Tečaj za nove jamarje pripravnike v našem klubu je v polnem zamahu, jaz pa sem jih danes prvič videl. So se prvič spravili na vrvi in Klemi je potreboval dodatne inštruktorske oči. Dobili smo se v Malisnici že dokaj zgodaj, zadnji na srečo nisem bil, ker sem nekje v gozdo srečal Petro, ki se je, kakopak, spet izgubila. In ker je potem vozila za mano (bogsigavedi, koliko časa je lutala po gozdu), je bila tehnično gledano ona zadnja!
Smeri so bile že opremljene in Klemi me je poslal na srednjo vrv, od koder sem lahko opazoval dve smeri. In na začetku sem bil kar krepko presenečen, kako se prav vsi zelo zelo počasi pomikajo proti robu udornice in prav vsi na dokaj tresočih se nogah! Sem pozabil, da so bili prvič v takšni situaciji! In se nemudoma spomnil sebe, ki sem v taisti Malisnici tudi prvič umiral na vrveh s še bolj telečjimi nogicami …
Problem je bil, da sem jih videl prvič, še večji, ker so tudi oni mene videli prvič. Mislim, slišali, je verjetno bolj prava beseda. Je mimo mene do pritrdišča priplezal mlad fant in ko se mi je nasmehnil, sem opazil, da ima v ustih zobno opornico. In itak sem ga nemudoma opozoril, da naj bo previden, da ne bo vponke ugriznil, ker potem bo šel dol. Ni takoj razumel, zato sem moral pojasniti, kaj sem mislil. Se je potem na široko nasmehnil s tisto kovino na zobeh in ves vesel pojasnil, da bo že čez en mesec adijo opornica, jaz pa sem, ne da bi kaj dosti razmišljal, dodal, da botem bo pa dober dan BJ! Se je še bolj nasmehnil in pokimal, potem pa itak začel krepko odkimavati in me postrani gledati!
Kaj pa jaz vem, da še niti vozniškega izpita nima, ker ni dovolj star in moraš pazit, kakšne stresaš!
Potem je mimo prineslo deklico, ki ji sicer lahko ti razlagaš, kar hočeš, a razumela te kaj dosti ne bo. Ne, ni učljivo prikrajšana, le Francozinja je! Ki razume slovensko, a ko visi nad breznom in se oklepa vrvi za drago življenje, ji možgani bolj v maternem jeziku delajo! Dobro, saj angleščina ji gre boljše kot meni, a ko ji potem razlagaš, naj odpne ročni žimar, ne razume točno, kaj hočeš od nje, ker ona ročnemu žimarju po angleško reše drugače kot jaz, razume pa po slovensko, kaj ročni žimar je in sem se potem počutil ko klobasa, ko sem izustil stavek, na katerega res nisem zelo ponosen: Please open ročni žimar …
Ma, saj ne rečem, je bilo zabavno. V peklenski vročini se do mene po vrvi pripelje mladenič v gumijastih škornjih, kratkih hlačah in gumijastih rokavicah. Kolena vsa odrsana, kakopak, na vprašanje, zakaj škornji in rokavice, pa odgovori, da trenira za v jamo, kjer je blato. Povsem korekten odgovor!
Seveda si tako hitro vseh imen nisem uspel zapomniti in ko sem potem dol vpil na koga ter ga že šestič vprašal, kako mu je ime, mi je eden od možakov povedal ime ter dodal (ker mi ga je očitno povedal že petič in je končno ugotovil, da sem butelj!), da ga lahko pa kličem Sladki!
Nisem, majkemi da nisem! Mislim, nisem ga vprašal, od kod ta vzdevek, tudi za jezik se mi ni bilo potrebno ugrizniti, res nisem hotel vedeti! A je bila dol Mateja in itak da njo je pa takoj firbec. In dekle nad njo je tudi takoj nehala plezati in je dol radovedno poslušala!
No, nič takšnega ni, da vas predolgo ne pustim v suspenzu, Sladki je pač v slaščičarni delal. Je tudi neko pecivo prinesel, ki ga je sam spekel in so ga pohvalili, tudi jaz sem dvakrat vzel, čeprav nimam okusa.
No, pa Toma Cruiseja sem si zapomnil. Ne, ni mu čisto zares tako ime, samo ko je gor plezal, je moral preplezati tudi majcen previs in ko ga je premagal, je glasno ugotovil, da ga lahko zdaj kličemo tudi tako, ker se je počutil kot Tomči v Misiji nemogoče. Podobnost je pa samo naključna …
No, veliko jih je letos, pripravnikov, vsi zagreti, ne dvomim, da bodo kmalu pokukali tudi v Čaganko.
Aja, vmes smo še pavzo z malico udarili. Mislim, malico so udarili tisti, ki so si malico prinesli s sabo. In ko sem opazoval Klemija, ki si je v sirovko rinil kuhano slanino (se mi zdi), so se mi itak sline pocedile. In sem ga, kot prijatelj prijatelja, ki sem mu že stokrat kosilo skuhal, še večkrat pa kofe, vprašal, če mi bo dal enkrat za ugriznit. Pa je bil že prej slabe volje, še preden sem vprašanje glasno izustil, ker je itak videl kapljajoče sline iz mojih ust! In itak je vedel, da jaz sendviča pa nimam! Da mi ne bo dal, ker sem popolnoma neorganiziran. Da kav pa nisem pozabil kupiti …
Kar je res, so se vloge v zadnjih letih pri nama totalno obrnile! Saj sem mu poskusil razložiti. Sem se ustavil na bencinski. Z načrtom. Kavica. Ne, kavice! Čiki. Sendvič. Vodo sem imel pa v avtu še cel paket od enkrat prej. Evo, sem odgovoren. Ampak, v moj zagovor moram povedati, da je bila ura zelo zgodnja. Sem vzel štiri kofete, to že kar avtomatsko, ko noter pridem. Potem sem stopil proti prodajalcu in sem, nimam blage, zakaj, vzel zavojček čigumijev, ker je bil prodajalec že tam, sem mu pa še čike naročil. In ko je vprašal, če bom še kaj, sem v mislih ugotovil, da imam vse tri stvari in sem samo odkimal, plačal in odpeketal …
Klemi mi je potem vseeno dal pol sendviča, dobesedno si je od ust zame odtrgal, saj si itak vedno, ampak sem tudi jaz njemu dal en čigumi, ko sva skupaj v steni bingljala …
