S srečnim koncem

V nedeljo sem malo potegnil, napolnil baterije, sem si privoščil skoraj šest ur spanca. Potem sem si privoščil kavico ali dve na vrtu in se poglobil v sobotne časopise. Predraga soproga je kuhala kosilo, ampak me to ni kaj dosti motilo pri moji dejavnosti. Ko je stopila na teraso, da pove, da mi je v kabinetu zvonil telefon, sem se najprej malo ustrašil, da bom moral kaj pomagati. In sem si kar malo oddahnil. Pa tudi takoj nisem šel pogledati, kdo me potrebuje v nedeljo pred kosilom, sem v miru spil kavo.

Potem sem seveda pokukal, kdo me je poklical in vrnil klic. Klemiju. Domneval sem, da si je zaželel kave v moji družbi, saj se res že kakšnih osem ur nisva videla. Ni se oglasil. Verjetno je našel drugega za družbo, ni imel časa čakati, da se mu jaz odzovem.

Se kaj dosti sekiral nisem, se bova že našla, raje sem si še en kofe pritisnil in se spet v časopise zatopil. Da vidim, kaj je novega po svetu pa to. A še niti do sobotnih prilog nisem prišel, ko je telefon spet pozvonil. Potrpin.

Sem se kar malo nasmehnil. Tudi z njim se že dolgo nisem videl, vsaj kakšnih devet ur je minilo od najinega zadnjega srečanja.

Oglasil sem se z neko bedno pripombo, a ko sem iz slušalke zaslišal sireno, me je šaljivost takoj minila. Prijatelj je sporočal, da se peljejo na intervencijo, da je v jami zasulo našega prijatelja. Itak da me je stisnilo do nezavesti. Kaj veliko informacij ni imel, je obljubil, da bo sporočil, ko bo kaj novega.

Spet sem poklical Klemna, se je oglasil. Je že letel v Ljubljano po eksploziv. Za širjenje ožin v jamah. Ker je tudi član DevNUS enote. Tudi on kaj dosti ni vedel.

Poklical sem Walterja, vodjo JRS. Tudi pri njem so tulile sirene. On je vedel več. In odobril, da na pomoč pridemo tudi iz novomeškega reševalnega centra. Načeloma iz nezahtevnih oziroma ne globokih jam rešujejo le reševalci iz najbližjega reševalnega centra, morda jim na pomoč priskočijo še kolegi iz sosednjega. Ostali doma grizljamo nohte in čakamo. Ni potrebe, da se nas v kakšni majhni čurki drenja celotna JRS.

A v preteklosti smo že imeli nekaj nesreč v jamah, ki vsaj na prvi pogled niso bile zahtevne, pa se je kasneje izkazalo za drugače. Tam do 100 m globine z lahkoto opravi en center, za to smo usposobljeni, a nobena jama ni enaka drugi in pogosto se zakomplicira. Predvsem pri ožinah! In garanje v jami traja cel dan ali pa tudi 32 ur …

Predragi soprogi sem povedal, da kosila ne bom jedel oziroma ga ne bom jedel doma, a to je že itak vedela. Opreme nisem rabil pripravljati in v kombi nositi, je že bila v njem. Je še nisem ven sploh vzel! Ker sem domov z vaje prišel že v nedeljo, sem se kar domov odpeljal, da bom potem dopoldne v miru opral vozilo in napolnil rezervoar. Sem samo nahrbtnik še vrgel vanj in odbrzel na bencinsko. Ter vmes poklical Grdina in Remiha.

Na Petrolu sem seveda poleg goriva kupil še kavo, ki mi jo je zmanjkalo, gorilnik, posodo in skodelice sem že imel v torbi. Pripravljen sem bil torej na intervencijo. Sendvič sem pozabil kupiti …

Medtem ko sem se vozil po Grdina (ki je imel opremo tudi že pripravljeno, ker je tudi še ni vzel iz avta!), sem na Center za obveščanje (torej 112) javil izvoz in v prvem križišču torej že previdno prevozil prvo rdečo luč. Z vklopljeno sireno in modrimi lučkami …

Adrenalin zapoje po žilah, to vedo vsi, ki vozijo intervencijska vozila, pa četudi imajo, kot recimo gasilci ali medicinci, po tri vožnje dnevno. Grdin je že čakal in samo vrgel opremo iz enega vozila v drugega, a ni sedel na sovoznikov sedež, je sedel zadaj. Je moral napolniti baterije v svetilki na čeladi in je čaral z inverterjem ter polnilcem.

Kratek postanek še pri Remihu (samo z lučkami, a so sosedje vseeno pokukali, po koga so prišli), potem pa proti avtocesti in Ljubljani. Vse luči so bile rdeče, a na srečo ni bilo prometa in je šlo, na avtocesti je pa itak lažje, še posebej, če ni gneče. Lepo so se nam umikali, adrenalin je malce splahnel, čeprav smo kar leteli. Remih se je bal, če so gume na kombiju primerne za takšno hitrost. Sem ga pomiril, da so, nisem mu pa povedal, da ne vem, če je za takšno hitrost primerna truga, ki jo vozimo na strehi! Očitno je, ni odletela …

Sproti smo dobivali nove informacije. Ki so nas vsaj deloma pomirile. Zasut jamar je bil nepoškodovan, le ven ni mogel. Čeprav … Misli odtavajo po svoje! Kar predstavljal sem si, kako dolgo lahko traja vse skupaj, plus vedel sem, da pred jamo čaka soproga človeka, ki ne more priti na sonce. Z njunim majhnim sinčkom …

V Domžalah smo zavili na lokalno cesto. Proti Veliki planini. Adrenalin je spet zrasel. Cesta ožja, nešteto križišč in semaforjev. Prometa kar veliko. Vozniki so se lepo umikali ali dajali prednost, le enkrat mi je malce vroče ratalo. Zapeljati bi moral na most, na katerem je možen promet le v eno smer naenkrat, nekje na sredini je pa že avto vozil proti meni. Sem zaustavil in takoj, ko je izvozil z mostu, potegnil. Na prometnem znaku je bila z moje smeri črna puščica, za nasprotni promet je bila rdeča. Pa še sireno in lučke sem imel. A to očitno ni zmotilo mladenke v fensi avtu, da je zapeljala na most, ko sem bil jaz že na prvi tretjini. Malce me je pogrelo, a se kaj dosti nisem sekiral. Četudi ne bi bili na intervencijski vožnji, bi se morala ona umakniti vzvratno. Pa se ni. Je kar na pločnik zapeljala.

V vzvratnem ogledalu sem potem opazil, da je imelo vozilo zeleno nalepko s črko L. Mlada voznica. Zasmilila se mi je. Remihu so se zasmilile 19 inčne feltne z nizkoprofilnimi gumami! Je ugotavljal, da jih je verjetno tisti robnik zabolel …

Na Veliko planino, v res čudovito pokrajino, smo se pripeljali v dokaj rekordnem času. A naše vozilo je bilo edino obrnjeno v eno smer, vsa ostala so bila obrnjena proti nam. Na isti cesti! Nekje smo neko bližnjico našli. Novomeški kombi ima štirikolesni pogon, ki gre tudi po travnati poti. Navigiral je Grdin. Tukaj se to sliši, kot da se hecam iz prijatelja, pa se ne! Super je bilo voziti po njegovih navodilih, sem se počutil kot na reliju. Vedno je dovolj zgodaj opozoril na križišče, na oster ovinek, serpentino, odcep! Ko smo parkrat malo po dveh kolesih vozili, je začel govoriti še smer. Mislim, v katero smer bo zavil oster ovinek pa to …

Kakšnih 50 m smo še imeli do ostalih, ko je Remih opazil, da iz enega od kombijev jemljejo oskrbovalni torbi. Sta veliki in beli, popolnoma se ločita od ostalih torb, ki jih uporabljamo. Me je kar stisnilo! Ker v oskrbovalnih torbah, ki jo v jamo nese prva ekipa, ki gre do poškodovanca, je med drugim tudi bivak in vse, kar potrebuje človek v jami, da se v dolgih urah ne podhladi …

Smo kar s temnimi mislimi stopili do tovarišev, a so nas hitro pomirili. Da je konec. Da je srečen konec!

Smo prišli ravno na likof, kar smo seveda slišali od vseh, ki so se trudili, da se je končalo, kot se je. Pa se kaj dosti nismo dali motiti. Bolje je biti tam in te ne potrebujejo kot ne biti tam, pa bi te potrebovali …

Itak da smo potem odšli na zasluženo kosilo v bližnji planinski dom. A najprej sem moral obrniti kombi. So mi naročili, naj ga vzvratno zavijem v hrib, jaz sem ga pa v dolino. In so 50 m proč vsi vpili in mahali, da ne v dolino, a jaz vem, kakšen kombi imamo. In kakšen šofer sem!

Itak da sem ga potegnil ven in obrnil in sem v očeh vseh kolegov, ki so mi mahali, naj v drugo smer obrnem, ker drugače ne bo šlo, kar malo razočaranja videl. Ker, kakor rečeno, sem dober šofer, plus Klemi je bil tam s prastarim Land Roverjem njegove enote, ki bi me za šalo ven potegnil, če bi bilo treba. Ampak potem bi jih pa poslušal od vseh, to itak vem …

Pasulji so teknili, osebje planinskega doma je ploskalo nad masovnim obiskom, pa kavice so kar nosili in nosili in če je bila kakšna viška, so jo kar meni porinili! Vam povem, ko je konec srečen, je res srečen!

Itak da smo čvekali, ko da se že sto let nismo videli, pa sem večino nazadnje videl na vaji še ne deset ur nazaj, a ko se je temperatura spustila na 18 stopinj, smo se odpravili proti domovom.

V dolini je zadeva kmalu narasla na znosnih 33 stopinj in ko sem prišel domov, sem se lahko še v bazen vrgel. A najprej sem moral kuzlico sprehoditi, kakopak, ker če je dvakrat zaporedoma ne bi, bi dobil črno piko.

Ne vem pa, ali sta se v bazen vrgla tudi Klemi in Remih, ki sta se ustavila pri Anžiju. Ob bolj kulturni uri kakor sta namerava dan prej

Zvečer me je pa Katarinino sporočilo v dobro voljo spravilo, mi je poslala posnetek zaslona novice nekega slovenskega portala in komentatorsko smetišče spodaj. Je nek model spraševal, če sem bil tudi jaz na reševalni akciji in nato ugotovil, da verjetno nisem bil, ker je bilo zame prezgodaj. Potem sem pa napako napravil in se spravil brati še ostale komentarje. Ter se hitro spomnil, zakaj to že dolga leta ne počnem več. Koliko gnoja in zlobe majcenih bojevnikov s kavča!

Sem se pa nasmejal ugotovitvi nekega pametnjakoviča, da smo jamarji pravzaprav retardinjoti.

Ko so večinoma tolkli po zasutem jamarju, da kaj je imel tam sploh za iskati, ga je nekdo vzel v bran in zapisal, da če ne bi bilo ljudi, ki si upajo, tudi napredka ne bi bilo in da nas takšni vlečejo naprej. Pa mu je nekdo postregel s čisto resnico: Iz jam smo enkrat že prišli.

Kakor koli, lepo je biti pripadnik Jamarske reševalne službe! Maks, ki je ostal v jami na drugi strani zasutja, je kasneje povedal, da ni bilo panike. Da je vedel, da bomo prišli njegovi in da bo kmalu spet šel na sonce …

Napiši mnenje