Za v lonec

Danes jaz večerjo pripravim, je sporočila Petra in sem se kar malo razveselil, potem je pa prišel dodatek, ki mi je vzbudil sume. Razen če bomo pekli na ognju …

Moj odgovor je bil, seveda, da če bo kaj prinesla za nad žerjavico, bomo zakurili ogenj, hkrati sem pa stiskal pesti, da ne bo odgovorila, da ima kruh in sir.

Me je pomirila. Da ona ima za večerjo pripravljeno za v lonec. No, ni me pomirila. Ker za v lonec bi lahko pomenilo tudi, da bo prinesla kolerabo, cvetačo in koren. Pa peteršilj za dobro vago, recimo …

Da ima njoke, je sporočila ter hkrati vprašala, če imamo v bivaku kaj začimb.

Sem se razveselil, čeprav ne vem, kaj njoki sploh so in sem jo seveda pohvalil, da je dobra, če zna kaj takšnega narediti, a ker je mlada in še iskrena, je kar takoj priznala, da so iz trgovine.

Potem sem seveda protestiral, da je njeno vprašanje glede začimb povsem brezpredmetno, ker potrebujemo samo sol, to pa gor imamo, in da naj ne špila Ramzija, vmes se je pa v pogovor vmešala še Mateja, da naj bom glede začimb jaz kar lepo tiho, ker itak še nimam okusa.

Smo gor prišli že ponoči, lepo zakurili, Petra je njoke scmarila in omako naredila in je bilo dobro (se mi zdi), potem smo pa ob ognju še malo modrovali, dokler nas v bivak ni mraz pregnal. Tam je Mateja iz vrečke pričarala novo pridobitev za v bivak, majhno tablico in krede, na katero bomo vpisovali, kam gremo in kdaj pridemo in podobno, da to brez veze na neke zmečkane papirje ne pišemo in kar takoj nanjo napisala naš načrt za naslednji dan – Petra gre na 300m.

V Čaganki, kakopak. Ker hoče že na dno, pa bomo najprej do polovice odšli, da se aklimatizira. Plus nekaj pritrdišč moram novih narediti in eno vrv zamenjati …

Je bila mladenka tako navdušena nad prihajajočo akcijo, da se je prva v posteljo spravila, čeprav bi morala posodo pomiti in sem jo moral potem jaz, da sem prišel nazaj v zakurjen bivak z ledenimi rokami. Tam nas je pa Mateja presenetila z njeno novo pridobitvijo. Iz nahrbtnika je potegnila novo spalko, ki zagotavlja toploto tudi pri minus 25 stopinjah! Da jo bo stestirala! Moram priznati, da sem jo kar občudujoče pogledal, jaz zunaj zaradi medvedov zagotovo ne bi upal spati, ona pa me je začudeno pogledala nazaj, o čem govorim. Da bo spalko sprobala v bivaku, v postelji!

Nisem povsem razumel tega, da spalko za minus 25 sprobaš v zakurjenem bivaku, kjer termometer kaže plus 25 stopinj, a današnjo mladino je itak težko razumeti. Sem se spravil v svojo posteljo in k poslušanju podcasta, Mateja pa v test spalke na svojo posteljo. Se je zaprla vanjo in si še kapuco poveznila čez glavo, da bo test kakor se zagre!

Očitno je delala, ker je hitro zaspala, Petra nad mano pa še prej, ker je imela pa dve spalki, saj pod stropom je pač bolj vroče! Da nekaj ni prav, sem ugotovil šele čez slabo uro, ko sem si slušalke iz uhljev potegnil in se za trebuh prijemal ter se čudil, zakaj mi tako glasno kruli, ko sem se pa vendar najedel. A sem po nekaj minutah ugotovil, da ropota želodec mladenke nad mano. Ji njoki očitno nekako niso dobro sedli, se mi zdi, ker je tudi zrak spuščala, tako bolj nežno, po žensko, a se nisem sekiral, ker poleg tega, da nimam okusa tudi voha še vedno nimam …

Pokonci sem bil že pred osmo in sem ob kavah sedel zunaj ob ognju in knjigo žulil, čez dobro urico se mi je s svojo knjigo pridružila Mateja, malo pred kosilom se je pa še Petra prikazala. Da ji nekaj ni prav v trebuhu in smo potem tam ob ognju sedeli in brali ter čakali, če bo kaj boljše, ko pa le ni bilo povsem tako, kot bi moralo, smo akcijo Čaganka na 300 spremenili v delovno akcijo Akustično brezno na 70 m, čeprav ji najbolj pogodu ni bilo. In ker se nam potem ni več nikamor mudilo, smo bluzili na sončku do šestih popoldne! Pa saj bi verjetno še dlje, a ko je Petra začela proti bivaku in postelji škiliti, sem se kar v opremo začel dajati.

Sta se opremili tudi oni in do dna Akustičnega smo se kar hitro spustili, je enostavno za opremiti. Mateja se je takoj na potencialno nadaljevanje spravila in začela kopati luknjo, Petra ji je svetila, jaz sem se pa po riti malo praskal in po dnu brezna sprehodil. Ter našel ključ 13, ki ga jamarji potrebujemo za pritrdišča in ga dal Petri, ki je kakšno uro prej še na površju razmišljala, da ga bo vzela iz očetove delavnice, saj ključa številka 13 verjetno ne uporablja ravno pogosto … Ne vem, kdo ga je izgubil tam, ali je padel nama s Srečkom pred leti, ko smo brezno odkrili in ga raziskovali, ali pa zadnjič Potrpinu, ko smo bili po mnogih letih spet tam. A se ne spomnim, da bi kdo kdaj omenil, da je ključ izgubil. No, zdaj je Petrin, je bila vesela, ko da sem ji podaril kinderjajčka, čeprav ga v jami še sploh ne zna uporabljati. Okej, verjetno ga niti nikjer drugje ne zna uporabljati, a pustimo detajle!

Kar nekaj časa smo se izmenjevali pri blatarjenju, luknja se je pa poglabljala. Najbolj navdušena je bila Mateja, ki je sploh nisi mogel spraviti ven, Petra pa sčasoma malo manj. Verjetno zato, ker pri tem opravilu ni mogla ključa številka 13 nič uporabiti!

Je malo zadremala, čeprav je bila blatna in mokra, ker pa midva še nisva odnehala, se je kar proti ven odpravila, da bo zunaj pri bivaku zakurila, da nam bo toplo. Z Matejo sva pa kopala, še z večjim veseljem potem, ko so se kamni in blato začeli sipati v majhno dvoranico, ki se je odprla pod nogami. A ker nismo imeli s sabo pravega orodja, sva tudi midva okoli desetih prenehala s tlako in se proti ven odpravila.

Petra je res uspela zakuriti in je že pristavila vodo za juho. Je zavrela dva litra vode za vrečko juhe, ker naj bi po njenem mnenju itak pol vode izparelo iz (s pokrovko pokrite!) posode, da smo jo spili kot malo bolj za žejo, jaz sem si potem še klobaso scmaril, oni dve sta pa dimljeno postrv pojedli, ki jo je donirala moja predraga soproga. Saj jo je za kosilo meni rinila, pa sem se jo otepal, kljub temu, da nimam okusa, prav tako najmlajši sin, zagriženima vegatarjankama je pa prijala …

Posodo naj bi oprala Petra, a je enkrat vmes skočila nekaj v bivak in posteljo pogledat, tako, da sem jo spet jaz in spet smo spali v zakurjenem bivaku in Mateja je spet stestirala spalko. Je dobra.

V nedeljo je bila prva pokonci Mateja, se je ven k ognju, kavi in knjigi spravila, jaz sem se ji pridružil čez eno uro, kmalu zatem je pa že nas predsednik prišel in hotel že kar isti trenutek v dlani nam pljuvati, ker smo se namenili drva za v drvarnico pripraviti. Sem si komaj izboril mir še za drugo kavo, vmes so pa še Jasna, Dejan, Grdin in Ana prišli in se je potem kar kadilo, tako smo delali!

Aja, pa Petra je tudi hitro vstala potem, ker ko zaropota predsednik tvojega jamarskega kluba …

Pred kratkim so v bližini sekali in so nam dovolili, da poberemo debelejše veje, ki so jih pustili tam in smo potem tisto nosili k drvarnici in sekali, žagali, zlagali …

Drvarnica je bila kmalu polna, potem smo pa mesnine in rastline na žar vrgli in 4 minute preden je bilo pečeno, je prišla pa še, uganili ste, Tjaša! Jaz vam povem, če kdo zna tapravi tajming ubosti, je to naša zlata Tjaša! Saj jaz poskušam, ne da ne, a takšne perfekcije nikoli ne bom dosegel.

Itak da sem jo pohvalil in itak da sem ji par stvari posmolil malo za hec, a Tjaše nikoli ne moreš zmesti. Samo zaropota, da ne bodi glasen in je stvar urejena. Čevapi, paradižnik, sir in ajvar pa že  v njenem krožniku …

Potem smo vse pospravili, a se nismo domov odpravili, ker je Tjaši manjkal desert (tega smo najprej požrli, štrudel same gospe predsednikove, ko Tjaše še ni bilo), je predlagala, da se odpeljemo na sladoled. Tisti, ki smo se v isto smer peljali. Torej Tjaša, Mateja, Petra in jaz. Nismo bili takoj za, dokler ni poudarila, da ona časti, da se počuti bogato, potem smo pa takoj soglasno bili vsi za akcijo.

Petra me je vprašala, če lahko mojo Julko ona šofira, ker je mlada voznica in še ni veliko različnih avtov vozila in itak da sem bil za in smo v kolonici lepo vozili in nisem imel kaj veliko pripomb na njeno vožnjo. Le pri krajevni tabli za Semič, kjer radi policisti hitrost merijo, sem pogledal na brzinomer, ki je kazal nekaj čez 70 in ji omenil, da morda bi pa vsaj tam upočasnila na predpisanih 50.

Ej, kako pa v tem avtu veš, kako hitro se pelješ? me je vprašala. A po občutku?

Nisem povsem razumel vprašanja, zato ga je ponovila.

Moj odgovor je bil enostaven: Pogledaš na merilnik hitrosti!

Je pogledala čez volan in protestirala, da merilnika hitrosti ni, da je le ura.

Sem ji predlagal, da pogleda malo bolj v levo na drugi kazalček, da ta pa kaže hitrost.

Na rit je padla! Je mislila, da tako stari avtomobili (res je, da je moja Julka starejša od nje!) nimajo merilcev hitrosti!

Ker njen twingo ima merilnik hitrosti na sredini in nima kazalčka, se ji številke izpišejo!

Ja, kaj naj rečem, današnja mladina zna presenetiti, res!

Pred prodajalno sladoleda je bila vrsta! Mi štirje smo nekako najbolj izstopali. Drugače smo bili oblečeni pa še umazani smo bili. Pred nami v vrsti in za nami je bila kar velika vrzel. Ne zaradi virusa in predpisane razdelje, domnevam!

Ker nisem imel maske, sem Mateji naročil, naj mi prinese kepico jogurta, ki ga pa niso imeli, in me je spraševala, kateri drug okus bom. A drugega nisem hotel, ker jaz imam rad le sladoled z okusom jogurta in nisem popustil niti potem, ko so mi vse tri kokodakale, naj nekaj izberem, da itak nimam okusa. Kako naj jim razložim, da četudi nimam okusa, bom vseeno vedel, da ni jogurtov, ker so mi pač povedale in mi ne bo prijal?!

Se je jogurt potem vseeno našel, ga je mojster svežega iz pečice od zadaj prinesel in smo lizali malo odmaknjeni od ostalih in se krohotali, potem je pa Tjaša malo slabe volje postala, ko je ugotovila, da je ona dobila pa ful majhno kepico. V primerjavi z Matejino kepico. In ji je Mateja pojasnila, da ona je vzela dve kepici in je potem Tjaša malo negodovala, da Mateja bi lahko le okus izbirala, ne pa tudi količine, če Tjaša časti, a preveč pa potem ni komplicirala.

Preden smo se razšli, sem Tjaši še povedal, da ji ena žarnica ne dela, sem videl, ko je vozila za nami. Se je zahvalila in bolj zase razmišljala, da bo torej za kakšen dan ali dva morala avto vrniti očetu, potem smo se pa odpeljali vsak v svojo smer.

Jaz ne zelo daleč, ker sem opazil, da je oče na vrtu in sem kar zaustavil ter na potoku opremo opral. Je torej že pripravljena za prihajajoče praznike …