Spri in vladaj plus prevod

Danes sem vstal bolj zgodaj, že pred deseto. Preden skočite, da to ni zgodaj, naj povem, da sem imel budilko nastavljeno na 11 in da bi to pomenilo dobrih pet ur spanca. Pa ne, da nisem mogel spati, to lahko in z veseljem počnem, le poštar me je zbudil. Je prinesel paketek iz Litve. Mislim, paketek je bil iz Litve, model je zadevo prinesel le iz novomeške pošte …

Dobil sem moj roman Iskanje Eve v litvanščini. Nimam blage, če se jeziku, ki ga govorijo v Litvi, tako reče. Sem poslal novico prijateljici, pri kateri sem bil pred leti en mesec v prevajalski hiši. Že dolga leta se nisva slišala in sem jo, preden sem se pohvalil, da bo končno nekaj mojega lahko prebrala, najprej vprašal, ali se me sploh spomni. Se me še spomni, zatrjuje celo, da zelo dobro, čeprav v tisto prevajalsko rezidenco vsako leto pride sto ali več ljudi!

No, saj če pomislim, takšnih, kot sem jaz, zelo veliko res ni imela. Sem nekega dne ugotovil, da imamo v tisti hiši tudi savno in sem sklenil, da bom to zadevo prvič v življenju kar tam preskusil. Pa sem pisal in pisal in pisal in se šele okoli treh zjutraj spomnim na nakano in ker zame ura ni bila pozna, sem v savno skočil kar takrat. Je bila savna tiste vrste brez pare, kar pa nisem vedel in sem na kamne ves čas vodo zlival, da bo para, ki je ni in ni bilo, seveda, je pa notri posledično postajalo vse bolj vroče in vroče. Česar pa nisem vedel. Pa da greš v tako vročo savno le za deset, petnajst minut, tudi ne. Sem mirno bral knjigo, morda dobre pol ure ali več, šele ko dihati več nisem mogel in sem mislil, da mi bo srce razgnalo, sem odšel ven, na mraz, na sneg. Kar gol, itak so vsi normalni trdno spali. Pa da bi bila zadeva še bolj zanimiva, sem se po telesu s kavo namazal. Pravo, ne preveč drobno mleto. Sem namreč pri zajtrkih (okej, normalne prevajalke so takrat kosilo jedle, zame je bil zajtrk) poslušal druge rezidentke, ki so savno redno uporabljale, da se mažejo z različnimi dišavami, da lažje spijo. In  sem se tega spomnil tam med švicanjem ter skočil do prhe, kjer so imeli na policah vse vrage različne naložene, celo med, ter se odločal med njimi. Skoraj sem se že za med odločil, ko sem v nekem lončku kavo zagledal. In sem zagrabil seveda tisto, že zaradi navade. Sem šele kasneje, ko se je kava na meni dodatno pražila, pomislil, da jo je morda kakšna ženska tam enostavno pozabila in da to ni za v savno, a mi je bilo vseeno. Ko sem pa stal potem tam na mrazu popolnoma gol in si tisto kavo dol radiral s telesa, pa kadilo se je iz mene ko iz indijanskega konja po celodnevnem pregonu kavbojcev, sta pa dva modela priletela na dvorišče. Skoraj sem se usral. Onadva pa tudi!

Nekaj sta sikala v meni nerazumnem jeziku, na mojo angleščino se pa nista odzivala. In smo malo vlekli in malo porivali, razumela sta pa šele balkansko povabilo v maternici njunih mam. Pa verjetno se je še dodatno kadilo iz mene, ker sem se razburjal in sta odnehala …

Ampak zjutraj je bila potem pa veselica, ker sta me zatožila šefici, ta je pa seveda vsem povedala in so crkovali od smeha. Pa ovohavali so me, če res po kavi dišim. Sem dišal, kakopak. Tisto noč sem zaspal ko angelček, vonj po kavi je božanski!

Sem šele kasneje izvedel, da sta bila varnostnika lokalnega varnostnega podjetja, ki sta priletela zato, ker sem alarm sprožil. In sta pričakovala požar, pričakal ju je pa gol model na snegu, namazan s kavo …

Se je zadeva še enkrat ponovila, popolnoma enaka, le da takrat nista nič vpila, le z roko sta zamahnila in odšla. Aja, pa s kavo takrat nisem bil nič namazan, to sem opustil.

Zjutraj se pa šefica ni več smejala, temveč me je krepko okarala, da morajo vsak njihov obisk plačati in zakaj sem še enkrat zakuhal isto sranje. Seveda sem protestiral, da tokrat pa noter nisem kadil, da sem ga prižgal zunaj, a je to zelo ni zanimalo, da mi je že prvič povedala, da je senzor naravnan ne na cigaretni dim temveč na razliko v temperaturi in če vrata savne ne zapreš, ko prideš v predprostor, se sproži. No, saj mi je morda res povedala, a kakor se mi večkrat rado zgodi, včasih ne poslušam …

Okej, še par takšnih sem zakuhal, enkrat so me celo policisti domov pripeljali, ker pač nisem imel dokumentov, angleško pa nista govorila in je bila vesela, ko je morala ob štirih zjutraj jamčiti zame, ki sem se majal ko šiba v vetru. Sem namreč srečal nekega srbskega košarkarja, ki je bil vesel zemljaka in sva si nekaj spila. On je potem nekam izginil (ali padel), jaz sem pa ko tisti Slovenček v Planici lutal naokoli in ne da nisem vedel, kam sploh grem, vedel nisem niti kje sploh sem …

Torej, mi je napisala, da seveda se me še spomni, a da bo mojo knjigo težko prebrala, ker ona je Latvijka, knjiga je pa za tiste iz Litve. Pa še to je dodala, da je to zame, kolikor me pozna, minorna in razumljiva napakica, da nič ne de.

Jebajga, sem šel preveriti na mapse in res sem bil v Latviji. Mislim, ja, Slovenija, Slovakija, pa saj to je vse isto …

Torej, knjiga je prišla in sem posledično bolj zgodaj vstal ter še na mrazu kofetkal na terasi ter bral dnevno časopisje. Ko je zazvonil telefon in me je dragi prijatelj Remih na kofe povabil, ker danes so od oktobra lanskega leta prvič kafiči odprti, sem se pa verjetno zaradi neprespanosti zmedel in sprejel vabilo. Ter odpeketal na Loko. Pa sem rekel, da ne bom. Ker mi gre na živce, da kafičev niso odprli po vsej državi in nas drkajo ko otroke. Itak mi je komandant Benko ob tej novici očital, da to ni fer, da Dolenjci bomo imeli gostilne odprte, ko so bili Primorci v takšni epidemiološki situaciji kot smo zdaj mi, so bili pa solidarnostno zaprti, kot da sem jaz gostilne odprl!

Sem mu vseeno poslal fotko s kavico in cockto s terase, le toliko, da mu malo tlak dvignem. Pa predragi soprogi tudi, s pripisom, da midva bova pa šla, ko bo bolj toplo. In sem takoj dobil nazaj, da v centru Novega mesta sije sonce …

Drugače pa res, ne bi šel, če ne bi bil povabljen. Pred gostilnami so vrste ko pri zdravniku, jaz sem imel srečo, da je Remih po petnajstih minutah čakanja dobil mizo in sem samo prisedel. Pa tak dogodek je bil to, da je celo televizija prišla ovekovečit dogodek. Po moje bo takrat, ko bodo čez leto ali dve policijsko uro ukinili, ki zdaj zaenkrat kot edini ukrep zadržuje virus v mejah normale, pa petarde pokale in rakete v zrak letele!

Ovce je potrebno striči, ni druge …