Pihalnik skozenjc

Zdajle je prepozno, da bi skočil pred hišo in v prometnem pogledal, koliko je stara moja Julka. Bi namreč zbudil kuzlico, ta bi zbudila mojo predrago in sina … Kar ne bi bilo dobro, saj veste, nekateri imajo zjutraj službo in šolo! Zato kar na pamet ugibam, da ima kakšnih 25 let ali več.

Zakaj je to pomembno? Ma, saj ni čisto zares. A zadnjič se je prijatelj pripeljal z “novim” avtom, pravcato limunzino in sem že skoraj malo fovšen ratal, pa sem bil potem kar hvaležen za mojo veteranko. Namreč, v moji Julki ni iz armaturne plošče ven vzeta žarnička, ki sveti za oznako okvara motorja! Okej, moja Julka tega sicer verjetno niti nima. In nima niti katalizatorja, ko je bila narejena, se jim je še žvižgalo za okolje. A tudi prijateljeva raketa ga nima, ga je prodajalec odžagal in namesto njega privaril čisto navadno cev! Žvižga se njemu za okolje, vam povem … To je skoraj tako podlo, kakor tisto, ko je model prodal prastar avto za eno malenkost predvsem zato, ker je natočil poln rezervoar bencina in s tem prepričal kupca, kupec je pa po kilometru ali dveh, ko mu je avto crknil, ugotovil, da je kazalec za gorivo model s hitrim lepilom prilepil …

Ampak o Julki blebetam predvsem zato, ker si jo je zadnjič izposodil Klemi, je njegov bolidek zaštrikal nekaj v menjalniku, ko jo je nazaj pripeljal, je pa čez Julkine gume pizdil! Da so prastare ali nekaj podobnega. Saj verjetno so res, a z njimi se jaz pripeljem do jame (no, tudi on), on pa z novimi gumami na svojem bolidku pač ne!

Aja, ja, pa še toliko malinic je imel, da je nekaj kokodakal čez čistočo avta in kako jo je moral nekaj pucati oz smeti ven odnesti. In to reče človek, o čigar avtu sem napravil eno stran dolgo reportažo o čiščenju in je bila ena mojih bolj ekstremnih reportaž! Moj zlati prijatelj je imel poleti noter hladilno skrinjo (nepriklopljeno!) z ostanki hrane iz Finske, kjer je bil na dopustu enkrat zgodaj spomladi! Skrinja je hodila, vam povem …

Jah, pustimo to! Včeraj smo imeli še eno akcijo v Pihalniku. Dvakrat smo na Klemijevo pobudo odšli plezat kamin v zadnji dvorani (jaz sem se enkrat po riti praskal, drugič pa preopremljal jamo), tretjič so Klemi, Anži in Petra prek kaminov prišli do velike nove dvorane, ko je doma meritve dal v prostor, je pa ugotovil, da nas do površja ne loči več veliko in so se v četrti akciji (tehnično gledano sem bil tudi poleg, ker je bila tam pač moja Julka!) zakopali v majhno luknjico visoko nad Pihalnikom ter ugotovili, da je to verjetno to, zato smo včeraj zadevo pa dokončali.

Klemi in Petra sta se na tlako odpravila že zjutraj, mene sta pa ob bolj normalni uri naročila, sem do njiju prišel okoli dvanajstih. Pa moram priznati, da sem imel kar metuljčke v trebuhu!

Namreč, pihalnik so odkrili že v šestdesetih letih, ko so delali cesto in so ga hoteli kar zasuti, a so takratni člani JKNM protestirali in so cestarji na cesti jašek postavili, skozi katerega se zdaj vstopi v jamo. Jama gre prek ogromnih dvoran prek sto metrov v globino, na dnu, v veliki dvorani, se pa zguziš malo na desno in se potem prek podornih skal spet dvigneš za skoraj sto metrov in končaš v res ogromni ogromni dvorani! Že desetletja so jamarji domnevali, da ima Pihalnik tam povezavo z drugim vhodom (oz izhodom), kajti jama je res prepišna in povezava je zagotovo obstajala. Le tehnika in znanje niso bili na današnjem nivoju in je zadeva morala počakati na nas!

Čeprav, prva akcija v pihalniku, ko sva bila  Klemijem še čisto frišna jamarja, bi bila skoraj fiasko! Sva vhod v jamo iskala ko buteljna in ko ga po dveh urah nisva našla ter hotela domov, sva pa ob cesti tablico z napisom Pihalnik zagledala, ki je kazala na pokrov jaška na cesti! Seveda sva potem šla v jamo in seveda sem potem napisal novico za našo jamarsko internetno stran, v kateri sem vsem navdušeno razlagal, da je vhod v jamo kar na cesti!

Hočem reči, simpatično je, da je drugi vhod, ki so ga iskali toliko desetletij, našel Klemi, ki je skorajda prvi vhod spregledal …

Torej, včeraj sem ravno zadnji trenutek še prišel, da sem bil priča zadnji skali, ki je padla v globino in pot je bila odprta. Smo opremili, Klemi se je spustil v temo … Je sicer ugotovil, da to je ta dvorana, v kateri je bil od spodaj gor par dni nazaj, a na dno se ni spustil, ker je imel s sabo premalo vrvi!

Ven grede smo vrv kar ven pobirali, ker smo še malo čistili ozko brezence, da komu v prihodnosti kamen ne bi na glavo padel, pa buhteljne smo pojedli potem na sončku, ko smo proti avtom hodili, se je pa najprej stemnilo, potem je pa par minut krepko snežilo! Mislim, prav hecno poletje imamo …

V soboto bomo naredili prvo prečenje skozenjca! Prej si šel 100 m dol po vrveh in potem po kolenih in trebuhu občasno 100 m gor ter potem nazaj, zdaj bomo pa šli 160 m najprej dol skozi en vhod in potem 100 m gor ter ven pri drugem vhodu. Ja, ker je drugi vhod krepko višje v gozdu, je Pihalnik zdaj krepko globlji, saj šteje višji vhod …

Pa pekli bomo, menda, kakor se priložnosti pritiče, tudi stari strici bodo prišli, tisti, ki so že pred 30 leti sanjali o drugem izhodu …