Dan državnosti smo praznovali delovno, kakor se spodobi. Sam nase sem bil ponosen, ko sem ob pol sedmih zjutraj že obešal slovensko (no, saj katero pa bi?!) zastavo pred hišo. Že s kavico v riti. Pa sam sem se zbudil, ker moji so itak na morju! Ne, nisem se zbudil, da bi obesil zastavo, v Sežano smo morali, ker se je drugi vikend Proteusa začel, tečaja za jamarje reševalce.
Ker je bil državni praznik, naj bi v steni bingljali že okoli devetih zjutraj, a je bila na avtocesti spet nesreča in smo se cijazili in pekli na soncu ter malo zamudili. To me je verjetno zmedlo, da na Petrolu nisem kupil sendvičev, ker smo morali biti na dan, ko je zaradi praznika vse zaprto, do večerje samooskrbni! Pa še jaz sem vsem naročil dan prej, naj se pripravijo, potem pa pozabil v trgovino skočiti, zaradi cijazenja in zamude pa potem še na Petrol! No, saj sem skočil, po kafete in čike, sam sendviče sem pozabil …
Spet me je rešil Vid s sirovko! Saj bi preferiral kavo, nič ne tajim, a v sili človek pač ne more izbirati. Sem jo čvaknil med malico, čeprav se mi je malo zatikala, ker so se mi nekaj smejali, pa nisem vedel, zakaj. Verjetno so mi kaj noter zamešali, ker nimam okusa in sem grizljal, ostali so se pa zabavali. Tudi s kavami je bilo tako, ki jih je vse tri dni zlati Marko Z. kuhal (direktno v nebesa bo šel, ko bo šel, vam garantiram!) in pod steno nosil, so zelo pazili, katero skodelico so meni dali. Ker je bila edina soljena, posebej zame. No, ne zame, za vse ostale!
Saj veste, reševalci krepko garajo in se morajo tu in tam tudi malo pošaliti, čeprav na moj račun. Kot bi ne vedeli, da imam poseben zvezek, ki ga odprem, ko pridejo na izpite …
Kakor koli, petek je minil, kot bi mignil, tako mine dan, ko se človek zabava in čeprav smo ves dan bingljali na soncu, se v posteljo nismo zelo zgodaj spravili. Jaz sem sicer se, h knjigi, a so ob treh zjutraj seveda vsi takoj vedeli, kdo je pod tuš skočil, ko so začele vodovodne cevi po centru ropotati … No, še prej zvečer smo imeli predavanje iz prve pomoči, a sva s Potrpinom ping pong mizo odkrila in malo odbijala žogico (dokler je Walterjev pes ni ujel), od česar sem imel večji musklfiber kakor prej od celodnevnega bingljanja na vrvi!
S Potrpinom sva bila v soboto spet prva pokonci, ker sem spet vstal na njegovo budilko, ki jo ima navito za na šiht in sva potem mislim da štiri kave spila, preden so prvi pricapljali, da se odpeljemo na zajtrk! Okej, Den je prišel kmalu za nama, ampak on je itak tudi čuden … Aja, pa Katarinca se je od nekod pripeljala s svojim motorjem, je ponoči skočila na nek koncert v Maribor. Sem mislil, ko mi je o tem razlagala, da se heca, pa se očitno ni. Le da ni skočila na tisti koncert, na katerega se je namenila, ker je par minut zamudila in je niso not spustili, zato se je potem zadovoljila z nekim višjekategornikom. Za katerega nisem še nikoli slišal, pa so mi ga opisali kot Damjana Murka, samo da je Bosanc, zaradi česar je potem med vadbo nisem nič šparal. Saj se še spomnim, ko sem bil sam mlad, smo ga kakšen dan kar tri dni skupaj žurali in bili potem zjutraj domov prišedši kar direktno v drvarnico napoteni na sekanje drv …
Še pred poldnevom so letošnji tečajniki že toliko natrenirali manever protiteže, da sem se vpel na eno od vlečnih vrvi in so me malo sprehajali pod steno. Spet me je fasciniralo, kako zelo hitro se damo v roke ljudem, ki še dan ali dva prej sploh niso vedeli, kaj to protiteža sploh je! Okej, saj prej so trenirali med sabo in so vsi preživeli, a to ne šteje. Vseeno bi me bilo lahko strah, pa me ni bilo.
Me je pa bilo, ko sem z manevra, ki sem ga nadzoroval, pogledal malo niže in opazil, kako se Katarinca skupaj s svojim (kompliciranim) reševalnim manevrom počasi spušča v globino (pa se ne bi smela) in me je stisnilo, kot že dolgo ne! Trije bi lahko šli dol. Sem ji zaklical, da naj vrvi nikar ne izpusti in šele nato pod njo zagledal dva možaka, ki sta se krohotala na vsa usta, ker sta seveda vedela, kaj se je zgodilo in eden od njiju, inštruktor, je bil mnenja, da se najlaže naučiš, če se najprej sam fino zmotiš, da itak je na koncu vozel proti izpadanju (in v tem primeru tudi padanju!). Saj verjetno je temu res tako, a zagotovo nisem samo jaz zavore v gate potegnil ob tem …
No, Katarinca se kaj dosti očitno ni sekirala, pa zmatrala tudi ne, ker je zvečer po vseh predavanjih in obveznostih iskala junake, ki bi se šli z njo kopat v morje. Itak da sem bil začuden, čeprav so mi povedali, da je morje bliže kakor Maribor, da ni nobenega našla, me pa ni tako presenetilo. Dva dni garanja na polno normalnega poleži v posteljo …
Na večerjo ni nihče zamudil, kajti zadnje sekunde pred dogovorjeno uro, ko kombiji odpeljejo, so celo naše dame z vihrajočimi lasmi pritekle, kaj pritekle, privihrale v vozila (ker one morajo pod tuš, čeprav je samo 4 minute fraj!) in smo šele, ko smo že žlice nosili v usta, ugotovili, da Grdina ni. Me je po telefonu prepričeval, da sem rekel ob šestih in ne ob petnajst do šestih, a sem imel skoraj 30 dokazov, da sem imel enkrat za spremembo jaz prav …
Zvečer sem pa Potrpina, preden je na gumb pritisnil, s katerim se izklopi, ko leže v posteljo, vprašal, kdaj ima budilko nastavljeno. Na dvajset čez šest, je povedal. In sva potem malo vlekla in rinila, da je nastavil na kasneje (a na dlje ko na dvajste do sedem ni želel, ker mora kavo v miru pred akcijo) ter zaspal, jaz sem pa potem bral in dokaj kmalu vstal brez budilke. Ko sem se po ščetkanju zob vrnil v sobo, je začuden gledal telefon, če je budilko narobe nastavil, a sem ga pomiril, da sem pač vstal, ker nisem mogel več spati. In sva v nedeljo kofetkala pred centrom že pred šesto zjutraj! Še Dena sva kar nekaj časa čakala, da nama je prinesel naslednji kofe …
Garanja je bilo še več in še bolj intenzivno je bilo, ko mravljice so vsi tekali po deloviščih, da jih je bilo veselje gledati, za zaključek pred poznim kosilom (ali zgodnjo večerjo, kakor hočete) smo pa še dva izvleka naredili. Do vrha stene. Sem stal pri inštruktorju Matjažu, ki je bil živi odmik na robu nad prepadom in ga potiho prepričeval, naj tanove pod njim pri kompliciranem manevru vsaj malo poduči, kaj in kako naj počnejo, pa me je mirno zavrnil, da je bolje, da kar sami razmislijo. Ko je pa končno vprašal Tinkaro, kaj bo njena naslednja poteza, je ta po dolgem razmisleku prijela za vpkonko z vrvjo, na kateri je pod njo visel Alan ter odločno odvrnila, da zdaj bo pa Alana odpela, ko je naslednjo vlečno vrv pripela. In seveda sva oba kot eden zavpila neeeeeeee!, čeprav seveda ni bilo šans, da bi tisto vponko brez velikega matra sploh odpela!
So nosila prišla gor, ostali tudi, zadnji je iz stene prišel Alan. V jamarskem kombinezonu. Iz kordure, ki jamarja v hladni jami varuje pred blatom in vodo. Pod pazduho je imel velike potne srage. Očitno kombinezon ščiti samo v eno smer, od znotraj ven pa ne. Morda ima pa to kaj opraviti tudi s tem, da Alan je jamski potapljač, ne vem, oni so vedno mokri, tako ali drugače …
Na zaključni analizi kaj dosti kritizirali niso (celo Katarinca ne, ki je v nedeljo bolj počivala, saj jo je tisti Maribor očitno končno ujel), le Tinkara je povedala, da se je tokrat prvič zgodilo, da je inštruktor nanjo zavpil. Nisem bil povsem prepričan, če je bila to pohvala ali graja, sem jo pa pomiril, da to zagotovo ne bo zadnjič. Ker kdor je priden, tudi napake dela. In Tinkara je res zelo pridna … No, pa saj so bili tudi vsi ostali.
Ko sem doma potem sedel h kofetu, že noč se je delala (prej sem seveda moral še kuzlico užaljeno na malo daljši sprehod odpeljati), pa niti toliko energije nisem več imel, da bi liste časopisa obračal! Ni enostavno paziti na nadebudne nove jamarske reševalce, ki se tri dni podijo po steni gor pa dol …
