Cicobisk

Prijatelj in pisateljski kolega Cic je imel v Novem mestu opravke in je prek sporočila predlagal še kofe. Itak da sem bil takoj za, a čez par minut sem vseeno poslal še eno sporočilo, da upam, da njegovi opravki v mojem mestu ne bodo že ob sedmih zjutraj, ker potem imava problem. In itak da so opravki pri tako resnih ljudeh že ob najbolj zgodnji uri, ker on zjutraj dan lovi, jaz sem pa še vedno mnenja, da zgodnji so peki in basta …

Po par sporočilih sva našla rešitev – on bo malo tiste opravke nategnil, jaz bom spanec malo pokrčil, pa bo. Pa da naj me pokliče in če me uspe zbuditi, se bova videla.

Ponavadi tam do desetih spim ko ubit, človek pač potrebuje najmanj pet ur spanca, a tokrat sem vseeno odprl oko že nekaj pred pol deseto povsem samoiniciativno. Ter pogledal na telefon, če je prijatelj že kaj klical. Ni. Je pa poslal sporočilo, da je končal. Pred petnajstimi minutami …

Sem skočil pokonci ko za intervencijo, med ščetkanjem zob ugotovil, kje se nahaja ter mu povedal, da bom pri njem čez pet minut. Res sem bil. Parkiral vozilo, se pozdravil s prijateljem ter ga povlekel proti centru mesta, da si kofe privoščim. Da bom sploh zmožen pogovora.

A me je, resen in odgovoren, kakor je, zaustavil. Da nisem plačal parkirnine. Kar sem sicer vedel, a ker v žepu nisem imel nobenega kovančka, sem se, kot ponavadi, odločil za tveganje. Saj kazen pravzaprav ni tako visoka. No, v primerjavi s parkirnino sicer je, a je bilo prezgodaj za takšne težke filozofske misli.

Je parkirnino častil Cic, kakopak, ker človek je odgovoren za dva.

V centru še noben lokal ni bil odprt, sva bila, saj nisem mogel verjeti, malo prezgodnja.

Pristala sva v Botru ob reki. Pogovor je (vsaj pri meni) stekel po drugi kavi, potem sva pa vse obdelala. Ideja za njegovo drugo knjigo je tako čudovita, da sem bil kar nevoščljiv, ker ni zrasla na mojem zelniku. No, četudi bi, je ne bi mogel uporabiti, tematika, s katero se ukvarja Cic, je meni ne dovolj znana …

Čas teče, ko ti je prijetno, ob menda četrti kavi in drugi cockti sva prišla že do filma iz leta 1936, neke reference sva vlekla, a očitno vsak svojo. Jaz sem trdil, da je avtor Bunuel, Cic je zagovarjal Eisensteina. Če sem z mlajšimi v družbi, potem trditev, za katero sem vsaj 70 %, zagovarjam kot 110 %, pri Cicu sem se dvignil do 93 %. Ga nisem prepričal, a za preverjanje prek Gugla nisva imela volje.

(op. Okej, resnici na ljubo sem preveril doma in sem imel enkrat za spremembo jaz prav.)

Pridružila se nama je še Mateja, ker je želela spoznati njenega drugega najljubšega avtorja in šele ona naju je z začudenim vprašanjem, ali nama ni nič vroče, spomnila, da je čez noč prišlo poletje! Jebenti, prek 30 stopinj je bilo, Cic v (skoraj) volnenem puloverju, jaz v jakni. Sedeli smo pa na soncu! Zakaj se nisva ali slekla ali premaknila v senco, nisva znala pojasniti …

Postajam pa očitno nemaren – nobene fotke prijatelja z novomeško veduto v ozadju nisem napravil. Mi boste morali verjeti na besedo …

 

 

2 thoughts to “Cicobisk”

  1. He he Šini, kako iz kave narediti zgodbo, super, sem užival!
    Le opomba, tip ki sem ga zagovarjal ni bil Einstein, ampak Sergej M. Eisenstein 🙂

Comments are closed.