Malo normalnosti

V nedeljo smo imeli vajo Reševalnega centra Novo mesto Jamarske reševalne.

Končno.

Ne!

KONČNO!

Kako malo je potrebno, da se človek spet počuti normalnega!

Nekateri smo šli k bivaku že v soboto, Grdin se je pripeljal zadnji, malo pred polnočjo. In povedal, da je med vožnjo gor videl medveda, ki je pred njegovim avtom bežal čez travnik. Normalno sem bivak seveda dvakrat zaklenil!

Normalno, da je prijatelj spal v avtu. Ima novega (tistega, ki mu je prodajalec žarnico v armaturi odšravfal, ki drugače gori za simbolom za okvaro motorja in ki mu je namesto gnilega katalizatorja kar neko cev privaril), sedeži se menda podrejo v ravno posteljo, plus še panoramsko streho ima, da je lahko zvezde gledal, preden je zaspal.

Je bilo res lepo zvezdno nebo, zato ga nisem preveč silil v zakurjen bivak, čeprav je bila zunaj (spet) skoraj zima, a ima neko res hudo spalko. Menda ga je začelo tresti šele ob petih zjutraj, a je počakal do pol osmih, preden me je iz postelje vrgel, da sva skupaj zunaj k ognju sedla …

Ja, šefica nas je kar zgodaj naročila in začuda smo se res zgodaj tudi vsi zbrali. Par kofetov in smo že vadili. Tokrat ni bilo potrebno nikogar siliti. Smeha in dobre volje, kolikor hočete, še največ, ko je enega od reševalcev od zadaj zapregel Anžijev res velik pes. Z močnimi šapami, da se ga ni uspel kar takoj in zlahka otresti. In čeprav ni verjel, da ima hrbet malo poflakan, je kasneje vseeno na skrivaj preveril …

Do štirih popoldne smo bingljali, potem so nas pa želodci k bivaku pregnali, kjer nam je Jasna pripravila zelo okusen prebranac s klobaso. Mislim, pravijo, da je bil okusen, čeprav okusa po prvem cepljenju nisem dobil nazaj, kakor sem malo upal …

Najbolj dejavna je bila Anžijeva mrcina, ki je potem sproti vse krožnike do čistega polizala. Česar Anži ni videl in še vedno misli, da njegov pes dobi manj hrane od moje kuzlice, čeprav je razlika v teži ene petkratna. Ja, mogoče šparajo na hrani, ne vem, a se žival očitno znajde, ni podhranjena. Je pa njegovo pospravljanje posode opazila mati Anžijevega sinčka in zverini zagrozila, da če bo med vožnjo domov v avtu samo enkrat prdnila, bo domov odšla peš …

Ja, ko se človek zabava, čas hitro mineva, pospravili smo skoraj že po temi.

Enkrat za spremembo so mišice spet prijetno bolele …