Ko je komandant pred časom sporočil, da moramo na zdravniški pregled, kaj dosti o tem nisem razmišljal. Le datum sem si vstavil v koledar in na zadevo pozabil. Zdravniški pregled ko zdavniški pregled, sem si mislil. Saj kaj hudega ne more biti …
Potem je prišlo sporočilo, da bo pregled v Izoli. Bohpomagi, saj Slovenija je majhna, bom že prišel do tja, sem se potolažil, potem me je pa nekaj pokljuvalo. In sem komandantu poslal vprašanje, če se spet dobimo sredi noči, kakor ima on navado organizirati ter upal na odgovor, ki me bo pomiril. Je takojci prišel njegov “ne”. Me je pomiril. Potem je čez čas prišlo še sporočilo, da moramo biti tam ob pol osmih. S smejkotom na koncu …
Itak sem takoj zakurbljal Guglove mape in mi ni bilo več smešno. Mi je jebeni neresni Google napisal, da moram od doma ob 20 minut do šestih! Zjutraj!!!
Ampak. Če ne bo hujšega, sem si mislil, bo že. Jebeni zdravniški pregled, zaradi katerega bom moral vstati dokaj hitro po tem, ko bom šel spat, bomo preživeli. Saj ni ne prvič, ne zadnjič!
Ampak je prišlo hujše, kakopak. Ker naš komandant slabe novice dozira po kapljicah!
Dan pred pregledom je sporočil, da moramo imeti s sabo opremo za fitnes. Itak da sem se kar glasno nasmejal. Kera fora. Jaz sem fitnes enkrat od znotraj videl, ko sem delal reportažo za časopis in sem par ur opazoval modele, kako pred ogledali dvigajo majhne uteži ter občudujejo svoje mišice, istih par ur sem poslušal napihnjenega lastnika švicarije, da ne uporabljam prav naprav za mišice sploh in da iz mene nikoli nič ne bo resnega, pa ene tri minute sem v garderobi zgroženo opazoval modele, kako občudujejo pipice druge drugega pod tuši ter z enim celo očesni kontakt vzpostavil, ko si je ravno federček milil, da sem imel še par dni travme, pa ene tri ure sem se potem še otepal dveh modelov, ki sta mi prodajala nekakšne napitke za mišice …
Torej, s fitnesom sem zaključil, takoj ko sem se srečal z njim in sem mislil, da se predragi komandant heca, ker pozna to mojo travmatično izkušnjo, a ko sem ga poklical, je bil resen. Mislim, režal se je ko pohan maček, to že, a da moram imeti s sabo telovadne hlačke ali trenirko, teniske in brisačko za švic, to je pa resno mislil. In privoščljivo, kakopak!
Od naštete opreme imam doma samo brisačo! Kaj naj rečem?! Tenisk nimam, ker ne igram tenisa, imam pa milijon gojzarjev. Telovadnih hlačk ali trenirke tudi nimam, ker nič ne treniram, edino trenirko sem si kupil pred petindvajsetimi leti, ko so bile v modi svetleče in šušteče (dabogdal da ta nagravžarija ne bi nikoli nazaj prišla v modo!) in je niti enkrat nisem oblekel, pa ne boste verjeli (morda pa tudi boste, kaj pa vem), na tisto se je spomnila tudi moja predraga soproga, ko sem ji postokal, kaj potrebujem! Sem malo bruhnil v usta samo ob misli na to, da bi jo morda res lahko kje še našla …
Seveda sem predragega komandanta vprašal, kaj za vraga za zdravniški pregled potrebujem vse našteto in je mirno odvrnil, da bomo vozili kolo. Itak mi je kar slabo ratalo! Pa kakšno zdaj tle neko kolo na zdravniškem!? Jaz sem to nazadnje vozil kakšnih 25 let nazaj in me še sedaj rit boli!
Da bo nek stres test, se je muzal, meni pa ni bilo več nič smešno, prisežem. Prvič v življenju sem se zdravniškega pregleda bal! Do zdaj je bilo vedno tako, da sva se s tistim stričkom v beli halji čisto lepo pomenila. Vsakič je, ko je bral rezultate krvnih in vseh ostalih preiskav, rekel, da naj neham kaditi, malo kavice zmanjšam (ker mu nisem povedal, koliko jih pokonzumiram!), neham nutelo z žlico brez kruha jesti direktno iz kozarca, da naj malo bolj redno spim ter še kaj migam, pa jih bom doživel, kolikor jih kažem! Jaz sem mu pa vedno obljubil, da bom, in potem že v prvi gostilni zaradi stresa kar dva naenkrat ob dvojni kavi pokadil! Plus v stresu sem bil kakšno uro ali dve, kar drugače nisem …
Moja predraga soproga je poiskala nekaj tenisk od sinov, naj jih probam in sem jih res ter ene celo izbral, mali mi je svojo športno torbo prinesel, da sem se počutil ko športnik, ko sem teniske in brisačo vanjo položil, namesto trenirke, ki je nisem šel kupit, kakor je predlagala krohotajoča se predraga, ker bi se raje burek klical ko trenirko kupil, sem pa navadne kratke hlače noter fliknil. In zardeval prek ušes, kakopak, kaj se zdaj na stara leta med športnike silim …
Zadnji šus v glavo je prišel od komandanta že zelo pozno ponoči – da je pozabil omeniti, naj bomo tešči! Dodaj je kakopak tudi smejkota na koncu …
Ob enih zjutraj sem torej zadnji kofe spil in zadnjo palačinko z (ne preveč) nutelo pojedel, ampak moram iskreno priznati, da sem še ob treh zjutraj, ko sem ugasnil računalnik, preden sem šel pod tuš, ko kakšen džanki stal v kuhinji in krožnik s še tremi palačinkami opazoval! Ter se prepričeval, da lahko še eno pojem, da potem bom šel itak spat in ko bom čez dve uri vstal, ne bom pa nič jedel …
Ves zliman sem sedel v kombi, mrzlo je bilo k svina. In nisem kave spil in nisem imel še ene s sabo, da jo požrem v vozilu, da se lažje do bencinske in naslednje kave prebijem! Sem se nekaj tolažil, da nekaj pa tudi to šteje, da lahko tako lepo nebo opazujem in podobne so se mi cmarile po možganih, a sem potem raje parkrat zaklel, je bolj pomagalo!
Potrpin je sporočal, da bo kavico pritisnil in sem mu težkega srca sporočil nazaj, da moramo biti tešči, potem je povabil na mrzlo vodo. Je nisem spil, ker je bilo zunaj še temno in mrzlo!
Na Dolgem mostu sva pobirala še Marka Z. in Borisa, a nista takoj prisedla, ker sta morala plačati parkirnino za svoja avtomobila. Ki jo lahko plačaš le z Urbano, z denarjem pa ne. In ne Markec ne Boris nista imela Urbane. Jo je pa ves ponosem na telefonu pokazal Potrpin, ki jo je imel, čeprav ni Ljubljančan!
Saj pravzaprav niti ne vem, ali bi naslednji dogodek sploh opisal, ker ne vem, ali ga za JRS štejem v plus ali minus. Lahko bi ga tudi v plus, ker pomeni iznajdljivost! Vsi trije so stali pred avtomatom in ne vem kaj počeli, ker jaz sem pri kombiju kadil in od daleč opazoval dogajanje. Pri drugem čiku se je za njimi nabrala že kar konkretna vrsta in mi je bilo kar malo nerodno, ker so vsi mencali, ko da jih lulat! A končno jim je le uspelo plačati, vsakemu po en evro. Boris je pa ponosno pokazal na fizično Urbano, kot lovec pokaže uplenjenega jelena kapitalca.
Kje si jo pa dobil? sem ga začudeno vprašal.
Ena tetica mi jo je podarila, je prostodušno priznal, vesel ko (v enih drugih časih) Cigan, ki dobi košček belega kruha.
Verjetno tista, ki je najbolj mencala in se ji je najbolj mudilo …
V Izolo smo prišli pravočasno, ne boste verjeli! In, ja, letos sem prvič videl morje. Rdeči križ, ki reveže vozi v toplejše kraje, me je tudi letos pozabil povabiti …
Razdelili smo se v več skupin in kakor se rado zgodi pri nesreči, ki nikoli ne pride sama, so me dodelili v skupino s Potrpinom in Markom Z.! To nikoli ni dobro, ker smo bili ko otroci, non stop drkanje v glavo. Najprej smo šli na ultrazvok srca. Ali nekaj takšnega, kaj pa vem. Potrpin je prišel ven in povedal, da ti žičke tudi med prsti na nogi namontirajo. Ko sem potem jaz stopil noter, je zdravnik prosil, naj slečem majčko, jaz sem pa še čevlje sezul in nogavice. Me je malo čudno gledal, rekel pa ni nič. Le milijon žičk mi je na prsni koš prilimal in na hrbet. Ko sem ga vprašal, če med prste na nogi pa ne bo dal, mi je pa skoraj rektalno temperaturo izmeril in le še bolj začudeno gledal. Pa verjetno si je mislil, da ima opravka s kakšnim retardinjotom …
Potem smo hodili od pregleda do pregleda, pa kri so nam malo spumpali, nato so pa še vodo zahtevali. In nam dali nekakšne lončke, ki naj jih napolnimo. Pa itak da ni bilo dobro, da smo šli vsi trije skupaj ne stranišče (najprej smo zavili v nekakšno čakalnico in skorajda kar tam to opravili, ker si je Marko Z. napačno zapomnil, kam moramo!), ker smo potem tekmovali, kdo bo bolj napolnil, pa rukali smo se, da je brizgalo vsepovsod, šele ko nas je ena gospa malo čudno gledala spod oči, smo se umirili! Marko Z. se je vrnil par minut za nama, je verjetno, ker je bil ravno na stranišču, še kabelček v školjko položil, čeprav ga za pregled nismo potrebovali! In sem se spomnil na dogodek iz osnovne šole, ko smo imeli sistematični zdravniški pregled in smo morali od doma prinesti tudi vzorce vode in blata. Te vzorce so potem sestre odnesle, a v kabinetu, kjer so zadeve zbirali, je po dreku smrdelo še tri dni. Tri učiteljice, ki so si kabinet delile, so ko blesave iskale, kje bi lahko bila kakšna razbita steklenička, ki je tako smrdela, šele četrti dan je ena odkrila škatljo za čevlje, v kateri je bila lepo zapakirana cela klobasa, direktno iz riti. In čeprav je na njej korektno pisalo ime učenca, so jo sestre očitno spregledale …
Ampak, kakor sem rekel, tokrat vzorce blata niso potrebovali in je Marko Z., če že je, kabel položil v školjko …
Vedno smo vedeli, kje je Boris, ker je vsakič, ko so tiste nalepke s senzorji z njega dol jemali, vpil ko prase, ki ga koljejo. Ker je bolj kosmat in spredaj in zadaj. Če so mu na telesu ostali depilirani krogci, pa ne vem, nisem preverjal …
Ko je k zdravniku na pogovor odšel Potrpin, je, preden je ta zaprl vrata za sabo, Marko Z. zavpil zdravniku: Gospod dohtar, Potrpin pa kadi ko Turek! Meni se je zdelo smešno, priznam, še posebej, ko sem videl prijateljev zgrožen izraz na obrazu zaradi tožarjenja, ko sem pa jaz vstopil in je pa za mano priletelo, da jaz kadim pa še več in to rdeče Marlboro, se mi pa ni zdelo več tako smešno. In itak da sem obljubil, da bom nehal. O kavah se na srečo nismo pogovarjali in Nuteli …
Potem nam je pa ostal še stres test. Bicikel! Sem bil čedalje bolj posran! Sem predlagal Potrpinu, da skočiva ven na en hiter čik, dokler Marko Z. vrti, pa me je čisto šokiral, ko ni hotel! Da on pred kolesarjenjem ne bo kadil! Pa še celo hlačnice si je zavihal, čisti športnik!
Ostal sem zadnji in verjetno sem bil tako naspidiran, ko da bi plezal 300 m v jami. Ko sem vstopil v sobo z dvema sestrama in tistim jebenim biciklom, poleg katerega je viselo nešteto žičk, sem hotel kar domov pobegniti. Sem celo predlagal, da če imajo morda tandem kolo, da jamarstvo je kolektivni šport, v katerem si prijatelji pomagamo, pa sta mislili, da se hecam.
Prilimali sta name kakšnih milijon žičk in nekaj za pritisk merit, potem sem sedel na zadevo, ki jo imajo v večini slovenskih dnevnih sob za odlagališče različnih stvari, predvsem pa lovljenje prahu. In sem začel vrteti. Je šlo izi, sem si kar malo oddahnil. Moral sem le paziti, da je bil števec vedno med 60 in 65. Malo mi je srčni utrip narasel, ko sem ugotovil, da v ordinaciji gonim kolo brez majice ter v raztrganih kavbojkah in čevljih pa nerodno mi je bilo tudi. Samo še čik bi si moral prižgati vmes! Pa jebemu, kako sem lahko pozabil, pa vse sem imel, in teniske in kratke hlače in brisačo …
Noter je vstopil Rok, ko sem še izi gonil in sva debato udarila, o jamah in podobno. Vsake toliko je sestra nekaj obrnila na kolesu, da je šlo težje, a ni bilo sile. Sem lepo opazoval tisti števček in pazil, da je bil v zahtevanih okvirih ter se z Rokom pogovarjal in na koncu celo pozabil, da kolesarim ko en Pepe v raztrganih kavbojkah in čevljih. Sem se prav okaral v mislih, da kaj sem se tega sploh tako bal …
Ampak sestra je tisti knof kar zategovala in zategovala občasno in po kakšnih desetih minutah kolesarjenje še zdaleč ni bilo več hec. Pogovor je zamrl, vstopil je še drugi zdravnik in skupaj s sestrama so se zagledali v monitorje, jaz sem pa švicati začel. Potem je sestra še enkrat gumb zategnila in očitno sem zakolesaril v grozen hrib, ker sem skorajda crknil, ko sem se trudil tisti števček na pravih obratih vzdrževati! Pa zasovražil sem jo. Sestro.
Modeli v belih in modrih haljah so zrli v monitor, jaz sem crkoval. Sestra je še enkrat zategnila gumb. Pritiskal sem, da so mi čreva skoraj ven pogledala, noge so zapekle. Sem mirno izdavil, da jaz bi končal. A so vsi skočili, naj se še malo potrudim, da sem na 300 Watih. Nimam blage veze, kaj je to pomenilo, celo malo sem se razjezil, če me imajo tam, da jim elektriko za polnjenje telefonov dajem ali kaj, a sem vrtel. Kolikor je šlo. Pa ni šlo. Še enkrat je zategnila gumb in če prej čreva niso pogledala ven, so zdaj že verjetno visela po tleh. Moči, da bi pogledal, nisem imel!
Jaz bom počasi nehal, sem spet zacvilil. A kar niso pustili. Gledali so v monitorje in me vzpodbujali, ko da sem na Tour de France ali Vuelti ali kaj so to že za ene dirke, ampak jaz nisem tisti pobec, ki je pribrcal medaljo na olimpijskih! Jaz sem tam vrtel, ko da se peljem že tretjič na Vršič in še naprej na kronometer, nog pa nimam več. Ker so zgorele!
Sem nehal pedalirati in so bili vsi razočarani, ko da sem ravnokar zajebal zlato medaljo za Slovenijo na svetovnem prvenstvu ali čem podobnem, ko sem hotel dol stopiti, so pa vsi skočili, da tako ne gre. Da moram še vrteti, da se mašina umiri! Moja. Notranja …
Je sestra odtegnila gumb, da sem vrtel v prazno in je bilo takoj lažje za dihati, ker me je pa od dirkanja rit pekla, ko da so mi kakšen hud rektalni pregled delali, sem se na neudobnem sedežu presedel. In sta sestri spet takojci k meni planili. Sta mislili, da bom od silnega napora dol zgrmel. Da se to dogaja. Itak da sem potem zablefiral, da mi ni nič, čeprav so bile noge povsem gumijaste, ko sem čakal, da sta vse žice z mene odlepili.
Brisačo sem potem uporabil, vsaj to …
Potem smo šli pa na zasluženo kosilo, vsaj to. Ob morje. Nek seljaci to vide malo od blizu pa to … So si kulturni ljudje naročali primorsko vino, kakor se spodobi, jaz sem si pa naročil kapučino. Ko je natakar prinesel naročeno in je ostalim še vino v kozarce točil, sem jaz kavico zeksal in si novo naročil. In me je človek, ki živi od prodaje dobrot v tisti gostilni, ne boste verjeli, zavrnil. Da sem lih eno spil. Sem ga zavrnil nazaj, da on ni dohtar in da naj mi jo kar prinese in mi jo je res, to sem spil z guštom in relativno počasi ter si še tretjo naročil, medtem sta pa zdravnika začela debato, koliko kav dnevno je še zdravo. Sta prišla do številke štiri in se potem obrnila k meni z vprašanjem, koliko jih spijem jaz. Ko sem odgovoril, da štiri, sta bila kar nekako pomirjena, a ko sem jih do konca kosila spil že štiri in ko me je zlati Marko Z. izdal, da sem tudi zjutraj eno spil, ker je videl skodelico v kombiju, me je zdravnik seveda vprašal, zakaj sem se zlagal. In sem mu iskreno povedal, da nismo več na zdravniškem pregledu in da se imam pravico lagati in se je s tem kar strinjal.
Potem me je Potrpin, ki me je v bistvu v greh spravil, ker mi je zjutraj kofe brez mleka in sladkorja pod nos porinil, da to je kot voda in da bova vseeno tešča, v bran vzel. Da kofe brez mleka in sladkorja se lahko spije, da to je vseeno tešč.
Pa sta se zdravnika le nasmejala, da sta vedela, da sva neki cumprala po svoje, da se to vidi in se zdaj kar bojim, kakšne izvide bom dobil. Čeprav, sta me pomirila, da če jih doživim, kolikor jih kažem, da bo čisto zadovoljivo …
Plus, evo, na morju sem bil!
