20 milimetrov

Pred davnimi davnimi časi, ko v Sloveniji zaradi korone še ni bilo izrednih razmer, da me ne bo spet kdo inšpekciji prijavljal, in je bilo še vse dovoljeno, tudi življenje, si je Potrpin zaželel praznovati rojstni dan kot pravi možak – delovno, na dnu Čaganke!

Najkasneje ob štirih moramo not, je rekel odločno kot nekoč Tito, da Prozor nočas mora pasti in če bi uro pred časom za ene štiri ure nazaj premaknili in ne eno uro naprej, bi nam načrt morebiti celo uspel. Z Matejo sva ga nestrpno pri bivaku pri Čaganki čakala, makaroni so bili že povsem trdi in hladni. Sva jih skuhala ob dogovorjeni uri, ker prijatelj je pa domačo haše omako nosil, da ne bomo v jamo hodili lačni! Smo jih pojedli, kakopak, so teknili, domače je le domače, a smo jih nekaj še pustili, z obvestilom na mizi, da naj jih morebitni obiskovalec poje, da ne bo šla hrana v nič! Vsega nismo pojedli, ker smo si privoščili še rojstnodnevno torto, jo je kupila Mateja (skoraj sem že napisal, da naredila), te pa tudi nismo vse pojedli, smo jo skrili pod posteljo za kasneje, ko pridemo iz jame, čeprav o tem pa nismo morebitnih obiskovalcev nič obvestili!

Dasiravno sem imel kav že polno rit, smo še eno morali spiti pred odhodom, ker tako veleva tradicija, potem smo se pa v opremo spravili, ker se nam je že malo mudilo. Medtem, ko se nam je že mudilo, se je sončen dan še v deževnega prevesil, hkrati sem pa ugotovil, da moram še nove popkovine narediti, ker sem jih nazadnje v Cinku povsem zdrsal in niso bile več najbolj varne, čeprav verjetno tudi že prej niso bile za v priročnik fotografirat … Potem smo si bale opreme rinili, ker smo jo imeli pa res preveč, od spalk, ki smo jih nazadnje ven prinesli, ker so smrdele po plesni in jih je Remih opral do ležalnih podlog, vrtalnika, dveh baterij, kupe hrane, orodja za širjenje ožin … Oba s Potrpinom sva imela XXL torbe, Mateja pa XL, vse tri pa so bile do konca polne!

Tako težko še nikoli nisem nosil, se mi zdi, in čeprav je na (kratki) poti do jame dež ponehal in se je spet sonce pojavilo ter posledično tudi mavrica, nisem bil nič kaj navdušen. Do Akustične dvorane tam nekje na 200 m globine sem kar crkoval in če bi kateri od prijateljev rekel, če gremo nazaj, bi bil takoj za! Tam smo potem namesto običajne kave samo enega pricinila, mašina se je medtem pa že malo ogrela in napredovanje v večje globine je bilo potem nekoliko znosnejše. Kar dobro smo se spuščali in kmalu smo presegli globino 300 m, kjer je nazadnje Mateja praznovala svoj 30. rojstni dan. Naprej je šla kar z malce straha, razlika med majhno torbico, kakor jo je imela takrat, ali veliko, delovno, je ogromna, kot noč in dan! In ker je Čaganka od 250 m naprej nadvse naporna, ji je tudi kakšna kletvica kdaj ušla. Enkrat je postokala, da se prasica ves čas zatika in si nisem mogel kaj, da ne bi pripomnil, da se tudi njena torba upira! Ni ji bilo preveč smešno …

Mislim, da smo se samo še enkrat ustavili, da smo čaj spili, v zadnjem breznu pred bivakom na 450 m globine je pa vprašala, koliko še imamo. Že slabih 5 ur smo se guzili. Sem bil duhovit, sem ji resno odgovoril, da kakšni dve urici jebade je pa še pred nami in ko smo v zadnjem meandru že plezali navzgor, kjer je bivak, je pa Potrpin, ki je bil že pri njem, dol spraševal, ali zavije levo ali desno. Sem najprej mislil, da se mu je skisalo, da naj predse pogleda, potem sem pa ugotovil, da Matejo hecava in ga poslal na desno. Naslednji trenutek je tudi ona gor priplezala in najprej sploh verjeti ni mogla, da smo že tam, psihično se je pripravljala še na dve uri!

Jap, jamarski humor je tako zabaven …

Vrgli smo se na suho zemljo in za kofe pristavili, potem je pa Mateja iz torbe vzela majhno stekleničko viskija, da smo nazdravili za prijateljev rojstni dan. Sva hotela dol vzeti tamali šampanjec, ki je bolj kulturen za pod zemljo, kjer alkohol ni najbolj zaželjen oziroma sploh ni, a ga je nekdo pozabil kupiti in je potem posledično Mateja zavila v edino trgovino na poti, kjer pa šampanjca niso imeli. Vsak si je le malo jezik omočil, saj je bila steklenica res majhna, za slavljenčevo zdravje, s tistim, kar je ostalo, torej pol požirka, si je pa Potrpin kavo zabelil. Ker takšno kavo pač pijejo pravi dedci skoraj pol kilometra pod zemljo za rojstni dan …

Mateja je skuhala juho (vodo je pa pristavil Potrpin!) in smo jo z užitkom pojedli (no, spili), potem smo si pa bivak začeli urejati. Torej, Mateja in Potrpin sta ga začela urejati, jaz sem si podlogo in spalko kar pred bivak vrgel, čeprav bi se menda lahko trije noter stiskali in bi bilo bolj toplo, a jama je eden redkih krajev, kjer lahko v postelji kadim …

Kakor vedno so garači že pred polnočjo smrčali, jaz sem pa pred bivakom sicer užival in si ravnal utrujen hrbet, a spanca seveda ni bilo! Okoli treh zjutraj sem si enega pricinil in malo čaja sem spil, ko sem pa termovko odlagal, sem na steni čisto blizu mene neko jamsko beštijo zagledal. Podobno klopu! Mi je Teo enkrat pred leti v jami pokazal jamskega klopa, a je bil drugačen, a kaj pa jaz vem o klopih, lahko jih je več vrst in oblik. In itak mi je bilo potem še težje zaspati, ko sem čakal, kdaj me bo beštija napadla, ker že bohsigavedi koliko let ni sveže krvi zavohala …

Pa pustimo ob strani dejstvo, da je bil teren nagnjen v dve smeri in če nisem lezel dol proti bivaku, me je pa kotalilo v desno proti steni in sem se vsake pol ure moral gor in v levo prestavljati! Ja, res je, da sta mi oba, Mateja in Potrpin predlagala, da naj grem v bivak, ker tam ni ravno in če že ne grem v bivak, naj vsaj teren zravnam, a ta očitek mi ne takrat ne zdaj nič ne pomaga!

Nimam blage, kdaj sem končno zaspal, a zagotovo nisem dolgo spal, ker ni bilo dolgo, ko je Potrpin že z lončkom za kavo ropotal! Sem itak protestiral, da je prezgodaj a se ni dal, da ura je devet in da tlaka kliče. Da on bo kavo skuhal, mene bo iz postelje pa vonj po kavi dvignil, da me pozna. Tu je naredil napako, ker še vedno niti ne vonjam niti okušam, a sem vseeno vstal, ker ga poznam, ne bi odnehal! Pa pustimo ob strani, da se je zlagal, koliko je ura, ko sem že drugo kavo pil, je šele odbilo devet!

Sva budila še Matejo, ki je pa le postokala, da jo zebe ko psa in da bo še malo poležala, ker je ravno še Potrpinovo spalko dobila in je končno malo toplote prišlo. Sva pokofetkala, zajtrk pojedla in še en kofe spila in ker še ni vstala, sva se kar oblekla in se kakšnih 50 m višje napotila.

V načrtu sva imela še zadnji dve vertikali do bivaka v Kalahariju razširiti (vse do tam sva v dveh letih garanja že naredila bolj humano, čeprav je še vedno ozko za popizdit!), potem bi se pa spet v Kalahari zapodila. No, zapodili bi se, Mateja bi tudi garala, smo si že zgoraj razdelili delo, smo ji povedali, da je ne bomo nič šparali …

Predzadnjo vertikalo sva tolkla skoraj do treh popoldne, je bila trši oreh, kot sva si mislila in ko sva izpraznila prvo baterijo na vrtalniku, sva se v bazo spustila, da si kosilo privoščiva. Nekako sem upal, da bo že dišalo (okej, ne meni, vsaj Potrpinu), pa je bila mladenka točno tam, kjer sva jo pustila – v bivaku! Najprej sem preveril, če diha in je dihala, ko sva si makarone skuhala in jo ven na kosilo vabila, pa še vedno ni bila dovolj ogreta. A ker človek, ki ne dela, naj vsaj je (to ponavadi zame velja), sem ji kar v posteljo postregel. Saj za vegetarijance pod zemljo je izi pripraviti obrok – na makarone streseš tuno in dve rezini sira (ki sta od zajtrka ostali) vržeš gor in je bogovsko. Predsem zato, kakopak, ker je toplo …

V najine makarone sva pa zmetala še nekaj konzerv, ki so rjavele pred bivakom (brez etiket) in jih zadnjič nisva ven odnesla in so bili tudi bogovski! Nato sem se spomnil in vox, jamarski telefon priklopil. Ker naj bi Klemi, Kaco in Petra tam okoli zunanjega bivaka jame iskali. Nisem se nadejal odgovora in sem skoraj na rit padel, ko sem Jurčka zaslišal, jasno in glasno, kot bi ne bil skoraj pol kilometra nad nami. Je prišel slučajno malo naokoli in se odločil, da bo naša zunanja podpora. Na hitro smo malo o novicah iz zunanjega sveta poklepetala, vmes mi je pa zaupal, da zunaj dežuje in da je tudi napoved slaba, da bo deževalo vso noč. Je pogledal na telefon in mi zaupal, da se pričakuje 20 milimetrov padavin. Kar me ni zelo zaskrbelo. Čaganka je velika, kaj pa je to 20 mm! Sva se poslovila, glasen pogovor je pa Matejo malce predramil. Kaj to pomeni 20 milimetrov dežja za nas.

Se je spomnila mojega pripovedovanja, kako naju je s Potrpinom skoraj utopilo v jami, ko sva ven plezala, ko je odjuga na površju stopila ves sneg! Itak da sem jo nemudoma pomiril, da 20 mm ni nič, da 20 mm jaz v žepu ven nesem, potem sva pa s Potrpinom še kavico ali dve in nato kar spet po vrvi navzgor na delovišče. Skoraj do desetih zvečer sva garala, ko sva zadnjo skalo razbila že dokaj blizu bivaka, še nekaj pritrdišč novih sem napravil in eno vrv zamenjal, potem sta naju pa želodca spet v bazo pregnala.

Najprej sem preveril, ali Mateja v spalkah še diha in je dihala!

Nato sva si pogrela kosilo, ki pa ni bilo za zaspanko, ker je bilo notri tudi meso, zato je končno prišla iz šotora in si pristavila vodo za torteline. Plus vrečko juhe se je namenila notri stresti, saj smo bili z vodo že zelo na tesnem. Čaganka je bila namreč popolnoma suha in vodovod ni delal, tisti kanister vode, v katerega teče, smo pa tudi že skoraj porabili.

Sem sitnaril, da od zdaj naprej bomo in kavo in čaje in juhe in maharone pili in jedli iz istih skodelic, ker je vode škoda za pomivanje, pa je bil prijatelj pameten, da naj mu samo prvič pokažem, kje se vodo zajame in da jo bo on nosil tudi za tuširanje! Sva vzela prazen kanister in se napotila po vodo. Saj ni daleč, je pa že brez kanistra jebanje na polno do tam priti, malo pa še nevarno! Prav prešvicana sva nazaj v bazo prišla in kar naenkrat higiena tudi za prijatelja ni bila več na prvem mestu, prav škrt je postal pri porabi vode! Še celo kave pred spanjem sva si samo tamale skuhala …

In kot vedno sem ga komaj do polnoči držal pokonci, da ne bi šel prezgodaj v mižule mažule, ker potem tudi prezgodaj vstane, pa se ni dal. Je samo nekaj skočil pogledati v šotor, v naslednjem hipu je pa že smrčal!

Tudi Mateja je šla v sosednjo dvorano le luknjico izkopat in se je vsa vesela kar proti šotoru napotila. Da spanca nikoli ni preveč. Zakaj je bila vesela? Za trideseti rojstni dan si je zapisala milijon stvari, ki jih mora narediti v tridesetem letu in so se s tokratno akcijo menda kar avtomatično odkljukavale. Iz šotora sem še slišal: Kakanje v jami, izpolnjeno!, pa je ni bilo več! Doseči dno Čaganke je odkljukala že prejšnji dan …

Jaz sem tokrat napravil tisto, kar bi moral že prvo noč, torej zravnal ležišče. Ni lepšega kot sredi noči (okej, saj pod zemljo to niti ni najbolj pomembno!) malo pred spancem po celodnevnem garanju še po zemlji mlatiti z majhno motikico in preverjati, če je v vaservago v vse smeri!

Sem očitno napravil dobro, ker sem kar nekako zaspal in se nisem veliko zbujal, potem sem se pa enkrat nenadoma popolnoma razbudil. Najprej mi ni bilo jasno, zakaj sem se zbudil in zakaj ne morem spet zaspati. Sem pogledal na telefon, ki je kazal, da še niti sedem ni. Jaz pa buden ko ris!

Potem me je pa zadelo – ni bilo več tiho! Ne, Potrpin je smrčal tudi dan prej, tokrat sem pa še bobnenje vode slišal, ki ga dan prej ni bilo! Pod bivakom je šumelo za popizdit! Mokri bomo, mi je bilo v hipu jasno, a sem hotel vseeno zaspati. Pa ni šlo. Ker je bil spomin na plezanje v slapovih še vse preveč živ.

Sem klel tistih 20 milimetrov, ki jih ven nesem v žepu in klel sem vremensko napoved, ki je ne gledam nikoli (ampak saj nisem čisto zares jaz kriv, če za prijateljev rojstni dan dežuje!), potem sem pa malo pred osmo kar vstal. Ter pristavil vodo za kavo. Je vstal tudi Potrpin, malo nejevoljen, ni mogel verjeti, da sem ga prehitel. Sva sedela na Remihovih stolčkih, poslušala bobnenje vode, ko sem pa v lonček kavo zamešal, je pa pokonci skočil. Da zakaj kave nisem dal v skodelici, kakor običajno, ker če ni vode za pomivanje, džezve ne umažemo temveč kar kavbojski kofe užgemo, se pravi v krop  v skodelici kavo vsujemo.

Sem ga pomiril, da vode nam danes pa res ne bo manjkalo in da bomo lahko vse za naprej in nazj pomili, potem pa iz postelje še prijateljico zbezal. Prek voxa smo se pozanimali, kakšno je vreme zunaj (je nehalo dežavati, kar nam žal ni pa nič pomagalo), pa Mateja je poprosila Tičarja, da njeno mamico pokliče in je z njo malce poklepetala. Ji je vsa navdušena razlagala, da je na dnu Čaganke, skoraj pol kilometra globoko, a normalen človek, ki še nikoli ni bil v jami, niti pod razno ne more razumeti, kaj to sploh pomeni. Zato jo je tudi mama sicer pohvalila, ampak kakšnega navdušenja v njenih besedah pa ni bilo. Ker mame so takšne. Pohvalijo, četudi bi recimo verjetno raje videla, če bi se njena hčerka v kakšen kvačkarski krožek vključila …

Jaz sem iz Remihovega stolčka vpil, naj se ji zahvali za volnene nogavice, ki jih je spletla zame, potem sem se pa spomnil, da bo njena hčerka enkrat prišla iz Čaganje in ji bo povedala, v kakšne razmere sem jo peljal in sem raje kar obmolknil …

Smo nato nekaj pojedli, potem pa pospravili in spakirali. Ter okoli enajstih dopoldne krenili proti ven.

Že v prvem, PRVEM breznu nas je namočilo do kože! Popolnoma. Je potem v srednjem bivaku Potrpin ugotavljal, da je enako kot takrat, ko naju je skoraj utopilo, a sem ga zavrnil, da ne povsem, da takrat je scalo v prav vsakem breznu, tokrat pa morda v petih ali šestih. A me je zavrnil, da rezultat je isti, da kot takrat gre tudi tokrat do gat premočen ven! Kar je bistvu res …

Nekje še bolj spodaj se moraš zriniti skozi ozko luknjico, preden prideš na vrv in te tam kar dobro zmoči, ker ravno pred tisto luknjico na tla udari dokaj močan slap in se razprši na vse strani. Moraš čez tisto luknjico čim bolj hitro in čim hitreje na vrv, ko si kakšen meter od tal, pa že ne šprica več tako močno. No, pred tisto luknjico sem si jaz na hrbet zadegal transportko, ker sem imel v njen tudi vrtalnik in baterijo in sem mislil, če bom torbo za sabo vlekel, bo vanjo pritekla vodo in bo škoda. Sem se zarinil v luknjico in ko je bil moj obraz morda pol metra od kraja, kamor je v tla udarjal slap, sem pa ugotovil, da sem se zataknil. Zaradi torbe na hrbtu! Naj sem še tako rinil, ni šlo. Pa nazaj tudi ne! Nisem vedel, ali naj se jokam ali naj se smejem! Sem potem stegnil roko pred obraz, da me ni ravno z vso močjo v obraz zalivalo in se obračal levo in desno, dokler se po kakšni minuti nisem skobacal ven! Na vrvi sem se začel kar krohotati, malo sem se pa tudi občudoval – že najmanj eno uro sem lazil po Čaganki, pa sem bil še popolnoma, ampak res popolnoma čist, brez trohice blata na sebi …

Nam je kar šlo. Sicer počasi, a je šlo. Torbe so bile težke in so se besno zatikale, kjer so se le mogle, kar je povsod, mokri smo bili do kože, v škornjih je klokotala voda, a v srednjem bivaku smo se vseeno na kofe ustavili. Prva je vstala Mateja, da bo zmrznila, če se ne začne premikati, jaz sem pa v miru kofe do konca spil, da si v hrbet ne skačemo na vrveh.

Na vrhu Akustične dvorane nas je pa Petra presenetila, nam je prišla naproti, da bo pomagala. Mislim, takšen je bil itak načrt, da pride do bivaka v Severnem rovu in vzame Matejino torbo. Ampak jaz sem imel potem svoj načrt, ko smo se srečali. Sem prepričal Matejo, naj torbo, če jo lahko, kar do ven nosi, ker to je dobro za kondiciranje plus v teh zapisih ne bom rabil razlagati, da je samo do pol Čaganke torbo nesla in je stisnila zobe in skočila na štrik s torbo pod sabo. Jaz sem pa potem Petri hotel uturiti svojo prasico, ker me je dol vlekla, da povedati ne morem, v smislu, da bi bilo dobro zanjo, če malo pokondicira s težo pod sabo, a je mislila, da se šalim in je odpbrzela gor brez moje torbe. Pa še sreča, verjetno je imela prav toliko kilogramov kot jih ima naša mlada jamarka …

V Sedemdesetmetrci sem moral enega prižgati, ker je bila Petra še na tleh, so bile vrvi zasedene. Potem je Potrpin javil, da je prosto in se je Mateja prepela, da je lahko začela plezati tudi Petra, jaz sem pa kadil in poslušal, kako mi voda po hrbtu in ritnem kanalčku v škornje teče. Petra je bila že na pritrdišču in je nekaj čebljala sama s sabo in tudi ko ji je Mateja nad njo javila, da je prosto, se ni prepela, temveč je še kar čebljala. Meni se je pa voda še vedno in čedalje bolj po riti v škornje pretakala. Itak da sem jo poklical in itak mi je rekla, da naj malo počakam, da konča. Se mi sanjalo ni, kaj bi morala končati in sem torej vdano čakal, s potočkom prek ritnega kanalčka v škornje, zunaj sem pa potem izvedel, da je spet reportažo ko v Cinku delala!

Ljudje, zdaj sem v Sedemdesetmetrci. A pa vi veste, da se Sedemdesetmetrci samo reče Sedemdesetmetrca, ker drugače je …

Petra, frej maš, se od spodaj zališi moj glas.

Ja takoj, samo tole dokončam! Torej, kje smo bili? Aja, Sedemdesetmetrci se samo reče Sedemdesetmetrce, drugače je globoka samo 68,5 metra. No, to je en tak fun fakt, zdej pa moram iti, Šini priganja!

V zadnjem breznu se mi je vleklo ko čigumi, prav umiral sem! A po skoraj sedmih urah na poti iz jame sem bil nadvse presenečen, da nas je zunaj še dan pričakal. Itak da sem najprej izvedel, da ko je Potrpin ven prišel, je sijalo sonce, ko je prišla Mateja, je začelo deževati, ko je prišla Petra, je pa toča udarila. In res je bilo po tleh vse belo, kot bi snežilo! A se mi kaj dosti prijatelji niso smilili, mokri so bili že od prej, proti toči so imeli na glavah pa itak čelade …

V toplem bivaku nas je pričakal zlati Jurček z vročim makaronflajšem (smo ga poklicali iz srednjega bivaka, da je vedel kdaj začeti kuhati!), še prej pa kavica in radler! Za likof pa še tortica, ki smo jo imeli skrito pod posteljo, Jo je zlati Jurček sicer našel, ko je rutinirano prešnofaval teren, a je bil tako zlat, da pojedel je pa ni! Kaj hoče človek še lepšega na tem svetu, da je zadovoljen?!

Kot vedno se je na koncu prikazala še zlata Tjaša, ki ve, kdaj je večino dela že opravljenega, s Potrpinom sva pa potem domov odpeketala, ker je bila količina žensk na kvadraturo prostora pa res že prevelika.

Naslednji dan, ko me je vse bolelo in mi je Mateja poslala sporočilo, da je vso posodo v bivaku pomila, sem jo pa kljub bolečim prstom (in rahlo še premraženim, ker spodaj sem jo pomival pa jaz) vseeno pohvalil. Ker pohvalo si zasluži, bila je na dnu Čaganke, pa ven je tudi brez težav zgrizla!

Edina težava, ki jo vidim, je pa ta, da ne bo minilo dolgo, ko bo dol že Petra rinila. Ker iz tako globoko pa še ni naredila vloga …