Predobro za v pozabo

Pred kratkim sem od prijatelja slišal za pripetljaj, za katerega bi vsi rekli, da je zlagan oz izmišljen, če bi ga opisal recimo v knjigi! Da kaj sem kadil ali pil, takrat ko sem pisal pa to …

Človek se je odločil pojesti nekaj kolutkov domače suhe salame, okoli devetih zvečer, in je stopil do kuhinje. Vzel je taboljši nož, tisti oster, za rezanje suhih salam in podobnih dobrot, a preden je zadevo olupil in jo začel sekljati na drobne rezine, ga je zmotil listek, ki je visel z mesne dobrote. Na katerem je, domnevam, pisalo, kdaj je bila ustvarjena.

Seveda bi tisti listek lahko pustil ali enostavno odrezal vrvico, a očitno je bil nekako posebno prešerno razpoložen in se je odločil listek odstraniti po viteško. Kar koli to že pomeni. No, mislim, da to pomeni odstraniti listek kakor odstraniš čep iz steklenice šampanjca iz steklenice, nisem pa povsem prepričan. Če je to po viteško?!

Kakor koli, zamahnil je človek z nožem ob klobasi, ki jo je držal v roki, a listka ni odbil (vsaj zdi se mi, da ne), mu je pa tisti super oster nož iz roke spolzel. Nekam pod strop! Se je verjetno posebej viteškega počutil in je krepko zamahnil …

Na tla je padel nekam za njegov hrbet. Se je zasmejal (domnevam), sklonil, pobral nož, preveril, če je kaj poškodovan (domnevam), nato pa ga je položil v kuhinjsko korito ter vzel drug nož.

Listek je tokrat odrezal normalno (domnevam), narezal par kolobarčkov, čeprav verjetno ne tako tankih, kakor bi jih s specialnim nožem (domnevam), potem je pa stopil korak vstran, da bi nekaj vzel s pulta. In je skoraj umrl od bolečine. V nogi.

Je pogledal proti svojim stopalom in bi ga skorajda kap. Ker je stal v luži krvi!

Nož, ki mu je padel za hrbet, mu je posekljal ahilovo tetivo. Za kar nekaj šivov! Še vedno čuti zadevo pri hoji …

Evo, kaj takšnega zapisati v knjigo, vsi bi te imeli za lažnivca!

Podobno sem slišal po zaključku nedeljske intervencije. Od … Ma, ne bom pisal imen, itak magnetko za vse neverjetne in še bolj neverjetne smolnate zgodbe vsi dobro poznamo. Že celo skoraj pregovor imamo med reševalci, ki se kje osmolijo, da to je pa že čisto K.-jina dogodivščina …

Na intervencijo se je odpeljala s svojim avtom. Ker je bilo intervencijsko vozilo njenega reševalnega centra v uprabi na jamarski akciji. Tehnično gledano je bilo že na dogodku …

Vmes je pobrala še enega reševalca. Dobila sta se na nekem parkirišču. Reševalec ji je predlagal, da bi pot nadaljevala z njenim vozilom, ker je boljše od njegovega, s čimer se je strinjala, predlagal je pa tudi, da bi on vozil. Ker ima več kilometrine pa to. Se je tudi s tem strinjala, kaj je pa hotela. Reševalec je verjetno mislil, da bo on vozil zato, ker je moški, a tega ni glasno povedal, ker je vedel, da potem ne bi vozil. Reševalci smo pametni in iznajdljivi, vam povem.

Sta premetala vso opremo v njeno vozilo, reševalec je sedel za volan, si naštimal sedež in ogledala, preveril položaj, konec koncev je šlo za intervencijo in naj bi letelo, ko je bil z namestitvijo zadovoljen, je pa plin pohodil. In sta odbrzela. Do prvega stebra svetilke javne razsvetljave! Nista zapustila parkirišča …

Okej, tale druga je zelo verjetna in možna, če veste, o kom govorimo, spada pa v kategorijo tistih zgodbic, ki bi jih bilo škoda spustiti v pozabo. Naj bo vsaj tukaj zapomnjena …

Napiši mnenje