Žeja in domotožje

Pred leti mi je eden pametnejših reševalcev razložil, da je žeja mnogo jača od domotožja in da če ne verjamem, naj grem kakšen večer v katero koli gostilno in se na licu mesta prepričam, koliko žejnih pijančkov tišči domov!

Ampak, prehitevam.

To soboto smo se končno spet podali v podzemlje malo povaditi. Predvsem kandidati za jamarje reševalce pripravnike in kandidati za jamarje reševalce, ki bodo letos opravljali izpit. Plus nekaj izkušenih reševalcev in inštruktorjev JRS. Sprva ni kazalo dobro, ne bom nič tajil.  Že med delanjem načrta za vajo me je komandant potolažil, da bo vse okej in me vnaprej opozoril, da bo extra tečen! Sem kar malo previdno stopil do njega, nič ne tajim, ko smo se že pred osmo zjutraj pripeljali do Škamprlove jame pri Sežani.

Sem mislil, da smo Dolenjci glavni bogeci, pa se je izkazalo, da nismo. No, tukaj sem bolj nase mislil, ki me je zjutraj predraga soproga v postelji rukala, da ura zvoni in sem mislil, da sem na Luni. Mi sploh ni bilo jasno, kaj hoče s tem povedati, predvsem mi pa ni bilo jasno, kje sploh sem! Tako je to, če spiš nekaj manj ko tri ure. Se mi zdi. Itak da sem v sekundi zaspal nazaj, a ni odnehala in na koncu me je prepričala, da naj se spravim iz postelje in mi bo kmalu jasno, kaj in kako.

Sem jo poslušal in se res spomnil, čemu trpim ob tako nemogoči uri in sem potem ves vesel želel povedati to zgodbo o trpljenju in žrtvovanju za JRS komandantu, da bi s tem nekako omehčal njegovo obljubljeno trdo srce, a me je prehitela Katarina. Ki je prva potožila, da je morala vstati že nekaj po četrti zjutraj!

Bemti! Kako naj človek tekmuje s tem?! Res je, da ni povedala, koliko je spala, verjetno več ko jaz, le Koroška je še bolj bogu za hrbtom kot Spodnje Jebodole! Povedala je to pa verjetno zgolj zato, ker so prišli par minut za nami in zadnjega prispelega na vajo komandant še posebej grdo gleda, pa četudi pride pravočasno! A ker našega komandanta, ki tudi sicer vstaja zgodaj, takšno trpljenje ne gane preveč, je takojci dodala še to, da so Katarinco pobirali na Celovški, a ker se nekaj niso dobro zmenili, jih je čakala na drugi strani ceste in bi morali čez doljni Vurberg pri Zgornjem Jebodolu obrniti ali pa narediti cestno prometni prekršek in so se odločili za drugo možnost, ker je bila odločno hitrejša. A se je ravno takrat, kot se rado zgodi, ko je za volanom Den, od nekod prikazal policist. Ko je Den bil z eno nogo že v jebadi! In se je zmedel (ali znašel, kakor se vzame, predvsem pa od tega, kdo pripoveduje zgodbo, Den trdi, da se je znašel!) ter zaustavil ter uradno osebo v modri uniformi mirno vprašal, ali lahko pelje za belim avtom. Nihče sicer ni vedel, kje je našel beli avto, tudi policist ne, zato mu je odgovoril na edini možni način – da lahko vozi tudi za rdečim avtom, če ima takšno željo!

Ter se toliko obrnil proč, da je fantič lahko dokončal s prekrškom ter pobral čakajočo Katarinco, Katarina je pa to zgodbo komandantu prodala v upanju, da bodo pohvaljeni, ker so se znašli.

Ne vem, kaj je delovalo, ampak nekaj je, ker od obljubljene slabe šefove volje potem ni bilo nič, še celo kofe nam je skuhal!

Zelo hitro smo se brez kakšnega posebnega preganjanja vrgli na delo. Vhodno brezno v jamo je kakšnih 50 m globoko, iz velike vhodne dvorane pa se jama potem horizontalno razdeli v dve smeri. Smo izbrali daljši in bolj razgiban rov ter na njegovem koncu v nosila in v bivak spravili Zdenko. Potem jo pa na rokah v nosilih prinesli do vhodne dvorane.

Moram priznati, da jih je bilo čudovito gledati pri delu! Inštruktorjem in vodjem reševalnih ekip sem naročil, naj se vmešajo le, če bi bilo kaj nevarnega in so bili bolj ko ne prepuščeni sami sebi, svoji izurjenosti ter iznajdljivosti. In ker na vsakem usposabljanju poudarjamo pomen komunikacije ter skupinskega dela, se jih je nekaj očitno prijelo, ker so delali ko švicarska ura! Ampak res!

Teren je bil zelo zelo zahteven, razgiban in drseč, veliko bolj so se nagarali kakor potem na protitežah ven iz vertikalnega brezna! Na koncu jih je pohvalila tudi Zdenka, ki jim je priznala, da je tako lepo ter varno ter nežno še nikoli niso prenašali, pa se velikokrat pusti nositi!

Na reševalnih manevrih in pri izvleku, ki smo ga nekajkrat ponovili, so se bodoči reševalci lahko dokazali v različnih vlogah, saj so ves čas rotirali med nalogami, nihče ni bil kaj dosti v leru! No, s Katarino sva se enkrat malce zaklepetala globoko v jami, medtem ko so nosila malo počivala, in ker sem res užival, mi je malo gard padel. Je po prenosni radijski postaji poklicala v bazo, kjer je bil Walter, da vidimo, če postaja sploh lovi do ven in očitno ni, ker se Walter ni javil, ker pa mi je, kakor rečeno, malo pozornost padla, sem vzel postajo in oznanil, da bom ven sporočil, da je naš komandat vosu. Sem verjetno to slavnostno oznanil, kaj pa vem, ker so vsi utihnili in me opazovali z zanimanjem, a ravno ko sem skoraj že gumb pritisnil, se je iz postaje zaslišal povsem jasen in glasen komadantov glas! Itak da mi je postaja skoraj iz rok padla …

Sem potem pojasnil tam zbranil reševalcem, da ne bom ven sporočil, da je naš komandant vosu, ampak samo zato ne, ker je bil res dobre volje in še kavo nam je skuhal pa to, ampak da če bi bil pa slabe volje in ne bi skuhal kave, bi si pa to upal blekniti v postajo. Ma mi niso povsem verjeli (ker niso vedeli, da bi se predstavil kot Den, recimo), ko sem pa potem Katarini predlagal, naj ga vpraša, če bi na koncu pa vse tranportke z opremo magari oni ven potegnili z reševalnim manevrom, da se mi ne matramo, pa ni upala. Majcen bi pa upal (je zatrdil, le da postaje nima), a ko mu je pod nos Katarina porinila njeno, tudi ni nič ven sporočal ali spraševal temveč le ugotovil, da je boljše, če kar mi sami ven vse odnesemo, da to je kondiciranje in nam bo koristilo …

Na koncu je vseeno  zunanja ekipa z motornim vitlom vso robo res ven potegnila, je komandant to sam predlagal. Jap, vam povem, smo to izkoristili do konca, ni zelo pogosto našega šefa priložnost opazovati tako dobre volje …

Ko smo končali, smo vse pospravili in še na sončku kar pri jami analizo napravili, potem se pa v bližnjo vas odpeljali na kosilo. Želodci so že pošteno krulili, predvsem tistim, ki smo sendviče pozabili vzeti v jamo …

Ko je gospodar kmetije pobiral naročila za pijačo, sem jaz naročil kavo. Je pokimal, da kava bo po kosilu, a sem trmulil, da jaz jo bom seveda po kosilu itak, a da bi jo tudi pred kosilom, kar ni najbolj razumel. Da najprej se kaj spije, potem se kaj poje, potem pa kofe. Vsi ostali so kakopak teran dobili (razen šoferjev, ki so dobili sok) in mene, ki sem dobil potem tisti kofe. In naročil še enega ter dobil nazaj začudeno pojasnilo, da sem ga lih spil!

Ja, tako je to na turističnih kmetijah, vino naj teče, itak je vroče in delali smo in vino je hrana pred hrano, mene s tistima dvema kofetoma so pa začudeno opazovali ko kakšno redko žival! Najprej smo dobili joto, ki je bila dobra celo meni, ki nimam okusa, z domačim kruhom, potem pa za sladico še prav po primorsko narezan pršut s kislimi bučkami, ki sem jih jedel, ker sem mislil, da so kisle kumarice.

Polnih želodcev je na mizo priromalo še nekaj terana, pa še nekaj in še malo, vzdušje je bilo razpoloženo, ko da so že izpite reševalske naredili in bodo diplome dobili po pošti! Na postkosilni kofe nas je pa šef povabil v bližnji hostel s čudovitim vrtom in tam v prijetni senčki smo res po kofetih in cocktah udarili, a ko je na mizo prišla šesta cockta, je gospodična oznanila, da smo ji spraznili dvomesečno zalogo cukraste pijače in da naj naročimo kaj drugega, bolj domačega. In so, bogi reševalci zmedeni, spet udarili po vinu. Saj kaj pa je na Primorskem bolj domačega, vas prašam!? Malo so tudi eksperimentirali, so po rdečem še malo po belem udarili in takrat, no, takrat sem se spomnil tistega pametnega reševalca in njegove modrosti!

Itak se po vaji vsem domov mudi, jih ponavadi hitro domotožje prime, a tokrat je zmagala žeja! Se kar nismo in nismo odlimali, saj je bilo res prešerno vzdušje, a na koncu, ko smo po primorskih tavernah zaštrikali več časa ko v jami, so končno prvi vstali Kranjčani. In sem vstal še jaz pa še nekaj se nas je zravnalo in nam je končno uspelo odpraviti se proti domu.

Nikoli, ampak res nikoli doma ne povem, kdaj bom prišel domov, ker pač ne morem vedeti, a za tokratno aktivnost sem moji predragi soprogi zagotovil, da bom verjetno doma še podnevi in bova kuzlico lahko skupaj sprehodila, da naj me kar počaka! Ko smo se končno odpravili s Primorske, pa mi je bilo jasno, da s sprehodom ne bo nič. Tistih nekaj predlogov, da če bomo kje videli morje, naj nujno ustavimo, sem vzel kot šalo. Kot šalo sem vzel tudi, ko je že na avtocesti proti Dolenjski iz zadnjih sedežev priletela Potrpinova prošnja, če bi se nekje ustavili in kakšno pico zrezali! Sem najprej mislil, da je kakšni kelnarci ime Pica, a ko smo se res ustavili v neki postonjski gostilni in je naročil par pic, da bo pivo in vino bolj po grlu teklo, sem od blizu direktno lahko opazoval izgubljeni boj med žejo in domotožjem! Nobenemu, ampak prav nobenemu se ni domov mudilo! Vključno z mano, kakopak …

Ko sem že malo upal, da zdaj bomo pa počasi šli, ker pojedli in spili smo že, se je pa ob gostilni, saj ne boste verjeli, ustavil še Velenjski kombi! Poln reševalcev in reševalk! Tudi njih domotožje kaj dosti dajalo ni, žeja je bila hujša, smo samo eno mizo še potegnili k naši in sta mimogrede padli še dve rundi. Na vprašanje, v kateri gostilni so bili pa oni medtem, so mirno pojasnili, da še kar v prvi s komandantom in so odšli šele, ko je naš bogi izjemoma izredno dobre volje  šef porabil vse razpoložljive novce, ki jih je imel pri sebi!

Jaz nisem nič pil, človek pač lahko vod in cockt spije le omejeno število hektolitrov na dan!

Pa saj je bilo zabavno, nič ne rečem, smo še stotič res vrhunsko vajo obnovili in še dodatno podebatirali o tem, kako zelo pomembno je, da se družimo, teambuilding pa to, potem je pa še komajda v soboto Potrpin oznanil, da zdaj bi pa morda šli. In smo odšli, Dolenjci, sem bil ves vesel, da je končno začelo premagovati domotožje, a ne dolgo, ker je kmalu oznanil, da ima on doma v hladilniku še nekaj hladnih pirov!

Ma, kaj naj rečem. Saj je bilo simpatično, tudi to, ko so se za Tinkarin pas cufali, ki ga je prepojila s svojim potom, ko je garala v jami, kdo ga bo imel v naročju, a ko so začeli razmišljati o tem, da se kar do mene odpeljimo, ki imam bazen, da se bomo malo namočili, mi je pa kar vroče postalo. Al imam res čudovito in razumevajočo soprogo (kuzlica je malo manj), a če bi ob enih zjutraj na pool party pripeljal hordo razuzdanih reševalcev, da bi se malo sabljali pri nas v vodi, se mi zdi, da bi pa tudi njej ventilček ven udaril!

Se je Remih enkrat vmes spomnil, da nas je na bazen povabil tudi Anži, mimo katerega bi se prej peljali kot mimo mene, in čeprav sem vedel, da je Anži to povabilo izrekel pred osmimi urami za pred sedmimi urami, sem vseeno podpiral to zamisel! A ne preveč zagreto, ker jaz imam mojega prijateljčka z majhnim sinčkom pravzaprav rad in mu naše družbe čisto zares nisem privoščil …

Na srečo smo se še pri Potrpinu ustavili in še pri njem malo debatirali, ko da nismo debatirali že cel jebeni dan, potem smo se pa preostali končno odpeljali proti domu. Enkrat vmes me je zadela Katarinina fotka, je poslala podobo v kombiju speče komplet njene ekipe (razne nje in Dena šoferdžije), jaz sem njej pa lahko nazaj odgovoril, da naj bo srečna, da v našem kombiju pa ravnokar na vse grlo prepevajo Ko pride polnoč Alfija Nipiča! Pa je bila ura že ena!

Kar je vseeno boljše kot pesmi Mirana Rudana, ki jih je iz dna srca doživeto in čuteče pel Klemi, Remih mu je pa pomagal, čeprav je Grdin protestiral, da to je pa taka depra pesem, da bi se še britvica, s katero bi si želel žile prerezati zaradi nje, zvila!

Ampak, res, vaja je bila čudovita, še bolj pa je bilo čudovito druženje. Ma je lepo, ko skupaj sedemo ljudje podobnih interesov! Čeprav, moram za konec povedati, da Tinkarin pas sem pa kar jaz domov odnesel, iz drugačnih interesov kot moji razposajeni kompanjoni, ki so se kregali, kateri ga bo imel! Pa itak so potem v hiše stopali bolj po prstih, ko sem jih odložil pred domom …