Packa s kupčkom

Že sto let nisem bil v jami in ko je Mateja postokala, da se tudi njej toži po podzemlju, sva se odpravila razopremiti Akustično brezno, ki se je na zadnji akciji zaprlo. No, ni se zaprlo, le naravi bomo pustili kakšno leto ali dve, če bo morebiti voda v tisti podorni luknji skopala kakšen prehod.

Dol je šlo lepo, kakor dol vedno gre. Jama je bila suha, čeprav še vedno blatna do amena, na dnu pa toliko delovne opreme, da bi jo lahko štirje ven nesli. Ker dol smo jo nesli štirje! Plus kovinska štanga, dolga in težka! Plus seveda vse vrvi, ki naj bi jih ven potegnila. Sva se malo po glavah praskala, kako zadevo izpeljati, potem sem pa z načrtom prišel na plan. Zunaj sva se menila, da bi jaz štango ven nosil, Mateja bi pa razopremljala, ker to rada počne, a ko sem tisto težko, dolgo in blatno pizdarijo privezal na vrvico, se mi tudi pod razno ni zdelo varno bingljati z njo nad prijateljico. Zato sva vse orodje, macole, lomilke, motike, lopatice …, zmetala v vrečo, v kateri je bila vrv za opremljanje, plus transportko s kavami, čokoladicami, prvo pomočjo in podobno šaro sem si podse navezal ter gor pičil, Mateja naj bi pa štango gor nosila in razopremljala, le da vrvi ne bi pospravljala, ker itak nisva imela dodatne transportke, temveč bi jo na vrhu vsakega brezna gor potegnila.

Saj se mi je zdel dober načrt, a ko sem se na vrvi parkrat dvignil, sem mislil, da bom kar izdihnil. Kondicija je nekam izginila! Nimam blage, koliko sem potreboval za tistih 40 metrov, a ko sem se pred podorno ožino pripel na pritrdišče, da počakam Matejo, se je iz mene kadilo ko iz indijanskega konja. Čez krušljivo ožino se nisem upal z dvema transportkama pod sabo, ker bi kupe kamenja zrušil dol na prijateljico.

Potem se je ona pripela na vrv s tisto štango pod sabo in ko je zastokala, sem se kar razveselil, čeprav nisem ponosen na to. Da nisem samo jaz brez kondicije …

Je sopihala in stokala, občasno malo popevala, tudi iz nje se je kadilo ko v savni, ko je priplezala do mene. Mi je bilo malo nerodno, ker sem jo tako obremenil, bi lahko jaz šel dvakrat dol ali pa bi šla oba dvakrat dol, a se je izkazalo, da ni potrebe po obžalovanju. Ker je imela usta do ušes! Je uživala do nezavesti. Mah, te moderne ženske …

Čez ožino sem šel previdno, pa še Mateja je od spodaj pomagala transportke odmikati, ki so se zatikale, ko sem splezal ven, je pa ona razopremila in se s tisto dolgo in težko štango še ona prebila čez ozko pizdarijo. Sama. Jaz ji od zgoraj nisem mogel pomagati …

V dvoranici sva potem kofetke spila in čokoladice pojedla, ki sem jih dobil od Dragice Haramije, ki je vodila pogovor na podelitvi desetnice in mi jih na koncu dala za darilo, ker kaj bi pa drugega jamarju dal, potem sva pa kar nadaljevala s potjo. No, še prej sva vrv gor potegnila in jo v transportko z orodjem zmetala. A ker sem to vrv s tisto zgornjo štukal na pritrdišču višje, sem tistih par metrov poplezal samo z eno transportko, Mateja mi je pa sledila s štango pod sabo in drugo transportko, v kateri je bilo vse orodje plus blaten in moker štrik! Ko se je vsa tista roba pod njo odlepila od tal, so se ji na vrvi kar noge zašibila in mišice so jo zapekle, ampak nasmeh ji pa ni izginil z obraza! Jah, saj pravim …

Tam na polici sva potem ločila vrvi, da spodnjo, ki sva jo v vrečo zrinila, jaz gor odnesem, a jo je bilo preveč. Sem prvič videl prasico s kupčkom! Tistih 60 ali 70 metrov potem ni bilo tako groznih, se je telo ogrelo in je kar šlo, le v vertikalni ožini sem šel zelo previdno in počasi, ker če bi se mi snel pantin ali se zataknila katera od prasic, bi verjetno tam kar zabivakiral za nekaj ur!

Ko mi je Mateja sledila v ožje dele, je nisi mogel preslišati, da pleza. Ne, ni stokala, le štanga je opletala pod njo in je ropotalo kot v kakšni kovačiji!

Vrv sva sproti na koncu vsakega brezna gor potegnila, v izhodni ozki vertikali sva si pa še vse zadeve podajala in sva nekako speljala. Akustično je zdaj razopremljeno, dokler seveda nekoga ne bo firbec pogledati enkrat, ali se je tista luknja na dnu, ki smo jo izkopali, že kaj odprla …

Pri bivaku smo še tovariško potrenirala, ker se bližajo jamarski izpiti in ko sva tam bingljala ko dve klobasi, me je nenadoma prešinilo, kaj pa, če medved pride?! Namreč, na poti od bivaka proti Akustičnemu sva v blatu opazila medvedje sledi, ene šape so bile velike, ene pa čisto majcene. Torej medvedka z mladičkom!

A sem se hitro pomiril. Nič hudega, če medved pride. Mateja je visela pod mano …

Napiši mnenje