Po stotih letih

Branko je prišel na briljantno idejo, kako me dobiti na obisk. Menda se mu, kar sem jamar, izogibam, kar seveda ni res, le nad zemljo se res težko kam premaknem. Sva se namreč menila, da se nekega dne srečava in sva se tako menila res dolgo časa, potem je pa poklical še Miho Mazzinija, uskladili smo koledarje, nabavil je meso …

Okej, moram biti iskren, ko sem na termometru zagledal 37 stopinj v senci, se mi res nikamor ni premikalo! Še kuzlica, ki skoči pokonci vsakič, ko vstanem in pozorno opazuje vsak moj gib, če jo bom povabil poleg, danes niti glave ni dvignila. Je bilo prevroče! Je pa vstala moja predraga soproga, ker je bila dan prej pri frizerju in se spodobi novo frizuro na ogled odpeljati. In čeprav jo na ogled postavi v službi, kar je bolj pomembno, če mene vprašate in čeprav še vedno slišim prijatelja Stibrota, ki mu je enkrat rekla, naj spet kaj njegovo ženo na obisk pripelje, ko je kot že stokrat prišel sam na kofe, da zadnjič smo se imeli prav fajn in ji je pošteno povedal, da prepogosto to ne sme biti, ker jo je v osemdesetih enkrat ven na kofe v gostilno peljal in je bogica še dolga leta mislila, da jo bo zdaj pa vsako leto kaj ven povabil, sem na srečanje starih prijateljev, ki se niso videli sto let, povabil še njo.

In je šla, na moje začudenje! Verjetno je to res imelo kaj z novo frizuro …

Kakor koli, čeprav je minilo sto let, je bilo, kot bi se nazadnje videli včeraj. Tako je to pri starih prijateljih! Beseda je takoj stekla, Branko pa je bil, kot vedno, za pekačem. Moker, kot da je na morju, saj je napekel za celo vojsko!

Malo je bil razočaran, ker nimam okusa, čeprav sem vseeno hvalil njegove mojstrovine, pa malo jih je vse skupaj skrbelo, da se bom stopil, ker sem imel glavo menda povsem mokro. Jap, počasi se spreminjam v podzemnega človeka in sonca in peklenske vročine ne prenašam več najbolje …

Ko smo se najedli in se je celo malo ohladilo, smo bili pa že globoko v spominih.

Moj najljubši z Miho je iz daljne preteklosti, ko sva bila oba predavatelja na scenaristični delavnici. Za en teden smo se zaprli nekam v Trento, v hišo in je bilo nadvse zabavno. Polna hiša študentov, ki smo jih debelo matrali, pa je bilo še vedno dovolj časa za zanimive debate in zabavo. Sem se že takrat jutranjih vstajanj branil in je prva predavanja prevzel Miha, ki je bolj jutranji človek, jaz sem bil na vrsti ob 11h dopoldne. A ko sem se prvi dan zbudil, me je začudilo, kako zelo spočit sem, ker se skoraj nikoli ne zbudim spočit! Sem se pretegnil v postelji, ves navdušen, kaj naredi planinski zrak, potem sem pa na uro pogledal. In bi me kmalu kap! Ker je kazala pol dveh!

Itak sem se dol splazil ko kakšen kriminalec, nerodno mi je bilo, da ni za povedat! Pokukal sem v dnevno sobo, moje predavanje je prevzel nekdo drug. Ko sem si v kuhinji potiho kuhal kavo, da k sebi pridem, je vtopil pa Miha, da si scmari čaj. Itak mi je bilo nerodno in sem kar čakal, kdaj jih bom dobil okoli ušes, a mi ni nič očital. Šele ko sem ga vprašal, kako to, da nihče ni popizdil, ker me ni bilo dol ob dogovorjeni uri, je pokazal malo firbčnosti. Da če sem bil na sprehodu po prečudoviti naravi in sem pozabil na uro pogledati?!

Ma me je imelo, da bi pokimal, a ker sem dokaj iskren, sem mu po pravici povedal. Ni najbolj razumel, kaj sem mislil s tem, da sem zaspal na predavanje (v isti hiši, kjer sem spal) ob enajstih podnevi, a naslednje dni so vseeno pol ure pred mojimi obveznostmi vseeno poropotali po mojih vratih. Za vsak slučaj …

Ma, dobro se je tu in tam dobiti s starimi prijatelji, ki niso jamarji, da beseda lahko še o čem drugem kot o jamah teče …

Napiši mnenje