Moje predrage soproge načeloma ne skrbi, ko odidem v jamo. Sva se že davno tega dogovorila, da se skrbi tedaj, ko so razlogi za skrb, drugače pa ne. Le enkrat do zdaj jo je malo stisnilo, ko je pred leti v nedeljo zgodaj zjutraj poklical policist, da so v gozdu našli zasneženo vozilo, ki je bilo tam glede na sneg na njem že več dni. Napisano je na mojo predrago, uporabil sem ga pa jaz, ki sem šel za par dni v Čaganko, moje jamarsko vozilce pa verjetno ni imelo zimskih gum ali kaj …
No, stisnilo jo je pa tudi ta ponedeljek ob treh zjutraj, ko ji je zazvonil telefon. Itak je najprej name pomislila, ki sem se ravno dobro v Skalarja spustil. Da se je nekaj zgodilo, ji je še potrdilo nerazumljivo stokanje z druge strani. Ko se je povsem prebudila, bogica boga, je pa ugotovila, da jo je poklical najin najmlajši sin. Iz zgornjega nadstropja!
Itak je odhitela do njega, a na srečo ni bilo hujšega. Se je cepil proti Covidu 19 in je ponoči dobil blago reakcijo. Ker pa povišane telesne temperature ni vajen, glavobola pa tudi ne, je kakopak mamo poklical. Ker je bil menda tako bogi, da se tudi premakniti ni mogel!
Tableta proti bolečinam, čaj in mehka materina dlan na njegovih laseh sta menda kmalu pomagali, naslednji dan zjutraj je že veselo spet lahko razbijal po komjuterju …
Jaz sem z mojo predrago soprogo pa nehal komunicirati prek telefona. Včasih, zabubljen v svojem kabinetu, sem se spomnil, da kaj potrebujem naslednji dan, ko bo odšla v trgovino in sem ji poslal sporočilo. Je sicer takoj prišel odgovor, da bo kupila, naslednji dan je pa ponavadi vseeno potožila, da če bi morda nehal sporočila pošiljati ob štirih zjutraj, ko ona najslajše spi, ker eni v življenju hodijo v službo …
Ja, evo, tudi stare kozle lahko naučiš novih trikov. Zdaj ji, če je ura pozna, in ponavadi je, napišem kar na listek in ji ga pustim na mizi v kuhinji. Digitalno ni vedno najboljše …
