Kar nekaj tečajnikov je bilo letos in v soboto so morali uradno pokazati svoje znanje, preden jih spustimo na jesenske republiške izpite ter za nagrado v Čaganko. Vroče kot v peklu, v soboto naročeni že navsezgodaj, torej je bilo edino logično, da se k bivaku odpravimo že v petek zvečer. Ja, je bilo hladneje, bolj znosno, a ko smo se pozno ponoči zaprli v bivak in nadihali toploto, se itak ni dalo spati. Kot klasično vedno pozimi, ko sem preveč zakuril in se posledično topil v postelji, sem tudi tokrat nekaj čez štiro zjutraj stal med vrati bivaka, kadil ter lovil hlad, ki ga pravzaprav tudi zunaj ni bilo. Še bolj vroče mi je pa postalo, ko je nekaj začelo zunaj ropotati!
Sem pozabil, da zunaj spi Klemi, zdaj je pravi junak, se ne boji medvedov, a ko je ob štirih zjutraj nekaj zarulilo in ga zbudilo, je bil prepričan, da je bil medved in je posteljo premaknil od 3 m stran od bivaka na 1,7 m stran od bivaka in bliže k umirajočemu ognju! Varno je le varno …
Vmes se je zbudila še Jasna in predlagala, da pustim vrata bivaka odprta, kar sem storil, saj je bil zunaj kot prva linija obrambe Klemi. Potem se je dalo spati, se je zrak znotraj malenkostno ohladil, a spati se ni dalo dolgo, ker je Klemi že ob sedmih zjutraj budnico s kavo udaril. Pa tečajniki so prišli in smo se kar kmalu v Stropnico premaknili, kjer so na različnih točkah kazali svoje znanje.
Jaz sem jih nadzoroval pri plezanju v jami. Nisem bil najbolj impresioniran, nimam kaj tajiti. Največkrat sem jih poslušal, ko so mi kakor napovedovali, kaj bodo storili in pri tem poskušali na koncu ne postaviti vprašaja, pa pozorno so mojo reakcijo opazovali, če bom kaj ogorčen nad njihovo namero, da so hitro potem dodali, da samo izločajo nepravilne možnosti … Najjača je bila deklica, ki je manjkala ravno pri vozlu gor in dol, pri nenapeti prečnici ni bila najbolj pozorna, pri premikanju ob vrvni ograji pa je bila samo raztresena. Drugače je pa znala …
Ampak, ja, nismo smeli biti preveč strogi, saj so delali šele klubski izpit za jamarja pripravnika, kar je pomenilo, da če pridejo živi v jamo in iz nje, so že naredili.
Malo se hecam, so bili okej, sposobni iti v jamo, to pomeni biti jamarski pripravnik, da lahko začneš nabirati kilometrino in znanje. Manjka ti pa še milijon detajlov, ki jih nabiraš sproti. To je kakor učenje voziti se avto v avtošoli – ko dobiš izpit, si nekaj časa vedno vesel, ko se živ domov pripelješ s celim vozilom …
Kakor koli, vsi so naredili izpit, zasluženo, nobenih prevelikih napak niso delali, zatorej mi je bilo v jami prijetno hladno. Okoli enih smo zaključili in se pri bivaku krepko najedli mesnih dobrot, ki sta jih pripravila Jasna in Borivoj.
Potem pa za nagrado v Čaganko.
Razdelili smo se v dve skupini. Globljo je Klemi odpeljal proti 150 m globine, manj globoko so pa meni zaupali, da smo stotko presegli. Se mi nikamor ni mudilo, ker smo bili drugi v vrsti in sem jih opazoval, ko so se pripravljali za obisk Čaganke. Nekateri so bili kar vznemirjeni in veseli, nekateri pa malo manj. No, eden je bil malo manj. Ima pravilo, da vsak grižljaj hrane prežveči šestinpetdesetkrat. Brez heca. Ne vem, ali iz religioznih razlogov ali zdravstvenih ali katerih tretjih, a ko še edini ni bil v opremi, je celo Klemi malo povzdvignil glas. Da naj naredi izjemo in samo tridesetkrat prežveči, da eni imajo službo čez dva dni …
Je res malo hitreje pogoltnil in ko sem ga opazoval, kako se v kombinezon spravlja, me je nekaj zmotilo. Najprej nisem vedel, kaj, potem sem pa poštekal – ko je zapenjal zadrgo delavskega kombinezona, sem lahko opazoval njegove kosmate prsi! Ne, nisem se bal, da se bodo dlake v zadrgo zapletle in ga bo cukalo, a ne moreš se spraviti v jamo brez perila! Mislim, v jami je hladno pa to! Se je izgovarjal, da mu je pri plezanju vedno vroče, ko smo mu povedali, da mu pa pri čakanju, da se vrv sprosti, ko gre več ljudi na štrik, mu pa ne bo in da nedajbože se kaj zgodi, ko bo moral čakati par ur, ga dlakave bradavice tudi ne bodo kaj dosti grele, se je pa nejevoljen vdal in oblekel še majico …
Moja skupina je malo počakala, nato smo se pa še mi oblekli in odpeketali proti vhodu. Dogovorjeni smo bili, da se na dnu vsakega brezna počakamo, da jim na hitro razložim o kakšnih posebnostih, a smo na dnu prvega brezna prišli le trije, ne štirje! Četri se je po pravilih pripel na varovalno vrv, ki pelje do jame, tam se pa ni mogel več odpeti! Se mu je vponka nekaj pokvarila. So jo odprli s kleščami in mu jo zamenjali, a potem pa ni več hotel v jamo. Da naj si nagrado nekam vtaknemo …
Ne, saj ne, a ko si povsem frišen, je popolnoma jasno, da te vsak tak nepredviden dogodek spravi iz tira, sem ga razumel. Smo se torej v globine podali samo trije in nam je šlo, saj dol vedno kar gre. Na polici Sedemdesetmetrce, na globini sto metrov, smo naredili fotko, nato smo pa kar proti ven krenili.
Jaz bolj težko, ker je Slatki (samo nikar ga tako ne kličite, ker bo insistiral, da on je Slatki z D!) malo preden sem se pripel na vrv, povedal šalo. In sem se hihital do vrha!
Pride najstarejša hčerka do očeta in mu zaupa, da je lezbijka. Oče zavzdihne in se potolaži z mislijo, da ima še dve mlajši hčerki, da potomci torej bodo. Potem čez par let pride srednja hčerka in mu zaupa, da je lezbijka. Oče zavzdihne in se potolaži z mislijo, da ima še eno mlajšo zlato hčerko, da potomci torej bodo. Čez par let pride pa še najmljaša in mu zaupa, da je lezbijka! Oče obupan zavije z očmi in se glasno vpraša, če ima v tej hiši samo njihova mama, torej njegova žena, rada lulčke?! Pa dvigne roko sin, da on tudi …
Ja, pa ti potem plezaj …
Ven smo pokukali še podnevi in se spet fino namalicali, Borivoj in Jasna sta bila medtem tudi pridna. No, pa Grdin tudi, je s sekiro pokosil pot do majhne hišice, kjer tečajniki, preden gredo prvič v jamo, odložijo odvečen balast …
Z Jasno sva ostala gor, da malo pospraviva in si odpočijeva, in ravno ko sva okoli enajstih zvečer razmišljala, da bi se dala v horizontalo, sta pa še Jani in Ana prikruzala gor. Sta kolebala med veselico in jamo in ker Ana ni imela kiklice, je imela pa kombinezon, sta se odločila za jamo! Sem torej čakal ob ognju do enih zjutraj, da sta prišla ven in šele nato končno padel v nezavest, onadva sta se pa vseeno še na bližnjo veselico odpravila. Ker da ob takšni uri so pa na tovrstnih kulturnih prireditvah že vsi tako pribiti, da nihče ne bo opazil, da nima kiklice …
