Povsem sem razumel mojo kuzlico, ki je debelo začudeno gledala vame in ji ni bilo popolnoma nič jasno. Tudi meni ni bilo! Vstal sem in vstala je tudi ona. Med ščetkanjem zob me je čakala pred kopalnico, kar me ponavadi ne, ponavadi je v kuhinji pred škatlo, v kateri hranimo priboljške zanjo. Bogica je bila povsem zmedena …
Pa kako tudi ne, saj je bilo še sredi noči, jaz pa že pokonci! Nekaj čez šest zjutraj je kazala ura, ko sem zeksal kavo, čeprav sem imel od zadnje kave pred kakšnima švoh dvema urama še vedno okus v ustih, čeprav še vedno nimam okusa. Kuzlici sem fliknil priboljšek, jo pobožal, nato pa sedel v kombi in odbrzel proti Ljubljani. No, proti Domžalam, na vajo reševalnega centra Ljubljana …
Dan se je sicer že delal, a meglice so visele v zraku kot kakšen šmrkelj, niso se mogle odločiti, kaj bi. Prometa na cesti nič, pametni so kakopak še spali! Šele malo pred Trebnjem je pokukalo sonce in počasi razganjalo meglice, v Grosuplju, kjer sem pobral Potrpina, sem moral pa že sončna očala na nos natakniti. Pri prijatelju akcija, mu je papirja zmanjkalo ali kaj, nisem povsem spremljal, priznam, nisem bil še povsem buden, neke akcijske plane in načrte vaje je tiskal in mi je samo kavo porinil pod nos in izginil v pisarno, reševati težavo, jaz sem pa lahko par minut spanca še pohopsal. Ter nato, ko so bili papirji natisnjeni, zeksal kavo in sva odletela naprej.
V Domžalah pa vsi veseli, da smo se po dolgem času srečali, nihče razen mene ni surle zaradi zgodnje ure vlekel! Me prav zanima, kakšna veselica bi bila, če bi se enkrat dobili ob dveh ali treh zjutraj, ko jaz malo zaživim in bi bil verjetno edini brez surle …
V steni potem veselica, ponavljanje reševalnih manevrov, kakor teden dni prej pri nas, nihče nikogar k delu ni rabil siliti! Po nekaj urah je vodja zaukazal kratek odmor, da smo se na rite vrgli in šele čez čas zaslišali Matjaža, zapakiranega v nosilih in obešenega na žičnici, če bi pavzo naredili bolj blizu njega. Da se nekako izključenega počuti …
Nismo se premaknili do njega, ko smo bili enkrat na ritih, se nam ni več ljubilo vstajati.
Smo se menjavali med manevri po ekipah, ko je moja ekipa prišla do žičnice, so pa v nosila mene zapakirali. Da naj jaz bingljam v ležečem položaju, da oni bi radi vadili. Sem se vdal, kaj sem pa hotel, še posebej, ko so rekli, da bom lahko imel roke ven in kadil, a nismo še niti enkrat čez odmik na žičnici prišli, ko se je uscalo! Reševalci so hiteli pospravljati opremo, ki jo je bilo povsod polno, itak se je bližal konec vaje in kosilo, jaz sem pa moral kar malo postokati, da me niso povsem zadnjega sneli …
Kosilo smo si potem privoščili v bližnji gostilni in smo lahko izbirali le pijačo, ker za hrano so nam bile obljubljene mesnine spod peke s krompirjem in zelenjavo. Ampak nekje vmes je prišlo do izgubitve s prevodom in so nam servirali odojka. Sem si nametal krompirja in solate, potem sem se pa spomnil, da še vedno nimam okusa in sem si še košček prasca vzel. Ki ga drugače ne jem. In je bil menda kar dober, predvsem kožica je prijetno hrustala …
Na koncu, po še nekaj dodatnih kavah (ali krožnikih mesa, kakor je kdo želel), smo ostali le še najbolj vztrajni. Ali lačni, kakor se vzame. In ravno, ko sem jim razlagal, kako so nam med desetdnevno vojno za Slovenijo na položaj kosilo vozili iz restavracije in sem bil vedno jaz takrat slučajno pred stavbo, da sem lahko pladenj s sladicami za vse odnašal v posebno sobo, da sem se lahko sladkal še celo popoldne, saj moji soborci sploh niso vedeli, da nam pripada slaščica in je posledično niso pogrešali, je prišla gostilničarka in se globoko globoko opravičevala, da nam je pozabila sladico postreči. Da kaj čmo zdaj?!
Kako, kaj čmo zdaj, je vprašal Bizi, prinesite, bomo že rešili!
In smo. Jaz sem komaj dve čvaknil, ker sem si vmes še eno kavo naročil, je bil pa Bizi toliko bolj priden, ko je segel po četrti, sem nehal šteti …
Ja, počasi bomo spet prišli v formo!
