Tale pandemija je povsem pomešala stvari! Ponavadi smo izpite za nove reševalce že junija spravili pod streho, letos smo junija pa šele začeli. In je trajalo skoraj do sredine septembra, da smo zadeve končno spravili pod streho …
Namenili smo se imeti izpite v Malisnici pri Mirni peči, a sem jih v petek zaradi napovedi slabega vremena prestavil v udornico pri Hinjah. Itak da sem takoj začel dobivati linke na vremensko napoved, kjer dež ni bil omenjen, Zlati prijatelj Grdin mi je še skrinšote pošiljal. Da kaj norim. Itak da mi je bilo jasno, da on bi v Malisnici, kjer je natreniral, to je domač teren pa to, a se ni dal premakniti niti v soboto zjutraj, ko smo se v dežju preoblačili in hodili proti jami. Da to je brez veze, da to ni noben dež …
Ampak začelo se je že malo prej. Ko smo Novomeščani prvi prišli na lokacijo. Se mi je kar smejalo, ker prvi biti ni kar tako, itak me imajo vsi za zaspanca, do solz me je pa nasmejalo Remihovo darilce za lažjo opravitev izpita – prinesel mi je kavico. Ker sem jih že ene pet spil, se mi je ni mudilo zelo hitro spiti, a je kar vztrajal in vztrajal, da če jo že spil ne bom, naj vsaj igračko pogledam. Je namreč prinesel en poseben kofe, ko kinderjajček, s presenečenjem not. Sem pogledal, in, prisežem, solze so mi špricale iz oči! Ker je prinesel magnetek s svojo fotko za na moj hladilnik …
Potem se je smeh le še stopnjeval, ker mi je začel zvoniti telefon. Da kje smo. Mi smo bili, kjer smo se dogovorili, ostali pa čisto malo naprej, ker nisem povsem jasna navodila napisal. In smo se potem v majhni vasi lovili ko kure brez glave. Komandant ni vedel, kje je in smo ga telefonsko navigirali proti nam, čeprav sploh nismo vedeli, kje je. Potem smo Janija poslali proti njemu, a komandant in Ljubljančani so se sami do nas pripeljali, iz daljave smo pa Janija opazovali, kako je krožil okoli cerkve po majhni vasi! Ker sem napisal, da se dobimo pod cerkvijo in so bili vsak na svojem koncu pod cerkvijo …
Smo se zbrali končno in prav vsi so bili nejevoljni, ker se nismo dobili v bližnji gostilni. Sem jih pomiril, da gremo mimo Jakliča in da bodo vsi dobili po tri kave in kup peciva, a ni bil v tem problem. Mislim, smo ustavili pred njegovo hišo, cel konvoj, in dobri človek iz Hinj (oz njegova zlata soproga) je vseh 26 ljudi res s kavo in čaji in pecivi napojil in nafutral. A ni bila težava v tem!
Izpiti so in človek ima v takšnem stanju malce razdražen želodec z metuljčki v njem in je veliko izpitnikov kakat pritisnilo. Sem enega od njih provociral, da ne upa izrabiti dobrote človeka, ki nas je tako lepo gostil in ga vprašati, če gre lahko na stranišče, a je bila potreba očitno tako velika, da ga je res prašal. In je Jaklič, kakopak, dovolil. In ko je prvi odskakljal odmetat, je izbilo čep še ostalim in se je pred hišo nabrala kar dolga vrsta. Mene ni motilo, dlje smo bili tam, več kav sem lahko požrl.
Le ko je proti stranišču odskakljala Tinkara, sem jo moral vprašati. Če tudi ona nima voha kakor jaz. Me je presenečeno pogledala, da ga ima in da zakaj jo to sprašujem. Ji nisem povedal, da zato, ker je iz stranišča ravno Jani ves lahkoten priskakljal z blaženim izrazom na obrazu. Je sama ugotovila, ko je ven nato prišla s solznimi očmi …
Ko smo se napojili in nakakali, smo se pa še par sto metrov naprej v gozd odpeljali, parkirali ter v opremo spravili. Po dežju, kakopak. Ter nato še par deset metrov naprej po gozdu peš do jame. Ko mo prišli pod streho, torej kamniti obok, je deževati pa prenehalo …
Potem se je pa 18 kandidatov za različne čine v JRS zapodilo po deloviščih, da se je kar kadilo za njimi in jih je bilo veselje gledati, jama je bila kar nenadoma podobna velikemu mravljišču. Kandidati so hodili od točke do točke ter zbirali inštruktorske podpise kakor majhni otroci v Šparu zbirajo Skubi Du nalepke in igračke, okoli 10h je pa še glavna žrtev prišla, da so lahko začeli še nosila trajbati gor in dol. Namreč, Mateja se je prijavila za v nosila, da vidi, kako je to videti, in čeprav sem prepričan, da ko je videla, je videla, da to ni nič posebnega, ni priznala. Je rekla, da je kar uživala. Itak, lepo je v horizontali ležala z avdio knjigo v ušesih, kapljajoči švic izpitnikov je pa sploh ni motil, ker je imela na čeladi itak zaščitni vizir.
Čas je kar mineval, in čeprav smo se bali, da bomo delali pozno v noč, smo že okoli dvanajstih ugotovili, da nam gre zelo dobro od rok in da morda pa le ne bomo prenočili tam. Smo si torej lahko kofe pavzo privoščili (nekateri), preveč zadovoljne pripravnike, ki zadev še ne poznajo najbolje, pa malce v slabšo voljo spravili. Ko smo jim pojasnili, da podpis inštruktorja na listu, na katerega so bili tako ponosni, še ne pomeni, da so izpit na njegovi točki tudi naredili. Da to pomeni le, da so reševalni manever pri njej delali, če so ga pa naredili, pa šele na koncu izvejo!
Ampak, večina kandidatov in kandidatk je imela okoli treh popoldne zbrane že vse podpise, zato sva se z Reharjem odpravila pred jamo, kjer sva zakurila in klobase na žerjavico začela metati. Ostal je le še zaključni izvlek nosil iz jame ven, kar se mi je zdelo, da bo ajncvajdraj, ker seveda nisem računal na iznajdljivost tanovih, ki so si za zunaj zamislili zelo kompliciran reševalni manever, ki so ga kar nekaj časa postavljali. In sem se potem, ko sem na zaključni analizi dobil zlatega Klemija očitek, da to ni fer, da jih je pol delalo ko črna živina, pol se nas je pa s klobasami že mastilo, moral posipati s pepelom, ker je imel prav. In bomo v bodoče pazili, da se to ne bo dogajalo!
Ker, ja, itak, vsakdo, ki je mimo prišel in ni imel ravno konkretne naloge (pa četudi jo je imel, ni pa imel čvrste volje!), se je pri meni na rit vrgel in v klobaso zagrizel. Pa v na drobno narezan paradižnik, ker je Tinkara mislila, da pripravlja paradižnikovo solato za svojo kulturno družino, ne pa za jamarsko zlakotnjeno bando! Z Vidom sva jo komaj prepričala, da je čebulo le na štiri koščke razrezala, da sva jo potem ko prava dedca ob klobasi jedla ko jabolko …
Mene je najbolj fasciniralo, ko si je Vid moj od čebule moker jamarski nož kar ob svoje junaško poraščene možate prsi razprtega kombinezona obrisal, da mi je suhega vrnil. Celo tako zelo me je fasciniralo, da sem zadevo pofotkal, a se je človek počasi že naučil, kako se stvarem streže in mi zabičal, da imam fotko lahko le za lastno uporabo! Tako da, ne jezite se name, z novopečenim jamarjem reševalcem pripravnikom z opravljenim izpitom se zmenite …
Izvlek smo potem naredili, spet z Matejo v nosilih in menda ji je bilo spet všeč. Smo bili vsi enotnega mnenja, da še lahko pride. Takšne rabimo. Imamo samo Dena, ki bi se non stop nosil, a je to isto, ko da bi prazna nosila trajbali in imamo mene, ki bi tudi ležal, a sem težak in bi bilo to navadno mučenje bogih reševalcev …
Smo pojedli, popili, pospravili, potem sem jim pa, ko sem od inštruktorjev vse informacije dobil, povedal, zvedavim in firbčnim, da so šli izpiti kar okej, le dva bosta imela pri enem reševalnem manevru popravca. Ni šlo za velike napake, a dve majhni napakici sta že dovolj, da inštruktor postrani pogleda in si v blokec nekaj zapiše …
Me je kar fasciniralo, ko sem potem klical posameznike, da jim potrdila o opravljenem izpitu podelimo, kako so bili nekateri pristno presenečeni. Zelo veliko se jih je videlo v tistih dveh popravcih …
Ampak, ja, so dobri, so pridni ter delovni, so perspektivni, pohvalil sem jih pa tudi, ker smo tako hitro končali ter jim priznal, da smo se bali, da bo trajalo dlje. In ker ima zadnjo besedo vedno naš komandant, je seveda nemudoma zamrmral (no, on ne mrma, on kar glasno pove), da končali so res hitro, ampak potem sem jaz zadevo pokvaril, ker sem kot po navadi preveč govoril in smo že v podaljšku …
Torej, bom nehal!
Imamo 6 novih pripravnikov, 7 novih reševalcev, 1 vodjo reševalne ekipe ter dva inštruktorja JRS. Eden od teh dveh sem jaz! Kar sem svoji predragi zelo ponosno tudi povedal ter ji pokazal potrdilo. Ni preveč na rit padla, je priznala, da je mislila, da to sem že bil. Ja, pri JRS ni nič enostavno, izpit za inštruktorja je za naju z Reharjem trajal 3 leta!
Novega magnetka na hladilniku seje pa iskreno razveselila. Jo je spravil v smeh …
