Nekaj smo stokali, kako zelo smo se ulenili in da nič po jamah ne hodimo in kakopak je takojci zamisel padla, da glede tega nekaj naredimo. Enega izi Cinka do dna prvega brezna udarimo, recimo, dvakrat, trikrat magari. Ker to je pa res izi pa to.
In smo se danes odpravili besede v meso spremeniti. Sem že pri Bučarju sedel, ko je poklicala Mateja. Ter se opravičila. Sem najprej mislil, da zato, ker bo par minut zamudila in sem jo že hotel potolažiti, naj se ne sekira, da sem enkrat za spremembo jaz prišel točno in je prav red, da malo čakam, da bom videl, kako je to. A se ni opravičila zaradi tega. Zaradi frizure se je! Nisem točno razumel, če sem iskren. Je omenila, da bo šla k frizerju dopoldne, ko smo za torek krmarili Cinka in da ji to super odgovarja, jaz sem ji pa ugovarjal. Sem se spomnil Monikine prijateljice, ki ji je, visoko noseči, doma odtekla voda, kar pomeni v porodnišnico v roku od takoj! Vsaj jaz to tako razumem. Ona se je pa k frizerju prej odpeljala. Da bo lepa pri porodu. Saj razumem to željo, res jo, a ko sem jo vprašal, kako je frizura prenesla popadke in porod, je morala priznati, da ne preveč dobro. Ji je dol padla, kakopak …
Sem to povedal tudi Mateji, da nima smisla k frizerju pred Cinkom, škoda denarja, ker čeprav je Cink še tako izi, se bo to na laseh poznalo. A ni hotela slišati, da bo šla k frizerju pa basta, ampak potem je poklicala in se opravičila. Ker se je zmotila, frizerja ima menda v naslednjih dneh enkrat. Sem sprejel opravičilo, kaj sem pa hotel, ko si vesel, da greš končno spet v jamo, vse opravičiš, tudi ženski ne čist frišne frizure!
Sva skupaj počakala Potrpina, ki je malo zamujal, je bil pa vesel, ker v Cinku še ni bil. Se je pripeljal s svojo hudo terensko mrcino in smo kar vso robo k njemu zmetali. Kar nimam več Lade Nive, se čisto do jame ne pripeljem več, vsaj švoh 100 m moramo prehoditi, in čeprav je tudi tokrat kazalo, da bomo hodili, saj je bila vlaka popolnoma razrita z nekaj majhnimi podrtimi drevesi prek poti, je le majhna pripomba zadostovala, da smo skoraj v brezno zapeljali. Sem rekel prijatelju, da je škoda lepega vozila, da naj kar tam ustavi, in itak se mu je iz ušes inat pokadil in kakor rečeno smo parkirali direkt pri breznu.
Prvi sem šel dol jaz, sem opremil prvih 20 metrov, naprej je bilo pa opremljeno, je Klemi neki treniral in pustil štrik noter. Pa še košček vrvi sem imel, ker se je prijatelj uštel in je zabingljal 2m nad tlemi, sem se odločil tudi to popraviti. Sem stopil na dno prvega brezna in čakal Matejo, potem sem se pa spomnil, da bo Potrpin zagotovo hotel čez prvo ožino Cinka in sem, klasično, dobil dobro zamisel. Kaj pa, če bi še eno stopnjo dol potegnili?!
Sem se zaguzil v ožino in mi je nekako ratalo iz prve brez prevelikega saferja! Sem šel dol pred prijateljema zato, da ne bosta gledala, kako se žival matra, potem mi je pa tako dobro uspelo, da mi bilo žal, ker ju nisem počakal!
Za mano se je v ozko cev kakopak podal Potrpin. Suvereno. V ne jebem jaz nič stilu! Sem spodaj enega pricinil, sem vedel, da bo trajalo, pa malo sem se umaknil, ker sem vedel tudi, da bo dol kmalu začelo padati. Ko bo ujet in prijet začel brcati z nožicami in bo dol drselo vse, kar ne bo prilimano!
Res se je tako zgodilo, nekajkrat, sem točno vedel, da ko nič ne pada, pač počiva, umirja srčni utrip in razmišlja o možnih variantah, ampak potem sem enkrat pa zaslišal razbijanje. Itak da sem ga vprašal, kaj počne in ko je odgovoril, da s kamnom razbija nek kamen, ki mu ne dovoljuje dol, sva oba z Matejo zavpila, da tega ne sme!
Razbijanje je utihnilo, sledilo je pa najbolj logično vprašanje – zakaj se ne sme?!
In odgovor naju obeh skoraj sočasno – ker bodo novomeški jamarji jezni!
Namreč, tisti kamen, ki te dobesedno pojebe v že tako jebeno ozki cevi, da moraš prav paziti, kako imaš čelado obrnjeno, je test za nas novomeške jamarje. Če prideš mimo, si taprav jamar! Zatorej ga ne tikamo!
Koliko jih je pa prišlo dol, je kakopak vprašal.
Sem malo pomislil in potem povedal, da zelo veliko ne. Da pametni pač niti ne poskusijo, manj pametni se pa po prvem in drugem in tretjem ter četrtem neuspešnem poskusu umaknejo in jim uspe šele v petem poskusu. Če prej ne obupajo. Da poleg Mateje in Petre v zadnjih letih kaj zelo veliko ljudi dol ni bilo …
Potrpin je seveda zamomljal, da jebal nas kamen da nas jebal in se je izvlekel ven, je kar trajalo, dol je pa priskakljala Mateja. Kakopak. Ni imela nove frizure in je morala vsaj kako ožino premaga pokazati …
Je prišla do tistega kamna, ki te že vsega pohecanega še dodatno poheca, se malo umirila, potem pa vprašala, če je možno, da se je kamen kaj premaknil. Da se ne spomni, da bi ji nazadnje šlo dol tako težko …
Se je spustila do mene in ker je Potrpin nad nama še enkrat poskusil, je Mateja poskusila še v nadaljevanje, kjer sem se nazadnje jaz zataknil. Saj čas sva imela, novih frizur pa ne, tako da škode kakšne posebne niti ni moglo biti. In itak da se je zataknila, prav grozno je bilo gledati, ko se je končno ven skobacala, je pa novo zavoro krivila. Kar bi bil morda celo res lahko vzrok, a tudi s staro zavoro ni šlo najlaže, čeprav ima drugačno ročko. Lahko bi šla ven, Potrpin nad nama je nehal brcati, a ko te zagrabi, te zagrabi in je še enkrat poskusila, tokrat z zavoro na popkovini. Da je ni pritisnila s trebuhom. Ji je uspelo, zguzila se je čez, nazaj je bila pa spet veselica, je šla z napačno roko naprej. Vam povem, še dobro, da ni bila pri frizerju, majkemi, švic je kar tekel spod njene čelade! Se je izčepila, vmes sem pa že jaz ožinico zajahal, ker se mi je zdelo, da sem tokrat opazil lažjo in kakšen centimeter širšo smer, ki bi mi pa morda dovolila laže priti gor, a me je na srečo še pravi čas pamet srečala, preden sem pregloboko v globino zdrsnil!
Mateja je šla prva na vrv in je v ozki prelomnici, preden se v ožino zarineš, najini torbi na vrv navezala, ki jo je Potrpin noter vrgel, da jih ven potegne, a je trajalo! Ker se je druga torba zataknila in ni in ni šlo!
Potem se je v horizontalno cev začela riniti prijateljica in kaj dosti nisem spraševal, kako ji gre, ker sem slišal, da ji ne gre, ampak potem ko se je enkrat umirila in mi mirno povedala, da ji bo zadeva počasi v glavo udarila, sem ji predlagal, da splezam gor in ji pomagam. Se je strinjala.
Zadeva je kar nemogoča, ne morem drugače opisati. Po vrvi splezaš kakšnih dvajset metrov gor, v tako ozko prelomnico, da čelade ne moreš več obračati, potem se moraš pa izpeti z vrvi in se previdno potegniti v horizontalno ozko cev, pri tem pa nadvse paziti, da ne zdrsneš prenizko, ker tam je preozko in te ujame!
Mateja je bila obrnjena nekako postrani, ko sem priplezal do nje, z zgornjim delom telesa že v cevi, a čeprav nima prevelike riti, je bila ta vseeno prevelika za širino prelomnice. Obrniti bi se morala na bok, kar pa ni mogla, ker ni imela nobenega oprimka za noge.
Sem se zrinil na vrvi gor, koliko sem se mogel, poiskal kamnit rogelj, zakajlal nogo in je potem stopila na moje koleno, da se je lahko odrinila v cev. Pri tem sva oba trpela, meni je mislilo nogo zravnati, njej pa hrbet …
No, nekako ji je uspelo, še kar nekaj časa pa je potem potrebovala, da se je izvlekla iz cevi. Še dobro, da ni bila pri frizerju, ampak res!
Jaz sem si medtem zadeve dobro ogledal in naštudiral. Že velikokrat sem bil tam in vedno znova sem crknil pri vlačenju ven! Tokrat sem si rekel, da bo šlo laže. Klasika. Res sem zadevo dobro vzel, z lahkoto sem se privlekel do kamna, ki te pojebe na sredi cevi, ampak potem pa ni šlo več, pa naj sem še tako vlekel in rinil! Sem poprosil Matejo, če mi noter vrže vrv in z nekaj akrobatike sem uspel pripeti svoj ročni žimar, da mi pomaga z vlečenjem. Je vlekla, sem jo slišal, kako je sopla, jaz sem pa crkoval v cevi, tako sem se napenjal, dokler nisem ugotovil, da sem privezan! Dolgo popkovino sem potegnil čez zanko vmesnega pritrdišča v prelomnici in če bi še malo potegnila, bi skalo odtrgala!
Nekako sem zadevo popravil, ni šlo ne hitro ne zlahka, potem sem se pa vsaj začel premikati proti ven. Čeprav je trajalo!
Na dnu prvega brezna, še kakšnih 107 m je bilo plezanja pred nama, sem si enega prižgal in Potrpinov kofe sem spil, ker prijatelj je že pičil ven. Je prijal. Tudi midva sva pičila proti ven, nama je kar šlo, čeprav sva bila obtežena. Smo imeli vso robo s sabo, ker prvo brezno Cinka je izi in je brez veze, če greš prazen …
Zunaj pa nismo imela časa v miru crkniti, ker je Potrpin preganjal, da so gostilne samo do desetih odprte in če želimo jesti, bomo morali pohiteti. Presenečen sem ugotovil, da je že krepko čez devet in sem najprej Klemiju sporočil, da smo zunaj, nato pa predragi soprogi, da sem, klasično, spet nekaj narobe zračunal. Sem jo namreč, ko sem se proti jami peljal, poklical in ji povedal, da pridem kmalu, enkrat proti večeru in da bova šla skupaj s kuzlico, ko ne bo več tako vroče …
Edina gostilna, še odprta v bližini, je bila ena totalna fensijada. Tja občasno zajadra moja predraga soproga, zato vem. Sem izrazil pomislek, da morda nas pa ne bodo not spustili, ko smo tako usrani in jamarsko oblečeni (v sandalih, flipflopih in natikačih), pa je Potrpin samo zamahnil z roko, da jim naš denar zagotovo ne bo smrdel.
In prav je imel. Ko smo naročili, se je gospodična prav stopila in zelo zelo prijazna je bila, račun je bil pa tolikšen, da moja Škoda zagotovo ne bila dovolj, če bi jim jo pustil za garancijo. No, Matejina Talija ima verjetno malo boljšo ceno, tako da če bi oba avta pustila tam, bi bilo glih za račun in dobro napitnino …
Ampak jamarsko opremo bi prej ven pobrali, kakopak, ta je za nas jamarje neprecenljive vrednosti, vse ostalo pa itak ni pomembno, saj tu in tam dobra hrana po dobri jami prav pripada …
