Jezerce na dnu Čaganke

Potrpina skrbi kondicija občasno in zatorej občasno v Čaganko pride. Ponavadi si kar na mesec in pol rezervira čas, ki ga vstavim v koledar, po difoltu pa koledar še Mateji pošljem in že kmalu pride potrdilo, da je sprejela termin, da tudi ona za kondicijo skrbi.

To sem poudaril zato, da ne bom spet poslušal, kakšna zlata ribica da sem, da v največjem nalivu rinem dol samo zato, da se potem lahko pritožujem, kako nas je pralo. Mesec in pol prej se nobenemu ne sanja, kakšno vreme bo, je pa res, da bi lahko akcijo ob napovedi slabega vremena tudi odpovedali, a je ne. Raje gremo dol trpet in potem malo stokamo …

Kakor koli. Poletje je v polnem zamahu, kako tudi ne bi bilo, konec koncev je poletje, in Čaganka je suha ko poper. In ker to ni zelo pogosto, smo imeli na izbiro vsaj dva scenarija – ali v kamin GameOver končno najti pot ven (še ena možnost je ostala!), kjer trije nimamo kaj početi, ali pa v najgloblji del Čaganke pokukati, ki je skoraj skoraj 500 m globok! Kjer sta v aktivnem meandru, v katerega se steka vsa silna voda, ki jo tovori v svojih nederjih naša Dolenjska lepotica, največ garala Klemi in Anži. Dokler se tam, kjer bi se po neki logiki moralo odpreti nadaljevanje, torej kakšen obširen, impozanten vodni kolektor, to ni odprlo. Z Anžijem sva se pred skoraj štirimi leti tam zastrupila z monoksidom, ker zadeva ni prepihana, kar seveda nisva vedela, čeprav sva videla vodo, ujeto v nekakšen sifon, nista pa vedela niti Klemi in Tičar, ki sta nos nesla dol teden kasneje! In se tudi zastrupila!

Nato smo se zadeve izogibali, čeprav smo nabavili javljalnik plinov in kisik meter (ne, ne izklapljamo ga, če preveč piska), le Anži je enkrat prijavil, da je nesel nos tja, a da ni nič. Le voda …

No, zdaj je poletje in sem Mateji in Potrpinu predlagal, da nos tja nesemo tudi mi, da morda pa kaj bo, da morda je pa voda čudežno odtekla. Sta bila takojci za, pa strinjala sta se tudi z nadaljevanjem načrta, da naslednji dan pa nos nesemo v Kalahari in malo razširimo pot na trenutno najbolj obetavno delovišče. Ker so bile zunaj napovedane občasne plohe, kar je pomenilo vodo v globinah, Kalahari je pa edini suh …

Potrpin je enkrat za spremembo zarobantil, da časa pa ne bi rad izgubljal in da bomo šli v petek že zgodaj zjutraj noter, najkasneje ob pol devetih zjutraj, s čimer sva se strinjala in že v četrtek ponoči odpeketala v bivak pri Čaganki.

Iz postelje naju je vrgel okoli desetih. Ker se brez ene, še raje pa dveh kav ne premaknem, smo najprej pokofetkali, nato malo pomalicali, potem smo pa robo zlagali. Načeloma naj bi šli dol lahki, ker je dol že vse, vključno s spalkami in hrano! Načeloma. Duha je iz stekleničke spustila Mateja. Da dol v bivaku sta samo dva stola. Da bi potrebovali še tretjega, ker zdaj dol hodimo po trije. Na kar Mitja, ki je zadevo predlagal in udejanil, ni računal! Ker ne vem, koliko mlada prijateljica starost spoštuje in če se bom moral na globini 450 m boriti za sedalo, sem ji predlagal, naj spakira kar enega, ki jih uporabljamo pri zunanjem bivaku. In ga je. Udobnost je namreč pomembna, še posebej globoko pod zemljo! Sem bil prav vesel, ker recimo ni zatrmulila, naj ga jaz spakiram, da njen je že dol …

Jaz sem v svojo packo vrgel plinski bombici in kovinske krožničke (3 kos) ter kovinske skodelice (3 kos) pa verjetno še kaj, saj ni bilo prostora niti za zrak več v njej, Potrpin si je pa hrano nabasal in potem skoraj počepnil, ko je zadevo potežkal!

Zelo zgodaj zjutraj, ko so cerkve z opoldanskim zvonenjem ovčice klicale v hlad, smo se mi trije podali bolj v globine, kjer drug striček komandira, tisti z ognjem. No, nismo šli tako globoko, do ognja, ampak švicali smo pa vseeno, kljub več ko 20 stopinjski razliki med zunanjo in podzemno temperaturo!

Tri ure in pol smo potrebovali polno otovorjeni, da smo izmučene rite parkirali na tri stole na globini 450 metrov! Par kavic, kakopak, pa hladna malica, ker je že kar nekaj uric od zadnje hrane minilo, potem smo pa pasove slekli in se v še večje globine podali. Vedno znova me fascinira, koliko dela smo vložili v širjenje meandra pod spodnjim bivakom! Potrpin je skakal prvi, je bolj majhne sorte in je kar letel, jaz sem se krepko zatikal, za mano je bila previdna Mateja. Po slabi urici se je prijatelj končno ustavil. Ker je prišel do vode.

Sem se malo ogledal in se spomnil, kje sem jaz nazadnje zavrtal v skalo, preden sem se zastrupil in komaj do bivaka odvlekel, od tam naprej sta Klemi in Tičar tudi krepko delala. In se zaustavila malo pred ovinkom, kar se nikoli ne bi, če se ne bi tudi onadva zastrupila, je firbec premočan!

Moj je bil tudi, zato sem Potrpinu predlagal, naj se zrine naprej, da vidimo, kaj je za vogalom. Prijatelj je previdno poskusil in potem ugotovil, da ne bo šlo, da naj jaz poskusim.

Ker sem kakšnih 30 cm manjši od njega, sem se res zarinil v ožinico z vodo, z nogami naprej. Ker če bi se naprej, za ovinkom, še bolj zožilo, nazaj ritensko potem ne bi mogel. Je bilo ozko, a ne ozko za popizdit, sem se lahko porival vzvratno, ležeč na trebuhu. Z nogami sem pa tu in tam malo pobrcal, da vidim, koliko je prostora. Sem prikruzal do zavoja in previdno nadaljeval, da me kje ne bi zagrabilo, nato pa nenadoma z nogami začutil več prostora. A ker ni šlo naprej, razburjenje je bilo pa veliko, sem se spustil še malo niže, kjer je bilo malce širše, a tam je bila voda. Itak da sem bil v hipu moker. No, seveda, kakšen pa naj bi bil, če se uležeš v vodo?! A zeblo ni, razburjenje je bilo preveliko!

Malo naprej se je vse skupaj toliko razširilo, da sem se lahko obrnil in kar dih mi je zastal! Ni bilo več tako ozko, le nizko, pred mano pa veliko jezerce. A nad njim še vedno dovolj prostora za dihanje! Kar vriskati sem začel, da Čaganka gre, da naj prideta za mano! Ter še bolj zabrazdal v mrzlo vodo, da sem si zmočil še tiste suhe dele kože, ki prej še niso bili mokri! A ni zeblo. Sem čofotal naprej še par metrov, potem je pa prišlo razočaranje! Nadaljevanja ni bilo, jezerce se je končalo! Tako čista in bistra voda je bila, da je zaradi svetlobe, ki je odsevala s površja, vse skupaj delovalo, kakor da gre naprej!

Par metrov naprej je zadeva zavila v levo, a se je strop tako znižal, da je bilo med njim in vodo le morda 5 centimetrov. Nekaj prepiha je sicer bilo, a skoraj pol kilometra globoko nisem hotel tvegati in kot tisti največji frajerji z nosom pod stropom riniti naprej!

Sem se vrnil v plitvejšo vodo, proti zavoju, kjer je pa že Potrpin stokal, da ne gre, da je preozko. In sem se kar malo razjezil, priznam. Kako da je preozko, če sem jaz prišel!? Je še nekaj protestiral, potem se je pa le prikazal. In itak da je bilo ozko, ker je rinil naprej pod stropom, se ni želel zmočiti!

A sem vam kdaj povedal, da sem jaz le navadni potapljač, on je pa jamski potapljač?! Pa jaz sem bil v jami moker, on pa suh!

Sta oba z Matejo prišla do mene bolj pod stropom, suha, ter si ogledala zadevo. Tudi jamski potapljač Potrpin je opazil, da je tam v levem zavoju pod stropom malo prostora še in ugotovil, da to ni noben problem, da naslednjič prinese neopren in tamalo flaško in bo šel pokukat, kam pelje! Ne vem, če bom hotel biti poleg …

Nazaj grede, na poti proti bivaku, smo ves čas oprezali za prepihom, ki se prikaže in izgine ter kukali pod strop za kakšen obvod sifona, a nič pametnega nismo opazili.

Po kakšnih dveh urah smo končno v bivak prišli spet in se vrgli na stole in kavice, potem smo pa večerjo scumprali. In sva Mateji hočeš nočeš morala izdati, zakaj sva jo s sabo vzela! Ker ima še edina dobre oči in lahko prebere na vrečki tisti drobni tisk, koliko časa se kakšna zadeva kuha in kako!

A ker ima dobre oči, je opazila tudi, da je siru recimo rok trajanja potekel že leto in pol nazaj, a ga je vseeno jedla kot midva, le pametna je bila, da ji edamec malo na parmezan cika …

Skuhali smo makarone, noter smo pa zmetali najprej stare konzerve, ki so dol že kdo ve koliko časa. In prav vsako, ki jo je odprl, je prijatelj pomolil meni pod nos, preden jo je stresel na testenine! Pa vsakič znova sem mu povedal, da to je isto kot bi slepega človeka spraševal, če je tista ženska lepa, a ga to ni motilo. Da naj pa oči uporabljam. Kot da jih on, poleg zdravega nosu, nima …

Po res okusni (se mi zdi) večerji smo si privoščili še kavo in Mateja je nenadoma skočila, da sem njeno solil. Pa je nisem, nobene, ne sladkal, le pokvarjena je bila verjetno, ker je bila dol odprta v vrečki že pol leta. Smo jo vseeno spili …

Potrpin je pogledal na uro, ki je kazala devet zvečer in se odločil, da je čas za v posteljo. Če ne bi sedela na stolih, bi verjetno na rit padla! Res se je kar v bivak spravil in čez tri in pol minute je že smrčal! Mene je čedalje bolj mrazilo, zato sem se tudi  preoblekel v nočne cunje ter se v spalko spravil, v kateri sem se po kakšne pol ure končno segrel, Mateja je pa še kakšnih deset minut sedela na stolu in potem tudi ona obupala ter se spravila v horizontalo v bivak.

Celoten prostor je medlo osvetljevala medla svetloba sveče, na vsakih pet minut sem slišal kakšno kapljico, ki je padla nekje v daljavi. Mi je bilo kar lepo v spalki in sem bil prepričan, da že vsaj pet ur spim. Sem pokukal na telefon, ki je pokazal, da nisem še niti dobro uro v horizontali! Noč bo dolga, sem ugotovil …

Prijatelj je sodeloval v nekakšni tekmi v smrčanju z ovirami in ni in ni odnehal. No, je, ko ga je ob petih zjutraj na pipico pritisnilo in ko je bil že pokonci, je še mene zbudil, da sva skupaj enega pricinila. On se je vrnil v bivak, pritisnil na gumb in zaspal, jaz sem pa še kakšne pol ure v zrak buljil, dokler še mene ni mehur pregnal pokonci. Ko sem šel mimo bivaka, bi me pa kmalu kap. Ker je Mateja tam obesila svoj kombinezon kar skupaj s škornji in sem se usral, da sem nekoga srečal!

Sem končno zaspal, čez pol ure me je pa nekaj zbudilo. Najprej nisem vedel, kaj, potem sem pa ugotovil. Voda! Je ropotalo ko tristo hudičev, pa shladilo se je, ker je zaradi velike količine deroče vod prav pihalo v Kalahariju. Zbudila se je tudi Mateja in zaklela.

A pa jaz enkrat ne morem biti suha v Čaganki, je postokala.

Seveda si lahko, malo manj jej, sem bil duhovit v mislih, kakopak, toliko sem pa že pameten, da sredi noči ali zgodaj zjutraj ne poham vicev …

Vstali smo ob devetih! Z besedo – ob devetih! Če ne morda še malo kasneje. Potrpinu se je očitno ura pokvarila! Kavico sem dobil v posteljo, za zajtrk sem pa vstal.

Na delovišče v Kalahari smo se odpravili ob dvanajstih! Ne vem, kaj smo vmes počeli, a očitno je na stolih luštno sedeti! Potrpin in Mateja sta se odpravila v tisti bolj končni del rova, ki sva ga s prijateljem širila že februarja, jaz sem pa na začetku rova s kladivom zemljo kopal, ker je bilo tako nizko, da si komaj rit čez porinil, ko si se po trebuhu dol dričal. Čez kakšni dve uri sta me poklicala, naj jima pridem pomagati, da Mateja ne more več vleči, nekdo mora biti na sredini. Potrpin je v ozkem ozkem rovu zemljo kopal in jo zaradi premalo prostora okoli sebe v vrečo kar z roko nalagal, jaz sem pa potem tisto vrečo gor vlekel, nekje na sredini je pa Mateja pomagala, ker se je zadeva krepko zatikala. Vrečo sem potem izpraznil v edinem malo večjem prostoru, kjer je bil še prostor za ne vem koliko deset prasic, ki smo jih ven izvlekli, nato smo pa pavzo po nekaj debelih urah prvič udarili.

Potrpin me je dol poslal pogledat, kaj je napravil in sem na rit padel, ker zdaj je bil rov, ki gre strmo navzdol, vsaj prehoden, dokler seveda nisem prišel do tam, kjer se prevesi v vodoravnega. Tam je pa ozko za popizdit! A se ga ne da razširiti, ker je ves kamnit, tudi po tleh!

Mateja je odšla proti vhodu rova nadaljevat, kjer sem jaz nehal, Potrpin se je zarinil v tisto jebeno kamnito ozko ozko cev, jaz sem mu pa z nogami zemljo rinil, ki se je dol med kopanjem privalila in je že tako ozko zadevo še bolj zožala. Zemljo je metal na drugo stran, kjer je menda prostorna dvorana, a je do nje priti kar akrobacija, zato se sam ni upal naprej, je hotel mene ob sebi. Če se kaj zalomi pa to.

Sem se ležeč na hrbtu zarinil v tisto ožino, eno roko sem imel tesno ob sebi, drugo stegnjeno krepko nad glavo. Nizko je tako, da je rob čelade, ki sem jo imel obrnjeno postrani, drsal po stropu! Pomikal sem se naprej po centimetrih in ves čas pozorno spremljal, kaj se dogaja okoli mojega telesa. Ker prostora na vsaki strani ni nič! Anžiju sem povedal kasneje, da je bilo na vsaki strani morda po centimeter, pa me je zavrnil, da je morda centimeter morda pri njem, pri meni zagotovo ni bil!

Kot črv sem se premaknil naprej za 3 cm in preveril, kako me stiska v levi bok, se malo zvil v drugo smer in 3 cm niže ter preveril ramo in roko in je nekako šlo, po kakšnem metru, ko sem mislil, da bom moral odnehati, se je pa v stropu razpoka pokazala in sem dobil potrebne centimetre. Ter končno prišel do Potrpina, ki je čmuril v majhni kamrici, iz katere je malo više naprej vodil majhen vodoraven rovček, dolg morda dobrega pol metra. Ko prideš iz tega rovčka, se moraš pa na slepo spustiti kašen meter niže in si v dvorani …

Potrpin je poskusil in kmalu začel vriskati, da je v dvorani, ogromni dvorani, da je tam in viseča mreža in vrtalnik, po katerega smo v bistvu prišli, da naj pridem do njega, da je izi!

Sem se zarinil še malo naprej in se tam v tistem malce prostornejšem delu uspel obrniti na trebuh. Potem sem moral dvigniti noge in se počasi riniti navzgor v tisti majhen vodoraven rovček, ki pripelje v dvorano, pri čemer lahko uporabljaš le roke, se z njimi odrivaš navzgor! Kar telovadba, nič ne tajim, sem bil ves moker. A noge so kmalu zabingljale v prazno, ko bi se moral pa še malo ven poriniti, da bi do roba prišel s trebuhom in zdrsnil ven, so se mi pa ramena zagozdila. Potrpin na drugi strani me je prepričeval, da sem okej, da sem iz tahudega ven, a videl je samo moje noge in rit, ramen pa ne.

Ko sem mu končno pojasnil, kje sem se zataknil in da pač ne gre, da naj vzame vrtalnik in gremo ven, se pa ni vdal. Da bo enkrat zavrtal in malo razširil, da moram tudi jaz priti k njemu. Sem se zrinil iz tistega rovčka, sem potreboval 15 minut, prijatelj je tačaš pa zavrtal malo in malo potolkljal in kmalu poklical, naj pridem do njega. In je šlo, je ravno toliko razširil, da je šlo! In sem bil prvič spodaj v Kalahariju, kjer je trenutno najbolj obetavno delovišče.

Seveda sem se ulegel v visečo mrežo in si ogledal, do kod so prišli, potem sva šla pa ven na malico. Ki smo jo imeli na začetku rova. Ura je bila že pet popoldne, ko smo vsi trije končno nekaj v rite vrgli! Seveda sva moral k viseči mreži peljati še Matejo in sem se še enkrat guzil čez vse, a se je splačalo, je bila ful vesela! Nato smo vse pobrali iz tam in k bivaku odnesli, ker bo šlo na Kanin kmalu, z Matejo sva pa še preopremila vertikalno stopnjo z novo vrvjo in vponkami. Pa občudovala, koliko je nakopala, da smo lažje ven prišli, kakopak!

Za večerjo ista zgodba, makaroni z omakami, kar smo jih imeli, a smo dali preveč vode, jo je Mateja potem za zajtrk odlila. Pa bučanje vode se je malenkostno umirilo, da smo se celo malo igrali z mislijo, če bi šli kar ven, ker so bile za naslednji dan spet napovedane nevihte. Le igrali, ker je Potrpin izjavil, da bo šel tokrat še prej spat in čeprav sva mislila, da se heca, je smrčal že petnajst minut do devetih! Midva sva še kar malo vztrajala na stolih, a se je tudi nama poznala dolga in naporna tlaka, tako da sva se preselila vsak v svojo spalko. A spanca kakopak ni bilo! Ob dveh je ves vesel k meni priskakljal Potrpin, je šel odtočit, pa še enega ali dva sva pricinila, ko je bil že pokonci. Jaz sem si potem čas skrajšal še z dvema ali tremi čiki (prijatelj tudi vlekel, a dreto) , nato sem pa enkrat tudi jaz končno zaspal.

Spet me je zbudil s kavo v posteljo. Ves zaliman sem se odprl do pasu in ležeč na boku pil okusno tekočino ter kadil, pa še eno kavo sem si pustil postreči v posteljo, ker se mi ni ljubilo vstati, potem ko je prijatelj odšel v drugo dvorano odkopati majhno luknjico za kakico, sem pa telefon vzel. In me je kap …

Ura je kazala pet minut čez šesto zjutraj! Itak da bi zaspal nazaj, a je Potrpin že zajtrk delal (roke si je seveda prej opral, vodovod je zaradi dežja zunaj spet na polno delal!), ko sva pa sedela na stolih, je pa najtežji del prišel – spečo lepotico zbuditi!

Jaz si nisem upal, nič ne tajim! Kot bi drezal spečega leva s kratko paličico, med vama pa nobene ograje!

Se je Potrpin ojunačil in še preden je zarenčala iz bivaka, sem vedel, kaj bo zarenčala!

Pa jebemuvraga, čisto nič še nisem spala! Jebite se, kar pejta ven, jaz še ne grem!

Malo sva jo prepričevala ter z vodo strašila, ki jo bodo prinesle prihajajoče nevihte, pa hrana ji je zadišala in kava in je prišla. Ampak prvih deset minut sva bila s prijateljem samo tiho! Sva že izkušena možakarja, veš kdaj levinji ne smeš gledati v oči ali jo drkati v glavo …

Vse smo oprali, pomili, zložili, pospravili, spalke v vakum vreče izpumpali, nato se pa v umazano in mokro opremo začeli spravljati. Preden sem se oblekel, me je prijateljica ko kakšna skrbeča mati opozorila, naj grem tudi jaz izkopati luknjico v sosednjo dvorano (verjetno sem prdnil ali kaj podobnega), a je nisem poslušal, da me nič ne mudi. In si nato oblekel moker podkombinezon ter moker kombinezon, nataknil usran in moker pas ter si na hrbet zavihtel prasico ter skoraj umrl! Ker smo ven poleg vseh smeti nesli še vrtalnik in baterije in kaj jaz vem kaj še vse. Po kakšnih dvajsetih metrih, pri prvi stopnji na vrvi, čisto kratki, ki sem jo moral splezati za Matejo, mi je pa nekaj v trebuhu skoraj eksplodiralo!

Ko otrok, ki ga stokrat vprašaš, če bo šel pred potjo na morje še kaj na kahlico in trmuli, da ne, pri tretjem ovinku pa že ruli, da mora kakat, sem tudi jaz začel vpiti Mateji, ki je plezala naslednjo stopnjo, če ima kaj papirja. Jaz sem ga imel, nekje na dnu zakopanega v blatni pizdariji. Ni šans, da bi prišel pravočasno do njega!

Mi je vrgla robčke, potem sem pa komaj komaj čakal, da je splezala iz vertikale, da sem lahko stresel, kar sem imel za stresti!

Vode je bilo še vedno dovolj in preveč za umiti se in že po dveh vertikalah smo bili spet mokri ko cucki. Kar vlekli smo se do bivaka v Severnem rovu, kjer smo kofe spili in vročo cedevito, tam sem pa Matejo presenetil z novico, da bo od tam naprej nesla mojo prasico. Verjetno trikrat ali štirikrat težjo od njene! Itak da me je debelo pogledala, kaj se hecam, a ko sem ji pojasnil, da bo v Skalarja, ko bomo šli na 600 m, toliko pač nosila, ker bomo vsi nosili toliko, jo je zagrabila in iz čiste trme nosila do površja! Ni nama šlo hitro, a tudi ne preveč počasi, nekako sva pač crkovala proti ven. Na dnu druge stopnje sem na skali zagledal dve plastenki. Bil sem dehidriran in bi mi kakšen energijski napitek kar prijal, sem bil skoraj prepričan, da sta mi zadevo pustila Dejan in Jasna, a ker sem, kar mi je covid vzel okus in voh, že svašta pojedel in spil, si zadeve enostavno nisem upal spiti. Mi je bilo vse skupaj preveč podobno šamponu, čeprav se mi niti sanjalo ni, zakaj bi dol kdo šampon pustil …

No, saj je zadevo potem pokonzumirala Mateja, jaz sem jih pa zunaj potem slišal, kako sem sploh lahko pomislil, da bi mi kdo šampon podturil …

Kakor koli, ko sem končno ven pokukal, je ravno dobro začelo deževati, a mi je prijalo. Moker sem bil že itak do kože, zunaj pa je bilo kljub dežju še vedno 18 stopinj. Ko je ven prišla Mateja, so se pa vsi hudiči z verig spustili in je padalo, da niti ene fotke nisem mogel narediti, do bivaka sva pa skoraj čista prišla!

Tam sta nam Jasna in Dejan mesne dobrote pripravila, pa kavice in radlerji in je bilo kar težko domov odpeljati se.

Mislim, ne zaradi dobrot, a tako me vsaka mišica posebej boli, da sem tudi volan le s težavo obračal …

 

 

 

Napiši mnenje