Trikrat

Klemi je organiziral prvo prečenje Pihalnika ever to soboto. A se mi zdi, da ni hotel, da jaz pridem. Ker je ekspedicijo naročil med osmo in deveto uro zjutraj! Sem si rekel, bom pa kasneje prišel vsaj na roštiljado in se nisem preveč sekiral, potem sem se pa spomnil, da bo jamarjev za mali avtobus in ko jih je toliko eden za drugim čez ožine in pritrdišča, zadeve absolutno ne gredo hitro.

Sem si telefon navil za deveto zjutraj, da vsaj švoh 5 uric spanja pod kapo ulovim, spil kavico, celo časopis sem lahko preletel, potem pa v Julko sedel in pičil proti Pihalniku. Klemijev načrt je bil prečenje jame od zgoraj dol, torej skozi nov vhod noter, skozi starega nižje dol pa ven, a ko sem se vozil v hrib in se je pokrov jaška na cesti bližal, sem začel razmišljati, da če grem od zgoraj dol, jih bom ujel ravno ko bodo začeli gor spet plezati in se bom načakal, da mi bo brada zrasla, preden se bom lahko še sam proti izhodu pomatral.

Ja, vem, ko začnem razmišljati, nikoli ni dobro, a ko sem ravno začel razmišljati, sem se do jaška pripeljal in kar zabremzal! Se vrgel v opremo ter ob pol enajstih dopoldne kar v jamo. Skozi spodnji, stari vhod torej!

Dol sem kar letel, priznam, ker sem se bal, da bodo že gor plezali in se bom načakal že za dol, a ko sem prišel do dna Pihalnika, dobrih 100 m globoko, še nikjer ni bilo nobenega. Okej, ponavadi si enega pricinem in malo do sape pridem, a tokrat sem si rekel, zih jih bom srečal, ko se bom v vzporednih podornih dvoranah gor guzil, oni bodo pa dol drseli in se bom tam načakal in nisem naredil čik pavze. Sem se zapodil navzgor in mi je kar šlo, sodeč po švicu, ki je brizgal od mene, do še pred kratkim končne dvorane sem pribrzel prej ko v 40 minutah. Jamarja pa nikjer še nikogar!

Sem si enega prižgal torej v miru, čez čas sem pa že zaslišal prve glasove. A je še kar trajalo, da se je Petra prva do dvorane spustila. Sem sedel v temi in ko kakšen ilegalec na skrivaj kadil, z ugasnjeno lučjo na čeladi, ko je bila dovolj blizu, sem pa zavriskal. Sem mislil, da se bo ustrašila. Jaz bi se, jaz sem že se, večkrat, kaj bi tajil! A Petra se ni!

Se je kar razveselila družbe in sva čebljala in čebljala in čebljala … No, ona je. Miselni tokovi mladih ljudi pri starejših včasih povzročijo, da jih možgani zapečejo. Tako daleč še nismo bili, ker sta dol Anži in Andrej prišla, pa Jurček je tudi kmalu touchdown udaril. Je bil prvič v Pihalniku in sem ga povprašal po občutkih. Je pomenljivo molčal! Pa itak mi je bilo jasno, da preklinja Klemija, ki ga je zvlekel v to blato, sem ga videl! Da ga odobrovoljim, sem napravil nekaj, kar zelo redko napravim – požirek ali dva kave sem mu ponudil!

Priznam, s težkim srcem sicer, a sem ga vseeno. Itak da je zagrabil, a ko je hotel s tisto kepo blata, v kateri je bila skrita njegova roka, prijeti za piksno, sem se kar zgrozil.

Pred leti, ko smo še proti globinam Čaganke prodirali, sta na globini kakšnih 370 metrov garala Klemi in Dare, jaz sem jima pa polne baterije prinesel. In sta pavzo udarila, ko sem jaz prišel, pa debato smo kakopak udarili, ko da smo se v gostilni srečali! Sem sedel tam na nekem kamnu in poslušal, hkrati sem pa Dareta opazoval. Je bil popolnoma, ampak res popolnoma blaten, a si je na rahlem curku vode pošteno umil roko (potem, ko je sendvič že pojedel!), z njo segel nekam v prasico in iz nje privlekel pločevinko piva. Kar oči so mu zažarele, vam povem! Potem je vzel papirnate robčke in temeljito obrisal celo pločevinko. Tudi za robom in ob tistem delu, kjer pločevinko odpreš, je en takšen svaljek naredil, da je tudi najmanjše grudice zemlje dosegel in pločevinko praktično na novo spoliral! Ko je bil z rezultatom zadovoljen, ko je bila pločevinka dovolj čista za njegov okus, jo je pa uživaško odprl, da je zasikal sproščen zrak pod pritiskom in potem še bolj uživaško odpil par požirkov. Vam povem, tako kontentnega človeka redko vidiš!

Potem se je zazrl v Klemija, njegovega trenutnega kamerada globoko globoko pod zemljo, s katerim sta skupaj švic, kri in solze pretakala zadnjih nekaj ur in je še njemu ponudil požirek grenkobe. Se je videlo, da je Klemiju ta pozornost prijala, prav hvaležno je zagrabil ponujeno pločevinko, a zagrabil jo je s povsem blatno roko, da je bila tudi pločevinka v hipu vsa blatna!

Daretu je en živec v vratu skrčilo, da se mu je kar grimasa na obrazu naredila, pa v očeh mu je tisti veseli veseli žar ugasnil! Rekel sicer ni nič, a ko mu je Klemi vrnil pločevinko, jo je sicer vzel in spil do konca, a angelčki okoli njegove glave niso več plesali!

Na to sem se spomnil, ko je Jurček stegnil tisto roko, skrito v kepi blata! Sem nemudoma umaknil Petrolov kofe in mu povedal, da bom jaz še dolgo počasi z guštom žulil tekočino, ker bo še trajalo, preden vsi dol pridejo,  in da bi jo rad žulil iz čiste piksne! Da mu sicer dam požirek ali dva, a bom jaz držal in nagibal.

Jurček je na hitro prekalkuliral možnosti, sem videl. Prva, tista, ki se mu je najprej na obrazu izpisala, je bila, da me pošlje v rit, a potem si je verjetno rekel, kava je le kava, pa še najbolj me bo kaznoval, če jo res malo popije in se je kar proti meni nagnil. Sem mu prislonil tubo ob ustnice in počasi nagibal. Vse bolj in bolj. A počasi, kakopak, da je ne bi preveč spil. Ker je imel ustnice na odprtini, ni mogel govoriti, le s prstom je kazal, naj bolj nagnem in sem bolj nagnil in je še vedno zahteval, da bolj nagnem in sem čedalje bolj nagibal, dokler končno ni dvignil palca in z njim potrkal proti navzgor, kar je za njega pomenilo, da je okej in dovolj, zame pa, da klinac požrešni še nima dovolj in sem še bolj nagnil.

Petra je ugotovila, da ima dovolj, da v višave stegnjen palec pomeni to in ne, naj mu še zlivam in sem izmaknil kavico ter se začel krohotati, ko je Jurček s težavo zadrževal smeh s polnimi ustmi, potem sem pa ugotovil, da bo šla kava v nič, če se začne smejati in sem ga začel spodbujati, naj pogoltne! In je, s težko muko, v zadnjem hipu, par kapljic mu je že na nos prišlo …

Potem je odšel z Anžijem in Andrejem, jaz sem pa s Petro spet ostal in sva spet malo drobila. No, kar dosti sva drobila, ker je kar trajalo, da je do naju prišla Ana. Ki v kepah blata med spuščanjem in prepenjanjem sploh ni mogla prave opreme najti in je k nama prisedla kar malo objokana. Da takšne jame pa še ne! Pa še krvava je bila, ji je na lice kamenček padel nekje v tistem blatu! Usrana pa skoraj tako ko Petra. Sem jo hotel pofotkati, pa je že njen pogled povedal, v katero luknjo bom dobil telefon, če pritisnem fotko, šele ko si je nekaj popila, se je omehčala in dovolila en posnetek!

Potem je pa dol do nas prišel zlati Klemi. Saj ponavadi pravijo za kakšnega (ali kakšno), ki je res tečen, da ima menstruacijo, a ko me je Klemi zajahal, bi izkrvavel, če bi imel menstruacijo! Da zakaj moram biti vedno drugačen od ostalih in zakaj sem šel od spodaj navzgor, če smo se zmenili drugače! Nobeno opravičilo in pojasnilo ni pomagalo, ko obad s slamico v riti je bil slabe volje zaradi moje obrnjene poti! Se je pa na srečo umaknil, ker je moral še dvorano izmeriti …

Petra je pa šele takrat ugotovila, da grem jaz pravzaprav res v nasprotno smer! In me vprašala, kako bom čez ožino prišel navzgor.

Itak sem zastrigel z ušesi – kakšno ožino!?

Da tam je en ozek blaten prehod, skozi katerega je ful težko navzgor priti, ker drsi in se nimaš kam z nogami za upreti, plus ozko je, je spet poudarila.

Od spodaj gor sem bil malo pod tisto ožino, od zgoraj dol sem bil pa malo nad tisto ožino in sem se kar malo zamislil, priznam. Ter vprašal, če je res tako zafrknjena ali me samo straši.

Je bila Petra iskrena, še pod vtisom Cinka očitno in povedala, da je ožina kar huda in če želim, gre ona nazaj gor z mano.

Seveda na to nisem pristal. Čeprav je tudi Ana postokala, da je tista pa res huda, da me je že peklo med ušesi.

Dol sta prišla še Kaco in Cvelbi, Cvelbi usran do amena amena, a nasmejan ko Romani belemu kruhu, samo zobje so se videli na njem! Ker je bila torej zdaj pot navzgor prosta in se je tudi Klemi od nekod prikazal, malo malo manj nasršen, sem ga vprašal, če je tista ožina res tako huda, da ne bom prišel čez. Je zamrmral, da bom prišel, ampak da če ne bom, da on pa po mene ne bo prišel. Ker kaj pa imam za riniti proti zapovedanemu toku …

Sem se vpel na vrv in mu naročil, naj izhodno vrv za vsak slučaj pusti v izhodnem šahtu, če ne bom mogel skozi ožino, ker bom šel potem po isti poti nazaj in da bom jaz razopremil, potem smo pa izginili vsak v svojo smer.

Sem plezal počasi gor, tista ožina mi je seveda krepko gate v rito vlekla, da bo spet bruka pa to, plus pravo pravo blato se je končno pojavilo in se je napredovanje krepko upočasnilo. Kar jebena je jama v tistih kaminih, predvsem zaradi zelo zelo zelo lepljivega blata!

Sem končno prišel do tiste ožine in še preden sem si jo ogledal, sem si rekel, da bom malo pil. Par požirkov sem še imel. A potem nisem, ker sem vedel, da bom vso tekočino potreboval za potem, ko bom čez ožino prišel. Če bom prišel, kakopak …

Sem se z veliko težavo pririnil do tistega rahlo proti meni nagnjenega rovčka (zaradi blata s težavo, noge so se kar lepile na tla!) in pokukal vanj. Na prvi pogled ni bilo kaj dosti groznega, mislim, ozko res, a ne toliko, da bi me kje stiskalo. Torbico in zavoro sem si odpel in oboje v rov vrgel, potem sem si pa ogledal stope in se toliko dvignil, da sem ramena zarinil v rov. Ni bilo prehudo. Res sem moral sicer eno roko stedniti naprej, drugo pa stisniti ob telo, a ni nikjer preveč stiskalo. Z nogo sem poiskal dober odriv in počasi porinil. Lepo sem se zarinil noter. Še par centimetrov in bi se toliko razširilo, da bi lahko morda še drugo roko predse iztegnil, a kakor se rado zgodi, ko samo par centimetrov manjka, se je zgodilo tudi tokrat – stopna zanka se mi je nekje zadaj zataknila za kakšen kapnik ali rogelj!

Seveda sem najprej poskusil na klasičen način – zakolneš ko kočijaž in porineš, a ni nič popustilo. Sem se čisto malo spustil nazaj in brcal z nogo, da bi zadevo osvobodil, pa ni šlo. Je bilo pa ravno toliko široko, da sem z roko, ki sem jo imel ob telesu, lahko zatipal vponko, v katero sem imel žimar s stopno zanko pripet. Moram priznati, da sem se začel kar glasno smejati! Tiščalo me ni nič, dihal sem lahko, pravzaprav sem kar udobno ležal v blatnem rovu, smejal sem se pa zato, ker sem zatipal kepo blata in sem potem s prsti počasi tipal in iskal in čistil, da sem izpel pravo vponko. Potem sem spet porinil in je šlo, čeprav se je pa žimar zataknil, a takrat sem bil že tako globoko v rovu, da se je ta že razširil in sem se lahko obrnil ter ga nekako scukal ven. In sem bil v novi dvorani ogromnih dimenzij …

A še nisem pil ali si enega pricinil, po blatu sem se prej še nekako do vrvi prebil, kar ni bilo najbolj varno početje! V obratno smer gre veliko bolj varno … Sem spil, kar sem imel in enega pricinil, potem pa proti gor krenil. No, hotel sem. Plezalne naprave so bile v takšni kepi blata, da je šlo malo gor, veliko dol, pa spet gor in dol …

Zadnjih nekaj deset metrov je bilo napornih za popizdit, v ozkem izhodnem rovu sem raje kar na prosto plezal, je bilo veliko lažje!

Zunaj pa, kakor se za prvo prečenje Pihalnika spodobi, sonce in žurka! In žerjavica in mesnine in prijatelji! Itak da sem se vrgel na hrano, ko da še nisem jedel (aja, saj še nisem), Tjaša mi je klobaso na kruhu čudovito zamazala z majonezo in bohsigavedi še čim. Pa čevape kasneje takisto! Kave ni bilo, pa radlerja tudi ne, a to so pa že malenkosti, človek pač ne more imeti vsega.

Ko sem šel kasneje do avta, ki sem ga pustil pri spodnjem vhodu, da se preoblečem, sem dol grede pa Klemija in Ano srečal. In itak da je razopremil izhodno brezno ter jašek s pokrovom pokril, čeprav naj tega ne bi naredil. A ker ni bil več zelo jezen name, ker sem šel proti toku, je povedal, da je kar razopremil zato, ker ni dvomil vame. Ne vem, če je to res. Bolj se nagibam k misli, da mi je hotel še malo popoprati za vsak slučaj …

Smo potem še malo ob ognju sedeli in modrovali, zmagovalec je bil Cvelbi! Roke je imel tako rozasto vijoličaste od Pihalnikovega blata, ko da so njegova jetra že v zadnjem stadiju ciroze! Klemi se je malo bolj očedil, a mi je vseeno porinil roko pod nos, naj povoham, da se mu zdi, da ima to Pihalnikovo blato čuden vonj. Iz navade sem že hotel kakor povohati, pa se je Klemi prej spomnil, da ne zaznavam vonja in je umaknil roko. Ter priznal, da me je nazadnje, ko smo bili v jami, preskusil. Da je prdnil, da je šlo njemu na bruhanje, jaz sem pa mirno čiliral ob njem. Je opazoval, če imam vsaj oči zasolzene, pa jih menda nisem imel …

Jap, ko bom voh nazaj dobil, bo moralo kar nekaj mojih prijateljev spet civiliziranih ratat, sumim!

Aja, zakaj trikrat? Ker sem danes trikrat prečil Pihalnik – prvič, zadnjič in nikoli več! Sem si, ko sem gor rinil v izhodnem šahtu, rekel, da v takšno blatno pizdarijo ne grem več, vsaj prostovoljno ne, a sem potem, ko sem doma pral opremo, že malo razmišljal, da od zgoraj dol je pa verjetno dosti lažje …

 

 

One thought to “Trikrat”

  1. Sem resno razmišljal, da bi se pridružil sobotnemu “izletu” pa žal nisem ime časa. Še sreča 😉

Napiši mnenje