Izpiti JZS

Klemi je za soboto razpisal izpite za vse jamarske čine ter odšel na službeno pot, za svojega zemeljskega namestnika določil Jureta, za neposrednega proizvajalca pa si je dragi Jurček izbral mene. Pa saj mene ni težko k delu spraviti, majkemi, če je vsaj malo z jamarstvom povezano, a ko je Jurček potni nalog za petek napisal že za nekaj čez 13. uro, me je malo panika.

Toliko dela, da se ven ne vidim, pa že ob enih od doma za dva dni?!

Jure ni popustil, da Slovenija je sicer majhna, a pot zaradi gneče dolga in da ni druge, kakor zgodaj odriniti, da bomo vsaj relativno pozno zvečer končali. In pico še ujeli. S to me je dobil, res, ker drugače bi trmulil, da smo jamarji, da smo vajeni ponoči in v temi delati …

Ob pol dveh popoldne sem malo pred Ljubljano že v prvo prestavo prestavil in potem iz prve nisem pretaknil vsaj dve uri! In to na avtocesti! Neverjetno, koliko pleha! Pa saj če bi se vsi Slovenci v vseh avtih tam znašli, nas vseh skupaj ni toliko. Turistične migracije potekajo na polno, se mi zdi. Pomikali smo se po polžje, pa nobene nesreče, le cesta ne požira …

Kakor koli, smo poligon po navodilih Klemijevega zemeljskega namestnika dokončali še pred nočjo, čeprav je prav po dohtarsko pikolovski in natančen, v rito tudi pico vrgli (gorgonzola pršut, božanska, res, se mi zdi, da se mi je za kakšen trenutek celo okus povrnil, ali sem bil pa le lačen!), potem smo se pa kar v izobraževalni center k zasluženemu počitku napotili. Ura je bila šele nekaj čez deset, ko je Jurček že s pod tuša prišel in ker je v klubu zdravja, kjer verjamejo, da se je po tuširanju najbolj zdravo na zraku posušiti in da so brisače zarota Lojzeta Hudeta, ki je par vrstic kode za windovse napisal, je pred spanjem še malo paradiral po najini majhni sobici, da sem čez monitor prenosnika lahko občudoval njegove čudovite mišice. Potem se je pa v posteljo spravil, ker garači, ki zgodaj vstajajo, gredo tudi zgodaj spat, a preden se je preselil v deželo sanj, sem še jaz majico slekel, da sem mu pripravil dobro osnovo za nočne more. Njega je potem zmanjkalo, mene pa ne, sem še malo bral, malo delal, malo sem eno serijko gledal, na čik sem ven skočil, da je nočnega vratarja, ki na šiht pride malo počivat, saj kaj pametnega početi itak ne more, skoraj na drugi svet spravil, pod tuš sem odšel malo poropotat pa šele nekaj po tretji zjutraj, da sem še par uric spanca ujel, preden me je iz postelje zbrcal …

Najprej sva kakopak zavila na Petrol, po kavice in sendviča, potem pa v kamnolom Lipica, kjer so se imeli zgoditi izpiti. Nekaj jih je že bilo tam, vsi so pa prišli do dogovorjene osme ure. 17 tečajnikov za različne jamarske čine ter kar nekaj inštruktorjev, saj je dela in znanja, ki se preverja, precej!

Najprej so vsi pisali pisni test, katerega pozitivna ocena je bila potem šele vstopnica za naslednjo točko. In so zadevo kar resno vzeli, mene je predvsem presenetilo to, da kljub temu, da je jamarstvo po definiciji skupinska dejavnost, kaj dosti skupaj niso tiščali. No, vsaj preveč očitno ne! Se je pa videlo, kdo v kakšni skupini najbolj obvlada, saj so tisti z manj znanja okoli njih gravitirali ko mušice okoli luči, Čeprav, kakor rečeno, prepisovali pa niso … In, ja, tiste luči z mušicami okoli sebe so bile ponavadi ženskega spola. Saj veste, možaki se za izpite ne učijo, k to je brez veze!

Me je skoraj presenetilo, kako hitro so bili testi končani in ker so vsi naredili, so se morali spraviti v jamarsko opremo in k naslednji točki, ki je bila spet vstopnica za vse sledeče točke. Pregled opreme.

Sem si privoščil eno kavico in čik v senci, kar kontenten, sem si rekel, tokrat bo šlo pa tole hitro naprej. A nisem še pol kofeta požulil, ko je že prvi do mene prišel, če imam zavoro za posodit. Sem malo pobrskal in mu jo posodil. Pa je prišel drugi, da potrebuje čelado, hkrati je pa že tretji spraševal, če imam morda rezervni jamarski pas s sabo in če bi mu ga lahko posodil …

Nič mi ni bilo jasno, kot bumbar sem pobuljil proti točki za pregled opreme, če je tam morda dottore Staut, ki spet dela revolucijo v jamarstvu in povečuje procent srčnih zastojev na izpitih ter dviguje raven stresa, pa ga ni bilo. Je bil pa tam mali Staut, kakopak, Kurnik. Strokovnjak za dela na višini in je gospod inženir mislil, da je na resen šiht prišel. Sem nesel nos tja pofirbcat, da vidim, kaj dogaja in sem se kaj hitro umaknil, še sam prestrašen do nezavesti. Da ne bo še mene zavrnil. Ker je kakopak po pravilih vsak listek ali etiketo proizvajalca pogledal, pa rok trajanja in ISOte in PISOte preverjal, da so imeli vsi izpitniki tam povsem mehke noge, pa vsako nitko v pasu je prever, ali se lahko izvleče in ustvari sum na poškodbo …

Sem diskretno stopil do Klemija in mu postokal, da na tako uraden način najprej A: nikoli sploh z izpiti začeli ne bomo, potem B: tistih, ki jih bo mojster Simon na izpit pustil bo manj kot uši na moji glavi, ki se morebiti skrivajo v mojem lasišču, ki ga nimam, za konec pa C: najmanj 15 ljudi bomo odvrnili od jamarstva za vse življenje in če se D: spravi pregledati še inštruktorje, bomo izgubili še cvetober inštruktorjev, kdo bo pa potem učil bogece?!

Klemi je malo bled v obraz zmignil z rameni, da mora biti vse po regelcih, čeprav je videl, da mu zadeva dobesedno razpada pred očmi in sem skoraj že pomislil, da je del tiste zarote (ker zdaj je moderno zarote iskati v dogodkih), ki meni, da je jamarstvo postalo preveč popularno in da je potrebno zadevo malo omejiti, omejimo jo pa tako, da za nadzornika postavimo inženirja Simona. Sem se med tem razmišljanjem spet približal točki pregleda opreme, ko je vrli inženir ravno pogledal inštruktorja jamarstva, ki je stal ob njem in nekaj pametoval ter ga poslal proč, ker da njegova oprema ne zadostuje standardom. Nisem čisto točno razumel strokovnih izrazov, ki mu jih je nametal, nekaj o dovoljšnjem varnem trenju ali kaj, a ko mi je kasneje tisti inštruktor pokazal rokavico, ki je imela luknjo v njej, sem si rekel, da smo definitivno in dokončno gotovi!

Če smo se prej dottoreta bali, smo za kazen zdaj dobili pa inženirja, ki je še hujši!

Ampak, kakor se rado zgodi, se je tudi tu prikazala rešitev v zadnjem hipu, ko je šlo vsem že na jok! Je Klemi še dva inštruktorja poslal na pregled opreme, da bo delo hitreje steklo, eden od teh sem bil jaz. Ki nisem lih nek inženir varnostni, ampak vidim, če je pas še dober in če človek na nogah vsaj nima flip flopov, čeprav niso lih vesoljski gojzarji po ESOtu in BESotu …

In so vsi bogeci in bogice s tresočimi nogami k meni pristopili, le tisti najbolj samozavestni so k Simonu zavili, čeprav so vseeno na suho slino požirali, ko jim je začel etikete obračati … Moram priznati, da stanje ni bilo tako porazno, kakor je sprva kazalo, kvaliteta se od izpita do izpita vidno viša, le pri enem sem pa celo jaz ročno potegnil. Je imel tak pas, da celo jaz, ki sem že stric v letih, takšnega še nisem videl. Mislim, ni bil moderen, prej bi človek rekel, da bi se kakšen jamarski muzej stepel zanj! In ko sem tam pred človekom stokal in jamral, da takšnega pa celo jaz ne morem naprej spustiti, je človek mirno povedal, da ima s sabo še en pas, modernejši! Saj ne rabim poudarjati, kako se je zadeva končala, ne?!

Kakor koli, je trajalo, a na koncu so se ljudje končno porazgubili po točkah. Sonce je že debelo pržilo, a se nisem sekiral, ker Klemi me ima rad in me je tokrat na vozle in sidrišča postavil. In sem si poligon kar v senčki med drevesi postavil, celo kombinezona nisem rabil obleči! Sem lepo čmuril tam v senčki, kandidati so pa do mene prihajali in so kar švicali, ker se nihče ni spomnil kavice mi recimo prinesti, čeprav  bi lahko vedeli, da bi bilo potem lažje, ker ko kofe pijem, se za druge stvari bolj malo brigam …

Mi je kar lepo šlo, nič ne tajim, še posebej zato, ker sem se odločil, da bodo tokrat vsi kandidati za različne jamarske čine sidrišča delali iz ekspanzijskih sider. Kar je mnogo hitreje kakor če svedrovce na roke zabijajo! Če bi jih silil, da svedrovce zabijajo, bi verjetno še v ponedeljek zjutraj s kakšnim tam sedel! Znati morajo oba načina in vem, da znajo, saj so se očitno dobro pripravili na izpit, a trajalo bi pa vseeno. Ker zabiti svedrovec je veščina, ki jo šele s kilometrino izmojstriš! No, kakor vse stvari na tem svetu pravzaprav …

A itak se je načrt kmalu izjalovil, ker je eden od kandidatov zlomil sveder. Edinega, ki smo ga imeli!

In so potem ostali nabijali svedrovce …

Pri meni so vsi naredili. Pa saj so znali, tu ni kaj. Le eno deklico moram izrecno omeniti, ki je naredila zahtevani vozel in bila nad izvedbo tako zadovoljna, da sem jo moral pofotkati z njim. Ko da je zadela na loteriji najmanj 3+1, takšen kontenten nasmešek je imela! Okej, malo se hecam, ni zahtevala, da jo fotkam, to sem samoiniciativno, a zadovoljna in ponosna je bila pa res, ko da je zdravilo za hepatitis odkrila …

Sonce je prišlo že v tisti del krivulje, ko se začne spuščati, ko smo končali na moji točki in sem končno rit malo odpočil na majhnem stolčku. Sem bil kar utrujen, moram priznati. A je mimo Klemi priskakljal in mi poočital, da sem opremo slabo pregledal. Itak da sem protestiral, pa me je zavrnil, da je na poligonu, kamor je potem varnostnega inženirja poslal, taisti varnostni inženir in moj prijatelj zgroženo opazil nevarni pas in ga je seveda zanimalo, kdo mu je podpisal. In itak da sem mu jaz, saj tajiti kaj dosti nisem mogel, a ker je možak pas že slekel in ga pospravil, sem seveda udaril obrambo, da ni bilo tako hudo, da ti varnostni inženirji zmeraj nekaj pretiravajo. A ti varnostni inženirji jebemuvraganazaj tudi pofotkajo zadeve (na kar pa nisem pomislil!) in potem seveda takojci telefon ven potegneje in pokažejo sličico.

In smo se potem tam nategovali, ali so tri nitke potegnjene iz pasu ali so štiri, kar je pa lahko že nevarno, če je Luna v enem položaju, Merkur v točno določenem tretjem, Jožica Počivavškova pa v Dolenjem Kumrovcu! Smo na koncu ugotovili, da tako hudo ni bilo, da tako dobro pa tudi ne, jaz sem si pa mentalno opombo naredil, da nikoli nikoli s svojo opremo ne smem priti mimo Simona!

Ti varnostni inženirji! Vam povem …

Na koncu smo podelili diplome, malo ploskali in čestitali, za češnjo na torti je pa do mene pristopil jamar, ki je tudi uspešno opravil izpit. Ko je prišel na mojo točko in sem pogledal na njegovo čelado, kako naj ga kličem (vsi imajo na čeladah zapisano ime), nisem bil prepričan, kako se pravilno izgovori. Millan Giraldo. Ker govori povsem normalno slovensko, sem ga seveda vprašal, kaj je to za eno ime, pa je mirno pojasnil, da je kubansko, da je prišel od tam. Mimogrede je seveda Jaka pojasnil, da je njegova (takrat še ne) soproga odšla malo plesat s folklorno skupino na karibski otok in priplesala z njim nazaj! Zelo simpatična zgodba, mene je kar fasciniralo, da je na jamarske izpite prišel človek s Kube, še mnogo mnogo bolj me je pa fasciniralo, ko je na koncu pristopil do mene in me vprašal, če sem jaz tisti Šinigoj, ki blog piše. Itak nisem hotel takoj priznati, človek je mlad in mišičast, a je potem povedal, da ga redno bere in sem nekaj časa tam hodil ko purman, ves napihnjen. Pa jebemuvraga, al morate priznat, da čisto zares ni povsem vsakdanje, da celo Kubanec bere moje nebuloze …

Ja, uspešni izpiti, vsi so naredili, znanje več ko zadovoljivo! Jamarstvo res postaja popularno, nekaj delamo narobe …

Napiši mnenje