Dobra plat

Z Grdinom finiširava Jamarja (ja, že) in kar nekaj noči zapored že sediva v njegovem ataljeju in se zabavava. Zadnjič je naročil pico, malo preden so ugasnili peč in me je najmanj šestkrat vprašal, če je dobra, ker menda je res odlična in je bil menda ponosen na svoj izbor picerije in je potreboval potrditev. In sem mu šestkrat povedal, da se mi zdi kar dobra, ampak moje mnenje itak ni kaj dosti vredno, ker še vedno nimam okusa. Seveda pa jem tudi z očmi in ker mi je bila vizualno okusna, sem v čvakanju užival. Kakor sem užival na dnu Čaganka, ko sem nama s Potrpinom v bivaku kofe skuhal po celodnevnem garanju in tako dobre kave že dolgo nisem pil, dokler prijatelj ni začel kremžiti obraza. Sem kavo posolil namesto posladkal, dol imamo sol in sladkor spravljen v enakih posodicah. Meni se je zdela sladka, ker sem bil prepričan, da sem jo sladkal in tudi potem, ko mi je povedal, da je slana, sem jaz še vedno sladkobo občutil!

Doma sem že nekajkrat napravil eksperiment: če kavo posladkam, je sladka, če je ne posladkam, je grenka. A če moja predraga skuha dve kavi, pa eno sladka, druge pa ne, da jaz ne vidim, v kateri je sladkor in v kateri ne, sta mi ali obe sladki ali obe grenki …

Ampak danes sem pa zmagal. Sva z Grdinom že par ur za monitorjem sedela, ko se ti počasi že fuzla in sem enkrat na balkon skočil na čik. Kave si nisem pritisnil, sem jih že preveč požrl tam, a ko sem se napotil proti balkonu, sem na prijateljevi mizi opazil kakav v prahu. V vrečki. Odprti. Sicer nimam blage veze, zakaj bi prijatelj v pisarni potreboval kakav v prahu oz o tem sploh nisem kaj dosti razmišljal. Pri nas doma ga tudi imamo in ko mi pade cuker, ponavadi kje sredi noči, če ni nutele ali čokolade ali napolitank ali kakšnih dobrih piškotov, je tudi kakav v prahu dober.

In ko sem se napotil proti balkonu (saj to je res le par korakov) in sem torej tisti kakav v prahu zagledal, v odprti vrečki, sem si ga kar iz navade malo na dlan stresel in v usta zabasal. Niti kaj dosti se nisem zaustavil, sem že rutiniran. Moram priznati, da mi kaj veliko užitka ni nudil in sem zadevo le s težavo pogoltnil, a kaj dosti se s tem nisem ukvarjal, sem si raje enega prižgal in se je okus izboljšal. Plus zaključila sva in se domov odpravila. Med hojo domov (sva skoraj soseda) je bolj Grdin govoril, meni se nekaj ni ljubilo, čeprav nisem vedel, zakaj.

Doma sem si pa še en kofe pritisnil, da si okus v ustih popravim, ker čeprav okusa sicer nimam, me je vseeno nekaj motilo. Mimo je pa mojo predrago soprogo prineslo, sva se na hitro nekaj pomenila, vmes me je pa dobesedno v usta pogledala in vprašala, kaj sem jedel. Ko mali otrok sem takoj po pravici povedal, da nič in vprašal, zakaj jo to zanima.

Čist siv jezik imaš, je mirno pojasnila.

Itak sem skočil v kopalnico pred ogledalo in preveril. Jezik je bil res povsem siv. Se mi sanjalo ni, od česa, sem že skoraj na kakšno bolezen pomislil, potem sem se pa spomnil. Ter Grdina poklical.

Kaj imaš ti za jest v tisti vrečki na mizi? sem ga vprašal.

Kis, je takoj izstrelil, ker sva enkrat vmes naredila eksperiment in sem namesto kave pocuzal majceno vrečko kisa, ki ga dajejo ob solatah za s sabo, da vidiva, če res nimam okusa.

Ne, ne, sem ugovarjal, to že, to vem, kaj imaš v tisti vrečki, ki stoji na mizi za monitorjem?

Kar nekaj časa je bilo v telefonu tiho, prijatelj je globoko razmišljal.

Edino fugirno maso s sivo barvo imam na mizi, se je potem nenadoma spomnil, sem zadnjič nekaj fuge popravljal v kopalnici …

Jah, kaj bi tajil, v hipu mi je bilo vse jasno!

Ampak potem je, kakopak, sledilo najbolj logično vprašanje na tem svetu: Zakaj pa to sprašuješ?

Sem mu povedal, saj nima smisla tajiti in se je tako smejal, da je šel po dolgem času spet zadovoljen spat, sem prepričan!

Ko sem potem pa še predragi soprogi zaupal, s čim sem se nafutral, je pa le zamahnila z roko, nje več ne morem presenetiti. Le to je še dodala, da meni niti zelenih očal ne bi bilo potrebno na nos natakniti kot tistemu oslu, da bi me z žaganjem fotrali …

Da bom pa cegle sral, kakor se je bal prijatelj, pa mislim da ne bom. Če jih pa bom, bom sporočil …