Konec leta 2017 sem se, sicer ne vem, zakaj, spomnil, da bi malega vsak dan pofotkal in čez kakšno leto napravil time lapse. Saj ne vem, kako se to napravi, a ker je moj prijatelj Tomaž G., o tem kaj dosti nisem razmišljal, le vsak dan sem malega pritisnil.
Kakšen mesec nazaj sem pa Grdinu potožil, da se je tega že toliko nabralo, da bi bilo dobro kaj iz tega narediti. In me je povabil v svoj studio. Sem mislil, da bo samo v kakšen program vrgel 1500 fotk, na kakšen gumb pritisnil in bo. Pa ni temu tako. Itak da ne!
Mi je v fotošopu napravil masko in pokazal, kako vse portrete, ki seveda niso ne enake velikosti ne enako obrnjeni in sploh nič ne enako, pomanjšam ali povečam ali postavim tako, da bodo oči na istem mestu in da bo glava mojega najmlajšega sina vedno enako velika, ter me poslal domov.
Sem se takoj lotil dela, misleč, da bo to izi, pa ni bilo. Itak da ne. Sem spoznal, kako se ljudje v kakšnem skladišču počutijo, ko za ljubi kruhek delajo. Čeprav jaz za kruhek tistih 1500 fotografij nisem zložil. Sem jih zložil iz veselja. Ali kaj ti jaz vem česa …
Potem sem pa spet prijatelja poklical. Da zdaj sem jaz to naredil, da kdaj si bo naslednjih deset minut zame vzel, da to končava. In si jih je vzel. A ne deset minut. Ker ne moreš 1500 fotk v nek program zabrisati, na gumb pritisniti in je zadeva narejena. Ne, če si Tomaž G.!
Štiri ure sem ga občudoval pri delu, saj je zanimivo, nič ne tajim. Se celo še sam kaj naučim! Ko je po štirih urah zavzdihnil, da imava dober delovni osnutek, sem se pa na zadnje noge postavil. Da to je to. Ne osnutek, temveč končni izdelek!
Se je strinjal, s pripombo, da zdaj naj ga pa samo enkrat na teden še pofotkam in se potem čez deset let spet vidiva. Mislim, videla se bova že prej, čez deset let bova ta projektspet dokončala …
Torej, spodaj je 1500 zaporednih dni/fotografij mojega najmlajšega sina, stisnjenih v eno minuto …