V nedeljo zvečer smo se odpravili v Bovec. S Talio. Ne veste, kaj je to Talia? To je isto ko Clio, samo da ima še rit. Je v Bovec Tičarja, mene in sebe peljala Mateja. S svojim bolidom. Talio. Da ni problema. Da tehničnega je naredila, da gume so nove, da tukaj ni kaj. Je bila pot kar avanturistična, še nikoli se nisem peljal s Talio. Mislim, saj verjetno je isto ko vsak drug avto, le če Mateja vozi, je avanturistično. Sredi noči smo na Petrolu ustavili in ker sem nakupil toliko cukra, od kav, sendvičev, gaziranih pijač in sladoleda (Tičar je pa smoki grickal, moram povedati v njegovo obrambo!), je šlo še bolj na hard. Se mi zdi, da smo še v nedeljo prišli v jamarsko sobo in zbudili Potrpina. On je pa nas potem v ponedeljek zbudil ob šestih zjutraj, ker naj bi ob sedmih zjutraj priletel helikopter slovenske vojske in na Kanin speljal bale robe, ki jo jamarji potrebujemo za raziskovanje visokogorskih jam!
Helikopter je priletel urico kasneje, ko so se kaninski vrhovi že v oblake zavijali in ko smo poleteli, smo bili seveda kmalu v megli. In posledično v dolini …
S Potrpinom sva skočila na Petrol po kofete in spraznila njihov kofeavtomat, letalci, okrepljeni s kofeinom, so se pa odločili še enkrat poskusiti. In nam je uspelo! Prva runda je bila roba za novomeške jamarje, kako sta pilota in tehnika tisto letečo kravo spravila na tla pred spodmol, kjer imamo novomeščani že desetletje in več svoj bivak, se mi pa tudi sanja ne! Tičar in Mateja sta skočila ven, jaz sem jima pa škatle podajal. Prve tri so bile pod desetimi kilami, na tretji pa je pisalo, da tehta 34 kg! Sem Mateji, kateri sem zadeve podajal (ona pa jih je podajala naprej Tičarju), vpil, da ta je pa težka, a je stroj tako ropotal, da se nisva razumela. Sem ji celo z znaki poskušal dopovedati o teži, pa ni razumela, šele ko je zadevo zagrabila in jo skoraj izpustila, je verjetno dojela, o čem ji vpijem …
Brez njiju, ki sta morala zadeve pospraviti v naravni bivak, smo odleteli do bivaka JZS, kjer smo pustili Jokla, mene pa bi morali nato pustiti pri planinski koči Petra Skalarja, kjer je čakal Klemi, da bi mu pomagal, a ni uspelo, so kočo zakrili oblaki. Klemiju še pomahati nismo mogli na poti dol …
A je vreme začuda držalo, zato je skoraj tona robe v mreži pod frčoplanom odletela do Jokla, nato še dve mreži do Klemija, na koncu je pa še vse nas odpeljal skoraj do koče. Zaradi oblakov nas je skipal kakšnih 15 minut proč. Ne morem dovolj poudariti, kakšni mojstri so ti naši letalci, z ogromnim helikopterjem pristanejo na najbolj nemogočih mestih!
Debelo smo že kofetkali, ko so do koče prišli Jokl, Mateja in Tičar. Jokl ju je ful hvalil, kako dobra sta, ker sta mu prišla pomagati v bivak JZS zložiti tono robe, ko sta že zložila več ko 300 kg robe v novomeški bivak in Tičar bi morda še molčal in vzel pohvalo, Mateja je pa bolj resnicoljubna! Je priznala, da sta dolgo čakala, da ju helikopter po dogovoru pobere in do Skalarja dostavi, potem sta pa obupala in peš odšla navkreber. Mimo Jokla! Nekje na pol poti ju je preletel frčoplan in ker ni imel kje pristati in ju pobrati, jima je pilot samo pomahal za srečno pot, pri bivaku je pa Jokl posledično hvaležno izrabil njune prijazne ročice …
Pri koči sta ostali dve mreži za tovor, vsaka težka skoraj 50 kg, ki ju helikopter zaradi oblačnosti ni več mogel pobrati, so pa nujno morale v dolino. Za eno se je javil Jokl, da jo bo odnesel, za drugo pa Rehar. Jokla sem pohvalil, Reharju pa prepovedal nositi tako težo na hrbtu. Me je klical sam predsednik JZS in mi naročil, naj Reharja s poškodovanim kolenom malo šparamo, ker sam se ne bo! Rehar je seveda protestiral, da drugega ni in da bo on nosil, da lahko jo pa tudi jaz. Ki sem se odpravljal v jamo s Potrpinom, drugače bi. Ne, itak da ne bi, samo hecam se, tik tak bi crknil, če bi si kaj takšnega na hrbet oprtal! Je potem srednji Benko rešil zadevo in se javil (verjetno predsednik JZS na to ni pomislil, da če bomo Reharja šparali, bo pa tasrednji Benko nastradal!), a niso prišli daleč. Se jim je kol zlomil, s katerim so zadeve transportirali, tako da sta na pomoč odhitela Klemi in Tičar.
Ki bi tudi morala v jamo, v Skalarja, a so se zaradi slabe vremenske napovedi odločili, da se v podzemlje podajo šele naslednji dan. Mateja, Potrpin in jaz bi jim samo pomagali robo dol trogati za razisovanje Rolling Stonesa, mogočnega brezna na globini 600 m in naslednji dan splezali ven, oni pa ostanejo do petka! A ker so bili za ponedeljek popoldne napovedane nevihte, Klemi ni hotel dol, da bo v Deliriju pralo do nezavesti. kar naju pa s Potrpinom čisto zares ni motilo. Da bomo itak hitrejši od nevihte! Je trdil Potrpin, suvereno ko štirje Andreji Velkavrhi skupaj! Da nevihta pride šele 16 minut po peti uri popoldne, da takrat bomo pa že mimo Delirija …
Mateje ni prepričal, se je odločila, da ona bo šla tudi raje dol naslednji dan in ostala do petka, Klemi pa nama je, preden je pohitel na pomoč ekipi, ki je nosila mreže do kaninske žičnice, pripravil za vsakega po eno dodatno transportko skupne raziskovalne opreme. Verjetno naju ima vsaj malo rad, ker transportki nista bili zelo težki, čeprav sta bili povsem nabasani z opremo, moja osebna prasica je bila težja.
Pred kočo se je vse umirilo, ko je večina ljudi izginila, zato sem v miru spil kofe na sončku in se potem počasi odvlekel v hišo po prijatelja. Da ga zvlečem v jamo pred nevihto! A se ni dal, v gatah je veselo šravfal sifon pri umivalniku in trdil, da se nama nikamor ne mudi, da do nevihte je še daleč, da naj še en kofe spijem ali dva.
In sem ju, čeprav malo nervozen. Potem se je končno začel spravljati v opremo, vmes sva pa še en kofe. V koči je bila samo še družina Pintar, ata in mama trdita, da redno bereta moj blog. V kar pa malo dvomim. Ker ko sem ju vprašal, če sta že videla vhod v Skalarja, sta oba odkimala in bila kar vesela, ko sem ju povabil, da gresta lahko z nama, da jima pokaževa to zadevo. Vmes sva jima pa seveda dodatne prasice podturila, da sta nama jih do jame pomagala nositi. Na povsem isto foro sva lani dobila neko nizozemsko družino.
Torej, če bi res brala blog, bi potem že lahko vedela, da ni brezplačnega kosila pri starih stricih, ki šparajo z energijo!
V jamo sva se podala nekaj čez četrto uro popoldan. Vsak z dvema transportkama! Saj nama je kar šlo, čeprav je bilo mrzlo za popizdit. Do Delirija sva dokar hitro prišla, v bistvu so do tam samo vertikale in se enostavno pelješ po vrveh, v Deliriju pa presenečenje! Ki ne bi smelo biti presenečenje, glede na to, da je bilo pri vhodu v jamo še ogromno snega! Scalo je, ko da je zunaj že nevihta, čeprav ni bila. Se je pa krepko topil sneg …
Ampak tudi mokro, skoraj dvestometrsko brezno sva kar hitro zapustila, dol gre ekspresno. Nisva bila povsem premočena, povsem naju je premočilo šele ne pregloboko naslednje brezno! Po katerem je bilo še nekaj poševnih brezenc, nato sva bila pa že v Streli! To je ozek in dolg meander, ki so ga kakor razširili Čehi in se vleče ko kurja čreva. V katerem ni teklo, je pa pihalo za popizdit in ker sva bila premočena, ni bilo nič prijetno!
S štirimi transportkami sva imela toliko dela, da nama je kmalu postalo vroče. Če niste jamar in če še nikoli niste bili v dolgem in ozkem meandru, potem itak ne morete vedeti, kakšna jebada je to! Komaj se rineš naprej in dol, iščeš čim bolj široke prehode, ki jih itak ni, vmes pa za meter ali dva premakneš eno prasico, se vrneš, vzameš drugo, se vrneš, vzameš tretjo …
Ja, je trajalo! Prav do solz sva se parkrat nasmejala! Ko sva pomislila, kako tisto jebado razložiti prijateljem nejamarjem. Da je to nekaj, kar počnemo iz čistega veselja …
Ko sva končno crknila iz Strele ti materne, sva si enega pricinila, nato pa se spustila v mogočno brezno Mlajši brat. V katerem je teklo, da naju je kmalu spet začel mraz gristi, mene še posebej. Sem si naredil nove popkovine in ker jih nisem zategnil, so se podaljšale, posledično sem imel pa na vsakem pritrdišču kar težave. Ni najbolje opremljeno tam, zanske so kratke, sem švical ko popoln začetnik!
Nekje na sredini brezna sva prek prečnice vstopila v naslednje brezno in kakšnih 80 m dol je še šlo, ko sva se prek prečnice povlekla proti vhodu v rov, po katerem prideš do bivaka na globini 600m, naju je pa zmočilo do kože! Ker se povlečeš skoraj čez slap ledene snežnice …
Pa še v piščal sem se prav v zadnjem metru nagravžno udaril, da sem vse zvezde videl, posledično pa nisem bil pozoren, kam se je zarinil prijatelj, le pohlevno sem mu sledil. Strop se je začel spuščati, pojavilo se je blato, čedalje težje sva se prebijala naprej vsak z dvema transportkama. Nimam blage, koliko časa sva že crkovala, a ko sva se končno zvlekla v malo prostornejšo dvorano, kjer sem lahko vsaj normalno sedel, sem prijatelju povedal, da sva zašla! Da to ni pot do bivaka …
Se ni dal, da nikjer nisva mogla narobe zaviti, kar mi je vzbudilo dvome v pravilnost mojih občutkov, a ko sem zagledal na steni napis Slipping Dragon, sem zatrmulil, da ne hodiva prav.
Daj načrt, je rekel prijatelj.
Ga seveda nisem imel, ker zdaj sem bil pa dol že tolikokrat, da ni bilo šans, da bi se izgubil! A šanse so vedno, se je kmalu izkazalo.
Sem si enega pricinil, povsem premražen in moker, prijatelja pa v izvidnico poslal po rovu naprej. Dolgo ga ni bilo, ko se je končno vrnil, pa je povedal, da hodiva prav. Da je prišel do sekreta …
Sva vzela transportke in se odpravila po rovu, ko sva pa po jebanju po blatu končno do stranišča prišla, mi je bilo v hipu jasno, da nisva šla po pravi poti!
A sem bil vesel, da sva vsaj na koncu prišla prav in nisem težil, le pas sem vrgel s sebe, ko sva po slabih petih urah končno prišla do bivaka in zakurblal gorilnik. Lačen sem bil ko pes. Prav bledel se mi je pred očmi makaronflajš iz vrečke. Ki ga seveda nisva mogla skuhati, ker ni bilo vode!
Mislim, voda je tekla povsod, le midva je nisva imela v kaj ujeti. Zato sva se z eno majhno plastenko in eno čutarico odpravila kakšnih 30 m stran do luknje, v kateri se lovi voda, a v katero splezati na prosto je prava umetnost. Jaz sem bila tako premražen in lačen in moker in utrujen, da nisem hotel dol, zato se je ojunačil prijatelj in se z mojo pomočjo vrnil s točno toliko vode, kolikor sva je potrebovala za makarone in kavice.
Makaroni so sedli ko budali šamar, kavica tudi, potem sva pa bivak malo urejala. Mislim, vodo ven črpala! Okoli pol enajstih zvečer sem se kar v spalko zavlekel in padel na rit od začudenja, ko me je prijatelj vprašal, če bom še kaj bral. Da lahko, da njega svetloba nič ne moti …
Itak da nisem bral, vstal sem že ob šestih zjutraj, po treh urah spanca, v spalki sem imel na rokah debele volnene rokavice, pa me je še vseeno v prste zeblo, na glavi sem pa imel podkapo, pa sem se bal, da mi bo vseeno nos odpadel! V jami je ponavadi stopinja nad ničlo, tokrat ni bilo nič topleje, plus še pihalo je, ker je bila temperaturna razlika med zunanjostjo in notranjostjo kar velika …
Torej, zavit sem bil ko povh v spalko in sem čakal, da pride spanec, a je prej prišel naval krohota. Sem se spomnil, da sem še zunaj, ko si je Jokl nahrbtnik pakiral, opazil, da ima v njem listek za loto. Ter mu zaželel srečo pri žrebanju. Jokl se je zahvalil in mi obljubil, da če zadane, da mi dva črnca plača.
Zakaj dva, sem bil radoveden. Itak!
Eden te bo držal, ko te bo drugi jebal! Potem se bosta pa zamenjala …
Ja, Jokl ga včasih pihne, je stoično ugotovil Potrpin. In zaspal …
Jaz verjetno tudi, čeprav spanec ni bil najbolj kvaliteten. Segrel sem se kmalu ter snel rokavice, a v Rolling Stones je teklo, da je kar bučalo in čeprav sva bila v bivaku samo dva, vseeno nisi mogel najti položaja, v katerem te ne bi kakšen kamen žulil …
Ob pol sedmih je bila budnica, a ne s kavico v posteljo kakor v Čaganki! Sva vstala oba skupaj in zmrzovala ob kavici. Nekaj sva pomalicala in si še en kofe privoščila. Potem je pa prijatelj malo prisluhnil svojemu telesu in ugotovil, da mora kakat. V sekret, ki je vsaj 50 m proč! Je to kar projekt. Saj veste, moker si povsem plus mraz je …
Je odmetal in se vrnil, ko sem ravno s kavico končeval. Če jaz ne bom šel nič, ga je zanimalo. Sem še jaz prisluhnil svojemu telesu in odvrnil, da ne, ter si navlekel mokro in mrzlo opremo. Potem sva se okoli pol desetih odpravila na pot proti površju, a nisem še zakoračil deset metrov, ko mi je zarulilo v trebuhu in me skoraj prepognilo v pasu!
Sem zavpil prijatelju, da naj pohiti in na odcepu proti stranišču že pas mrzlično dol vlekel, nad luknjo v meandru pa še kombinezon in podkombinezon ter ostalo ter lovil sekunde!
Potem sem se, olajšan, oblekel in sva se proti površju napotila. Po pravi poti! Pri luknji v brezno, pri prečnici, sem ugotovil, kjer sva zašla, v naslednji minuti sem bil pa že na vrvi in pod slapom. Res dober začetek dneva, majkemi!
Potem sva plezala iz brezna v brezno, le “prosto” in “grem” se je občasno slišalo. Ko sva prišla do vhoda v Strelo, je pa zavpil, da sliši prijatelje, ki prihajajo proti nama. Še dobro, da sva jih zaslišala, saj se v meandru ne bi imeli kje umakniti! Sva si tam, kjer je bilo vsaj nekaj prostora, pricinila par čikov, vsaj pol ure so potrebovali, da so prišli do naju! Prav tako obteženi vsak z dvema prasicama! In pizdili, kakopak, da sva jih popolnoma zadimila s svojim kajenjem …
Kaj veliko se nismo družili, smo se napotili vsak v svojo smer, oni dol, midva proti gor. A najprej v Strelo. Ki je gor grede še bolj brutalna, čeprav sva imela tokrat vsak samo po eno transportko …
Malo pred Delirijem, na globini kakšnih 300 m, sva si privoščila daljšo pavzo, ker je bila ob steni, kjer je tekla voda, prislonjena plastenka, v katero se je lovila. Sva si skuhala kofe, ja pasal ko stomater, nekaj pojedla, pa še čaj sem nakuhal za v termovko. Potem pa spet pot pod noge in spet se je slišalo samo prosto in grem. Pa še eno čikpavzo sva na polici udarila, povsem mokra od stopljenega snega, malo pred peto uro popoldne vsa pa končno ven pokukala!
Zunaj je bilo dokaj slabo vreme, brez sonca, oblačno, veter je naokoli nosil razcefrane oblake, a za naju je bilo čudovito toplo, zato sva kar nekaj časa sedela na dokaj toplih skalah pred jamo in lovila toploto. Potem sva vstala in odpujsala proti koči. V kateri ni bilo nikogar. Nisva se še niti dobro slekla in preoblekla v suha oblačila, ko se je zunaj razdivjala nevihta. Res jebena nevihta, z divjim vetrom, ki je grozljivo zavijal okoli koče!
Pomislila sva na prijatelje globoko pod nama in so se nama, ki sva se v gatah v ledeni koči tresla ko pes na kuzli, prav zasmilili! Potem je pa Potrpin ugotovil, da oni so verjetno že v toplih spalkah in sva se še midva oblekla, nato je pa v kuhinji zakuril, pa listek sva našla od Pintar familly, da je v loncu sveže skuhana kava od zjutraj (celo sva požrla, čeprav ni bila ne sveža ne topla!), v drugem loncu pa makaroni, ki sva jih pa tudi hvaležno pojedla, čeprav sva jih imela dan prej pod zemljo za večerjo. A tokrat jim je Potrpin dodal narezane paradižnike in konzervo golaža in je bilo bogovsko. Ne! BOGOVSKO!
Jaz sem samo sedel, tudi s prstom se mi ni ljubilo migniti, le užival sem s kofetom in radlerjem, prijatelj je pa garal, ko da mu bom dal tisti vavčer za dopust od naše ljube vlade ali kako se stvari reče …
Sem poklical preljubo mi soprogo in sva se malo menila. Iz filmov poznam tiste fore, ko je možak dolgo odsoten pa potem svojo predrago pokliče in se malo kurita po telefonu, saj poznate verjetno. Kaj imaš oblečeno, daj bolj podrobno opiši, pa podobno. No, to sva imela z mojo predrago soprogo. Neke vrste seks prek telefona. Samo tema je bila čisto malo drugačna kakor se za tovrstne rabote spodobi verjetno! Ker sem jo spraševal, kakšno vreme imajo v Novem mestu in koliko kaže termometer v hiši. Ki je kazal še 33 stopinj! Sem zahteval, da mi v podrobnosti razloži, kako ji je vroče in kako je švicala bogica, ko je šla s kuzlico na sprehod pa kako se tamali niti v bazenu ni mogel ohladiti …
V posteljo sem se spravil ob polnoči, sem, ker je bilo toplo, še malo bral, potem me je pa zavijanje vetra zazibalo v sen …
Ob petih zjutraj je prijatelj vstal za čik pavzo (plus na pipico mu je pritisnilo, se mi zdi) in sem se mu pridružil, zares sva pa ob sedmih vstala. Zunaj sva si oščetkala zobe in spraznila mehurja, potem pa kofe skuhala in se vrnila na teraso, ki jo je pa že sonce ogrevalo. Ter splašila gamsa. Je ravno Potrpinove proteine lizal s kamenja, potem je pa poiskal še plac, kjer sem jaz odtočil. Ja, vsak ima svoj jutranji ritual …
Vse mišice so me bolele in užival sem v toploti, ko sem srkal kavico in delal nič, se sploh ne premikal. A užitek ni trajal dolgo, kakopak! Kar ta hudič od mojega prijatelja ne zna sedeti križem rok sploh! Je kar hišo spet začel popravljati! Najprej je pribil nek pleh, ki ga je sneg odtrgal in sem mu moral seveda orodje podajati in lestve držati, na katerih je v flip flopih stal, potem se je še vodovoda lotil. kjer sem spet moral letati gor in dol po hiše, medtem ko je on v kleti stal pri miru s cevjo v roki … V opankih na mokrih in spolzik rezervoarjih z vodo …
Ampak se ni zgodilo nič. Bolj nevarno je doma biti, kar vprašajte Erkija. Koliko šivov je dobil, ko mu je cegel padel na glavo! Doma …
Ko sva se končno odpravila v dolino, je bilo sicer občasno sončno, a vseeno hladno. In sem se oblekel, kot se vremenu spodobi – črne dolge gate, čez pa svetlo sive kratke hače. Zakaj nisem oblekel dolgih hlač, vprašate? Zato, ker sem tokrat na Kanin KONČNO vzel sončno kremo s faktorjem milijon, da me ne bo spet opeklo, dolge hlače sem pa pozabil …
V dolini naju je pričakalo nekaj čez trideset stopinj, nekje v Radovljici sva si pa v neki fensi gostilni privoščila res okusno kosilo. Dolge gate sem takrat že slekel, kratke hlače in najin vonj jih pa očitno ni motil …
Domov grede je še komandant JRS Walter poklical, da se je pozanimal, kako nama je šlo in ko sva mu potožila, da naju je ves čas pralo, se mu nisva nič smilila. Da nama je že prej povedal, da naju bo pralo, da kaj sva presenečena! Evo, vidite, če si pameten, si pa komandant …
Doma pa najprej en kofe, pa sprehod s kuzlico, ki je ni zanimalo, da termometer še ob pol sedmih popoldne kaže 34 stopinj, potem sem šel pa za eno uro v bazen. Predvsem da blato in bolečine s sebe sperem …
