Dan se zjutraj zafrkne, pravijo, dasiravno danes sredinočni na srečo nismo bili. Predraga soproga, ki jo imam navito namesto budilke, je morala le ene dvakrat me iz postelje brcniti, da sem vžgal in odpeketal …
Po šele treh kavah smo tam nekje pri Ljubljani, v hangarju pod streho, že modrovali pod Klemijevim vodstvom. Srečanje jamarskih inštruktorjev, pa to. Bližajo se namreč jamarski izpiti in se spodobi.
Najprej smo obdelali še eno od mnogih anonimnih prijav zvestih bralcev mojega bloga, v katerih zapisih se menda kar sam inkriminiram in ko smo po ne zelo zagreti debati ugotovili, da razpravljanje o mojih samoinkriniranih zločinih pravzaprav ni razpravljanje o mojih zločinih, temveč razpravljanje o mojem pisanju (čeprav smo se navedb kljub temu resno lotili), smo se lahko lotili bolj pomembnih (in zanimivih) tem.
Kar nekaj znanja potrebuje običajen jamar začetnik in ker kot majhen otrok, ki šele shodi, mimogrede napravi tudi kakšno napako, moramo biti inštruktorji pripravljeni na vse. Mislim, znati moramo prav, pričakovati moramo pa tudi vse variante napačnega ravnanja in vedeti, kako pomagati. Nimajo vsi takšne sreče kot znanec, ki je treniral tovariško pomoč na domačem seniku in ko se je nepovratno in nerešljivo obesil, je le mirno bingljal, dokler mimo ni prineslo soseda, ki je hitel po opravkih in ga poprosil, če pokliče njegovo mamo. Mati so seveda takojci prihiteli na pomoč in ko je izustil legendarno Mati, lojtre bi, je bil v hipu rešen …
Torej, najprej smo ponovili pravilne postopke, nato smo ga pa začeli srati. To znamo oziroma, če sem pošten, to znam. Se nisem rabil dosti truditi, da sem zaštrikal, da smo komaj razštrikali brez lojter. A so potem drugi inštruktorji ugotovili, da imam 90 kg in da me je obešenega nadvse težko rešiti pa so se rajši lažjih posluževali, jaz sem pa od blizu gledal in se učil. Pa v Reharjev kombi hodil po kavice v pločevinki, ki mi jih je nespametno pokazal, a ker se je vedno kdo našel, ki me je opazil pri tem početju, je v kakšnih treh urah plato pločevink izginil. In ni res, kar je širil okoli moj zlati prijatelj Marko Z., da sem jih najmanj šest spil jaz, sem eno več, a mi je pri treh z nekaj požirki pomagal dr. Mihi!
Proti koncu smo se lotili res zelo zelo trdih orehov, recimo rešitve obviselega jamarja na napeti ali nenapeti prečnici in če bomo kdaj pisali navodila za tovrstne postopke, bi bilo po moje še najboljše, da napišemo, poljubite ga na čelo in odhitite po pomoč! Mi tega seveda nismo storili temveč smo se matrali skoraj do petih popoldne, ko smo končno pospravili in se zapodili v bližnjo gostilno na pozno kosilo…
Doma sem si skuhal kofe in se še na sobotne priloge spravil na vrtu, predragi soprogi, ki me je vprašala, če ji pomagam posteljnino na postelji zamenjati, sem pa mirno priznal, da niti za prho nimam več energije in da bi bilo najboljše, če posteljnino zamenjamo jutri …
