kupila tudi za naju, je bila že malo mrzla, ker sva rahlo zamudila. A mi je vseeno prijala. Tudi mrzlo imam rad. Mrzlega pogleda prijateljice zaradi zamude pa nisem opazil …
Prvi sem se v luknjo spustil jaz, da opremim, z desetimi ploščicami in rinkami. Se mi je zdelo nekam malo za razvejano sto metrov globoko brezno, a je Klemi vztrajal, da je robe več ko dovolj. Je pozabil, da sva, ko sva bila še zelena jamarja, uporabljala tudi zarjavele kline, ki jih je kdo ve kdaj kdo ve kdo pred sedemdesetimi leti zabil in si zdaj seveda na tisto rjavino niti balona ne bi upal zavezati!
Sem ga torej počakal, da mi je dal dodatne ploščice, ki jih je nameraval uporabiti v kaminu (vpkonke so bile pa moje, ker jaz za razliko od njega v jame ne hodim lahek!), vrvi je bilo pa ravno prav, čeprav sem tudi v ta njegov izračun dvomil. Na meter se je izšlo, čeprav je prijatelj, ko sem mu to omenil, zagodrnjal, da sem predolge zanke puščal na pritrdiščih …
Na dnu sva s Petro kar v lepljivo blato zagazila in se zarinila v podor, ki vodi navzgor. Drobna Petra je rinila prva, jaz sem jo pa od zadaj usmerjal. A ker že leta nisem bil tam, sem enkrat zgrešil in je celo ona zastokala, da ta Pihalnik je pa res ozek in ko zastoka meter in pol visoka deklica, mene zadaj kar stisne. Sem predlagal, da se vrneva kakšen meter ali dva, da preverim pot, a se je že zarinila v razpoko, jaz sem ji pa sledil, kaj sem pa hotel. Ne moreš pripravnice same v jami pustiti!
In je bilo res ozko in nizko, je morala celo par kamnov umakniti, da se je čez zrinila, jaz sem moral pa izdihniti, da sem crknil skozi. Naprej je bilo pa še bolj ozko! Ko se je rinila naprej, sta jo pa po desni Mateja in Klemi prehitela, ki sta šla po pravi poti.
Itak da sem tudi sam začel iskati prehod v širše dele, pa me je, skorajda ujeta, prepričevala, da bo šlo tudi meni, da naj kar poskusim. Da je bolje en meter čez ožino ko deset metrov nazaj in potem normalno naprej!
Me je enkrat za spremembo pamet srečala in sem se nekako zrinil v širše dele ter jo ujel, ko se je ona ravno iz ožine skobacala. Potem sva pa, prepotena in zadihana zaradi naporov, kmalu ujela tudi Klemna in Matejo. V veliki podorni dvorani, v kateri se strop skorajda ni videl.
Klemen se je že pripravljal za plezanje navzgor, le mene je čakal, mene je pa nekaj lenoba in sem delo kar Mateji ponudil. Sem mislil, da bo protestirala, a ni, Klemi pa tudi ne, zato sem se hitro pridružil Petri, da si ne premislita.
Res je bilo v steni že nekaj starih fiksov, kakor so staroste našega kluba trdile in prijatelj jih je kar uporabil, veliko je pa tudi na prosto splezal, saj je vertikalna razpoka dovoljevala takšno početje. Kar letel je v višino, Mateja mu je komaj vrv dodajala.
Enkrat vmes je lačna postala in je prosila, če ji sendvič prineseva, pa sem ji predlagal, naj kar po njega pride in ga sede poje, saj sem tako tudi jaz ponavadi Klemija varoval, ko je že bil dovolj visoko in ni videl. In je res tako naredila, a je bil Klemi na srečo že visoko …
Petra je banano pojedla, malo tople cedevite spila, potem pa zastokala. Če bomo kar tam sedeli ali kako. Jo je že malo zeblo …
Itak mi je bilo takoj vse jasno. Ko z mano hodita, gremo samo do zadnje dvorane, tam pogledamo, kakšen kofe spijemo, kaj pojemo, potem pa ven pičimo. Ker sta še pripravnici.
Sem ji pojasnil, da to zdaj s Klemijem je pa pravo jamarstvo. Čmurjenje v temi in blatu pa zebe te in občasno se malo dolgočasiš …
Klemen je bil že tako visoko, da je zmanjkalo dinamične vrvi, s katero ga je varovala Mateja, zato je scmaril eno dvojno pritrdišče (po reglcih) in ji spustil statično vrv, ki jo je tudi vlekel s sabo, po kateri se je povzpela do njega, potem sta pa spet nadaljevala. S Petro sva le dve lučki nekje visoko videla …
Jaz sem že izkušen jamar in sem si našel dober ter udoben položaj za varčevanje z energijo, tu in tam sem malo tople cedevite spil in kakšnega pokadil, pa muziko sem vrtel in je kar bilo za zdržat, Petri je bilo pa malo dolgčas. Nekaj časa je iz blata kroglice delala in jih zlagala na velik kamen, ko je tam zmanjkalo prostora za nove, jih je pa ob drugo skalo metala. Dokler se ni naveličala. A zacvilila pa ni, kdaj bomo šli domov, to pa že moram povedati!
Na srečo je prijateljema vrvi zmanjkalo in sta se do naju spustila, pa tudi ura je preganjala, če smo hoteli policijsko uro prehiteti. Smo se končno ven odpravili, v obratnem vrstnem redu kot smo prišli noter. Jaz sem razopremljal in po dolgem času trpel, da ni za povedati! Saj sto metrov splezati ni kakšen velik problem, a ko si blaten, res blaten blaten, je vse veliko težje! Oprema ne prime, a najhuje je bilo pritrišča rakopavati. V kepi blata sem moraj najprej ključ poiskati, potem pa v kepi blata locirati matico …
Ven sem crknil malo pred policijsko uro in zelo hitro smo vse skupaj pospravili, da smo lahko zašibali proti varnemu domu. Z nekaj adrenalina, kakopak, saj smo bili ene deset minut že v prekršku …
Nekaj manj adrenalina in nekaj več švica je pa potem pranje opreme zahtevalo, časa je vzelo pa tudi toliko, kolikor mi ga je vzelo plezanje dol in gor v jami!
Ja, Pihalnik je poseben, ampak Klemi je ves napaljen, bomo kmalu spet šli, hoče najti izhodno luknjico, ki je iščemo že kakšnih 35 let …
