Podzemna mornarica

Danes je bil hecen dan. Ne zato, ker sem bil skoraj sredi noči spet za volanom, to sem zadnje čase pogosto, ko vsi lovimo še zadnje dni, ko kaj lahko, preden nas pandemija zapre spet, temveč zato, ker sem med vožnjo užival. Sem vozil proti Kočevju in ne proti Ljubljani, torej ni bilo gneče. Nad Krko so se dvigale meglice, sonce je le šele plaho najavljalo svoj prihod. In je bilo res res lepo.

Ampak ta svet gre k hudiču, vam povem. Ma ne zaradi rane ure, teh je bilo v zadnjem času kar nekaj, to sem že povedal, ampak prvi sem prišel na dogovorjeno mesto! Pa to ni prav za nikamor …

Z jamskih potapljačev oz Enote za tehnične potope smo se namenili malce prah  pobrisati. Z njihovega znanja. Enkrat na leto morajo malo potrenirati, ne le pod vodo uživati. In, kot rečeno, sem bil prvi, še celo pred Potrpinom in pred komandantom JRS sem prišel!

Potem seveda ne kot pri nas na JRS kar nekaj druženja in debatiranja, preden je kdo sploh pomislil, da bi se k delu napotil, kar me ni nič motilo, sem celo še kavo dočakal, veliko kave, kar je v redu, bi se zlahka navadil. Walter je bil kar živčen, se mu je videlo, je povedal par besed in ko je končal, kar ostro zabevskal, da naj bodo v petih minutah vsi v kombinezonih in opremi. Ter odšel na steno. Mene pa pustil tam, da njihovo opremo preverim. Sem se postavil na pot, ki vodi do stene, da mi kdo ne bi ušel, pa dolgo ni bilo nobenega, da sem lahko še po en kofe skočil, potem sem jih pa kar tam, kjer so se počasi počasi obačili, začel pregledovati. Nihče ni imel namena izogniti se pregledu, so bili na svojo opremo kar ponosni. Pa še kar iskreno so povedali, da jim je večinoma popkovine izdelal že kar nekaj dolgih let pokojni reševalec in trdili, da je bilo to še lani ali predlani! Pa itak sem že po barvi njihovih popkovin na daleč lahko ugotovil, koliko desetletij imajo za sabo …

Kakor koli, nisem zakompliciral kakor varnostni inženir Kurnik, njega bi tam itak kap, sem prepričan, smo se kar k steni napotili. Ma, mi je všeč njihov način, nič ne tajim, zmeniti se ob osmih na lokaciji in priskakljati k steni debeli dve ali skoraj tri ure kasneje! Pri nas to ne znese, če se zmenimo ob osmih, komandant itak pričakuje, da smo tam prej in v opremi pod steno še pred dogovorjeno uro …

Tuakj je bilo pa na izi, in čeprav je bila pod steno še debela senca, smo se morali kar hitro pomikati proti steni, da smo jo sproti lovili. Vsi so bili dobre volje, itak, so vedeli, da bodo mokri, čeprav niso šli v vodo! Je nekdo ugotovil, da jim bo kmalu vroče (malo zaradi sonca, več zaradi plezanja!), nekdo drug je pa potem pragmatično dodal, da bodo dokaj hitro potem pa zmrznili. Ko bo potrebno kakšne manevre pokazati …

Smo začeli in ko sem prvim trem porinil opremo v roke, da sestavijo sistem dvojnega škripčevja za vlek, je bilo, kot bi jim ponujal strupeno kačo! Nihče zadeve ni hotel prijeti. Sem moral najprej pokazati, potem je pa šlo. Pa saj znajo, le malo zarjaveli so. Izven vode se počutijo ko potapljač na suhem!

Ko je krenilo, je krenilo in smo delali, da je bilo veselje, znanja je tudi dovolj, ko se spomnijo, še več je bilo pa napolitank! Sem jih jedel namesto malice in ko naj bi za malico pojedel sendvič, ki jih je bilo tam obilo, pa nisem mogel. Ko smo čakali na kosilo, sem potem tiste sendviče čvakal, ker sem bil res že lačen, ko je kosilo prišlo (nadevane paprike s krompirjem, zelo okusne, sem prepričan), sem se pa komaj pomatral. Še štrudelj sem s težavo počkvakal in sva bila s Potrpinom tako polna, da sva si vzela kavi in se kar v šotor napotila, kjer so imeli poljske postelje, da malo počijeva po kosilu. Tudi premakniti se nisem mogel, čeprav je bilo v šotoru vroče ko v savni!

A dolgo ležati kakopak nisva mogla, ker smo se preselili v stolp in tam nadaljevali z vajami do poznega popoldneva. So se razigrali potem, očitno imajo kasnejši vžig, in so kar pridno delali. Je to celo naš komandant iskreno povedal potem pri analizi, ko smo na večerjo čakali. Da ga je njihovo znanje krepko presenetilo. V pozitivnem smislu. So bili vsi pripadniki naše jamarske mornarice zelo ponosni, dokler jim nisem prevedel, kaj je povedal. Je bil presenečen, ker je imel zelo nizka pričakovanja …

Pred večerjo smo seveda narezali šunko, pečeno v testu in je bila bogovska (Jani jo je dobil za okrogel rojstni dan), sem jo jedel, ko da že tri dni nisem jedel, tako da večerje, ki naj bi bila malo kasneje, sploh počakati nisem želel. Ker je ne bi imel kam dati …

Jutri bodo šli pa pod vodo v jamo. V stilu, kakopak, z avtom do vode in potem s plavanjem v jamo. V tem so pa dobri, res dobri in bodo uživali, sem prepričan. Še posebej zato, ker bodo spočiti. Anžič bo namreč spal v kombiju in ne z njimi v šotoru. Je moral parkirati na trd del parkinga, ker če bi parkiral bolj na mehkem delu, bi se čez noč zaradi vibracij, povzročenih z njegovim smrčanje, kolesa lahko pregloboko pogreznila in ne bi mogel domov …