Jutri bodo bodoči reševalci na izpitu v steni pokazali, kaj smo jih naučili v zadnjih dveh letih. Mislim, naučili smo jih vse, vprašanje je, kaj so si zapomnili. Saj so kar dobri, a pri reševanju gre pogosto tudi (in predvsem) za malenkosti, inštruktorji pa so neizprosni. Napak ne tolerirajo, predvsem ne na izpitih. Vsaka napaka v realni situaciji lahko pomeni poškodbo ali še kaj hujšega …
Zato ponavadi dan pred izpiti od nadebudnih bodočih reševalcev dobivam sporočila in fotke, kako sedijo za mizo za priročnikom. Ponavadi med delovnim časom, tam imajo največ časa in miru. Hočejo pokazati, da so pridni, da delajo, se učijo. Ker bo to morda pomagalo pri boljši oceni.
Čeprav ne bo, to vedo. Po moje bi vsaj pri meni bolj pomagala fotka v kopalkah. Ampak tega ne povem zelo glasno, ker sem prepričan, da bi jo od Miča dobil že čez dve sekundi. Pol pa ti živi s tem …
No, danes mi je eden od njih poslal tudi fotko skodelice kave. Na pol prazne. Z njegovim imenom na njej. Ker ve, da imam kavo raje kakor kopalke. Sem ga pohvalil. Da dobro razmišlja. Da razmišlja v pravo smer. Da naj bo jutri ta skodelica kave tam na lokaciji, kjer bodo izpite delali, da naj bo na njej moje ime, potem bomo pa videli …
Čez dve sekundi je pa že prišlo vprašanje, kaj imajo drugi inštruktorji radi!
Evo, tako se dela. Majkemi. Podjetnost, iznajdljivost, drznost! Sem človeku kar diplomo podpisal, tle nimamo kaj za razmišljat. Še daleč bo prilezel. Ker takšno razmišljanje je zmagovalno. Rojen reševalec.
Ker nisem imel odgovora, vsak človek je drugačen in kaj jaz vem, kaj drugi inštruktorji preferirajo, saj je že daleč od tedaj, ko sem sam delal izpit in sem tovrstne informacije znal na izust, je pokazal pa še dodatno pronicljivost. Pokazal, da zna opazovati, brati ljudi!
Jim bom kar magnetke z mojo sliko za na hladilnik prinesel, je sporočil.
Zaploskal sem v sebi. In mu že tudi diplomo za inštruktorja podpisal, samo tega mu (še) nisem povedal.
Reševalec mora biti samoiniciativen, razmišljujoč, iznajdljiv, znajti se mora v vsaki situaciji.
Če mi prinese njegovo fotko z magnetkom za na hladilnik, gre na naš novi hladilnik v roku od takoj, majkemi!
Ampak, da ne bi bilo vse povsem predvidljivo, je pa poskrbel moj zlati prijatelj Marko Z., ki trenutno nekje daleč v tujem svetu žulje nabira. Mi je poslal fotko moje prve knjige na njegovi delovni mizi s pripisom, da mu je všeč! Kar stopil sem se …
No, da bi bilo pa vse tudi predvidljivo, je pa poskrbel moj drugi zlati prijatelj Marko E., ki je ugriznil v vabo s kompletnim trnkom vred! Sem namreč zadnjič eno fotko objavil, ki sem jo napravil prav z mislijo nanj. Sem v kader tudi razbremenilno pritrdišče ujel in, kakor je bilo zamišljeno, je nemudoma priletelo vprašanje z njegove strani, ki si trenuten kruh služi pa še dlje na drugem koncu sveta kakor Marko Z.
Ker šalabajzer je razbremenilno napravil, je bil kratek.
Ker je itak vedel kdo in zakaj …
