Preveč jemo na splošno, je rekel Dalibor, ko smo si v glave (spet) metali hamburgerje. Je pa res dober, če te slučajno zanima, je še zamomljal s polnimi usti. Kar sem vedel, ker čeprav nimam okusa, jem tudi z očmi.
Jaz sem si naročil normalen največji burger, Matjaž si je privoščil seveda brezmesnega, Žeki si je pa privoščil hamburger brez kruha. Prodajalka sploh ni vedela, kaj bi rad, dokler ji ni razložil, da naj mu tisto, kar bi sicer dala v kruh, zmeče v kakšno posodico, pa z zelenjavo naj špara. Je zmignila z rameni in ga ubogala, ampak zaračunala mi je komplet burger, ker na ceniku sploh ni možnosti brez kruha …
Ampak Žeki ima neko svojo dieto, ne hujša, le manj napihnjen se želi počutiti, zato je Dalibor ugotovil, da preveč jemo. Da če bi jedli normalno, se ne prenažirali, nas ne bi napihovalo. S čimer se je Žeki verjetno strinjal, ker je v tistem trenutku z mize vrgel posodico s svojo hrano na tla in tako postal zlata ptička. Na srečo se je vsaj en polpet zalimal na stiropor, zelenjava mu pa itak ne diši …
No, jaz sem pojedel celega, s krompirčkom, mi je pasal. Smo ves dan garali. Tujci nek šov snemajo pri nas in smo jim asistirali. No, vse smo postavili, da je bilo varno, prvi je zadevo sprobal Matjaž. Okej, smo jo že par dni prej sprobali, ko smo prvič postavili, a Žeki ni zaupal mojim posnetkom, je, preden se je sam vrgel v globino, želel še na lastne oči videti, če je res varno. In je Matjaža v kostanj po koruzo poslal. Ta si seveda ni dal dvakrat reči in se je fliknil v brezno, po kakšnih 15 metrih ga je pa vrv ujela, da je zabingljal kakor pajacek na vrvici. In se pri tem ni prijel z rokami za vrv, kar je bistvo preskusa!
Žeki je bil tako navdušen, da je dobesedno tekel na drugo stran brezna, da se še sam flikne noter, a ko je potem stal tam na polički, so bile noge sicer voljne, saj so se parkrat upognile v pravo smer, a glava ni dala! In je splezal ven, ne da bi skočil. Čeprav je med vzpenjanjem momljal, da ve, da bo o tem poslušal še dolga leta …
Smo režiserju potem pokazali posnetek, ko je prišel na prizorišče, če bo tako okej in je bil navdušen, le vprašal je, če se lahko človeka spusti še nižje. Sem potrdil, da v teoriji se ga da, da je do dna skoraj 50 metrov in je kar zaploskal. Ni hotel slišati, da je največja težava v tistem prvem odskoku s poličke, ko se odločiš in stopiš, da potem to, koliko časa letiš dol, ni nobena težava več. A je zatrmulil, da bo tako bolj filmično in ko smo naredili preskus z njihovim specialcom, smo mu pustili več vrvi. Saj je bilo isto, le globok, globok stok je trajal dalj časa …
Ma, saj smo se zabavali, a ko se človek zabava, ga zlakotni. Zato so hamburgerji pasali!
Jaz sem bil napihnjen bolj zaradi kav. Jih je Žeki prinesel milijon. In sem jih kar pil in pil, ko so bile že tam. Ko smo potem pospravljali in se nam je pridružil še Matjaž na našo stran brezna, je Žeki pa še njemu kofe ponudil. Matjaž je sicer pravilno ugotovil, da kave verjetno nobene ni več, ker toliko ur same z mano ne zdržijo, a je vseeno pobrskal in začuden našel še eno polno. Saj sem se poskusil zlagati, da sem eno zanj pustil, si jo takorekoč od ust odtrgal, a me je prebral in takoj ugotovil, da sem jo verjetno spregledal …
