Pred stotimi leti je bila na TV oddaja Majhne skrivnosti velikih mojstrov. Se mi sanja ne, o čem je šlo, se mi zdi, da so kuhali. Ampak poudarek je bil na detajlih. Majhnih skrivnostih. Ki nekaj naredijo veliko.
Teh se naučiš z leti. Z vajo. S kilometrino. Ali pa z opazovanjem velikih mojstrov pri delu. To je še najboljše.
Danes sem prijatelju pomagal pri delu. Je potreboval človeka, ki ga ni strah višine. Kakšnih drugih sposobnosti niti ni bilo potrebnih. Torej sem bil pravi človek zanj. Pa itak ne moreš vedno samo z glavo delati …
Torej, ni bilo težko, nevarno tudi ne, še manj zahtevno. Pravzaprav sva tam na sončku kar uživala, itak te nihče ne vidi. Če si nad vsemi …
Sva si privoščila kar nekaj čikpavz, človek ne more samo delati. Še posebej, če sije toplo sonce, sence pa nobene. Sva se lepo zleknila in v miru kadila, razgled je bil božanski. Tudi pogovarjati se nisva rabila. Zakaj bi človek kvaril čudovito tišino …
No, prijatelj jo je. Je vsake toliko malo potolkel z zavoro ali vponko po kupoli, da je neprijetno zaropotalo. Nič nisem rekel, vsak ima svoje fore, a ko je tišino čikpavze (zaslužene) prekinil že tretjič ali četrtič, sem se zbunil. Da kaj je potrebno brez veze ropotati in krniti čudoviti mir?!
Me je zavrnil, da ropotanje sploh ni brezpotrebno. Da ljudje spodaj naju sicer ne vidijo, slišijo naju pa. In če naju slišijo, vedo, da delava, če ne slišijo nič, mislijo, da zabušavava. Zabušavati se pa ne sme pri dobro plačanem poslu …
No, to je to, o čemer govorim. O majhnih skrivnostih velikih mojstrov!
Sem potem pri naslednji čikpavzi tudi jaz občasno malo poropotal.
Sem namreč hitro učljiv …
