Portret

Pred dnevi me je poklical  Igor, da bo z mano naredil pogovor za Portret tedna v Dolenjskem listu. Je prišel z dvema snemalnikoma (za vsak primer) in potem sva začela klepetati. Daleč nazaj sva šla, v detajle, se poznava še iz gimnazije. Mislim, da je bilo največ posnetega krohotanja, ker ko se spominjaš neumnosti, ki sva jih špičila, se zdaj lahko samo še režiš …

Potem je odšel, mene je pa čez čas stisnilo. Le kaj bo vrag dal v zapis? Jeba je, če o tebi piše človek, ki VSE ve o tebi! Moram priznati, da sem kar malo nohte grizel.

Danes je pa zapis prišel in je mojster opravil čudovito delo. Sem se kar malo stopil. Itak, če znaš pisati, kot zna Igor, potem slabo ne more biti. Še posebej, ko mi je kasneje povedal, da sem mu nadrobil za šest strani sočnih anekdot in se sploh ni mogel odločiti, kaj noter flikniti, dokler se ni spomnil nasveta nekega mojstra, ki mu je pred desetletji povedal, da če portretiraš človeka, naj bo na fotografiji obraz, če bi rad pokazal čevlje, jih fotografiraj posebej, pa Kapitelj, Gorjance in Krko tudi. Ne more biti vse na eni sliki!