Ko sem domov priskakljal s kebabom v roki in polnimi usti, saj sem ga začel čvakati že v avtu, saj kdo bi čakal, me je predraga soproga malo postrani gledala. Mi ni bilo povsem jasno, zakaj, a ko je že tretjič povedala, da kaj se zdaj s kebabom napolnjujem, ker bo čez pol ure kosilo, sem se spomnil. Domov so prišli z dopusta, zdaj bodo stvari spet normalne. Nič več hrane lokalnih dilerjev zdrave prehrane …
Sem zamomljal, da bo prostor tudi za kosilo, saj sem 14 dni jedel bolj tako-tako in obžaloval sladico, ki sem jo čvaknil pred pripravo na kosilo, torej kebabom. Sem skočil na Petrol po čike, ko sem bil že tam, sem pa še rum ploščico kupil, kar tako, iz navade, sem nekje prebral, da jih bodo prenehali delati, da jo pojem na zalogo. To je praktično moj edini alkohol, kakor je Erkiju edini alkohol sirup proti kašlju. V Franciji sem ga edinkrat videl nabitega, je nekaj kašljal in mu je nekdo podtaknil sirup, v katerem je bil alkohol in je bogec od dveh žličk skoraj zakomiral …
Torej, rum ploščico sem čvaknil, še preden sem iz prodajalne stopil, med vožnjo domov sem odprl Petrolov kofe, mi je kar dober in z njim lažje zdržim dolgo triminutno vožnjo domov na pravi kofe, vmes sem še riževo čokolado pojedel, ker bi se drugače stopila, ko sem se ravno mimo lokalnega dilerja peljal, sem pa iz navade zabremzal. Sem pozabil, da nisem več sam doma!
Sem že avtomatično hotel kupiti mesni burek z jogurtom, a sem si mimogrede, ne vem, zakaj, premislil, ter naročil mešani kebab v jufki. Še celo prodajalec me je začuden pogledal in začudeno ugotovil, da je mislil, da sem še vedno na burekih. Sem samo zmignil z rameni, da ne vem, zakaj in je bil pogovor končan. Ker res eno leto samo bureke natepavam, potem eno leto samo kebabe, v tretjem letu pa za eno leto prešaltam na čizburgerje. Burek leto se še ni končalo, to je res in začuden pogled pecokurca zaslužen, a kaj moremo. Mi je pač zadišal kebab … Morda bo pa leto kebaba letos bolj zgodnje …
Sem ga pojedel in potem tapravo kosilo tudi, s solato in vsem, čeprav sem zelenjavo že v kebabu dobil, ko sem si po kosilu še kofe pritisnil in iz hladilnika mleko vzel, me je pa kulturni šok. Hladilnik je bil poln! Verjetno sem to ugotovitev glasno izrazil, ker je predraga v zrak skočila, da itak da je poln, je morala dva vozička nakupiti. A sem ji vrnil žogico, da ga je ona tudi spraznila in da je čisto prav, da ga je tudi napolnila. In itak da sem žogico, dobro zafelšano, spet takojci nazaj dobil, da ga je morala sprazniti, ker drugače bi vse splesnilo, ker iz hladilnika samo mleko jemljem …
Kakor koli, prvi dan je vedno težak, ko se spet navajamo drug na drugega. Posebej kuzlica je bila zmedena, je še vedno k meni hodila težit, naj jo čoham, predraga pa vsa užaljena, ker jo je ignorirala. In itak da jo je, saj je okoli nje samo z glavnikom hodila, kako je nisem nič česal, pa stokala, kako grdo sem jo nad očmi postrigel …
Povabilo na radler v center mesta je prišlo ravno prav, da sem lahko malo odpeketal (pralni stroj se je non stop vrtel in sem moral zunaj pomagati obešati, čeprav jaz nisem skoraj nič perila umazal in oblačil, še manj usmradil, sem jih vedno povohal, če so še dobra, čeprav še nimam voha!), a Kaco in Mateja nista bila samo žejna, jima je tudi pica zadišala. Posledično pa potem še meni in sem še jaz eno čvaknil. Je bila dobra, čeprav okusa še vedno nimam …
Doma pa, jap, uganili ste, večerja. Kruh z orehi in pršut in milijon sirov in kakopak solatni krožnik. Sem malo pomagal predragi natikati hrano na vilice, priznam, nisem si upal priznati, da sem vmes še pico čvaknil!
Kakor rečeno, par dni, pa bomo spet v starih tirnicah. V jamo že v torek …
