Nova frizura

Ne moja. Jaz imam novo vsak dan. Liina. Moja predraga že ne vem koliko časa navija, da bi jo postrigli. Ne zato, ker bi ji dlaka na oči silila (kar seveda ji, to uredi občasno s škarjami), predvsem zato, ker menda smrdi. Sem prepričan, da je to le natolcevanje, a nisem povsem merodajen, ker še vedno nimam voha. No, tudi vonja ne. Če kdo trdi drugače, naj mi le poskusi dokazati …
Menda me ima kuzlica najraje v družini, ker ji ves čas priboljške stiskam, kar je morda res, predvsem pa je res, da je jaz ne žalim. Mislim, ko do mene pride, jo čoham, ostali jo pa kot smrdokavro odženejo. Pa saj bogica ni nič kriva. Vsak dan, ko s sprehoda pridemo, kjer veselo v zemlji nafto išče in potem blato s sebe v potoku spere, jo doma stuširamo. A ima tako dolgo dlako, da se komaj do jutra posuši, četudi fen uporabimo.
Torej. Sem se upiral temu, da bi jo postrigel, a ko je zadnjič moja predraga v nekem katalogu komplet za striženje in britje psov opazila, ki sploh ni bil predrag, sem obljubil, da jo postrižem. Ne vem sicer, zakaj je to opravilo name padlo, ker nisem izučen frizer, le v srednji šoli sem enkrat na neki žurki prijatelja postrigel. Se mi je zdelo, da to pač ne more biti kaj preveč zahtevno opravilo in res ni bilo, sem ga pošišal ajncvajdraj, a ni bil najbolj zadovoljen. Potem, ko se je streznil …
Aja, ja, še enkrat sem se poskusil v striženju, pravzaprav britju. Otroka sta iz vrtca in šole domov uši nosila in ko mi je bilo enkrat dovolj neko kemijo na njuno glavo zlivati in stokanja predrage, da samo še pere in kuha perilo, uši pa ne izginejo, sem v roke vzel brivnik in maladva pobril po glavi. Pa ker sem bil takrat še neresen, sem obema pustil irokezo. Tako, za nekaj minut. Da smo se malo smejali. A sta mi hudiča potem ušla iz hiše in med bloke in sem se kar malo bal, da mi kdo socialno na glavo prikliče. Da kaj se z otroki zafrkavam pa to …
No, brivnik je prišel, sonce na vrtu je pribijalo in ker je edini pravi čas vedno takoj, je moja predraga zatrmulila, da sem obljubil. Sem torej poklical kuzlico, ki vedno rada priteče, in začel briti. Prve pol ure se ni nič poznalo. Razen kupa dlake na terasi. In jo je minilo. Potrpljenje. Smo jo umirili s priboljški, da sem vsaj zadnje noge pobril, potem pa tudi priboljški niso več pomagali. Pa čas za sprehod je prišel.
Moram priznati, da mi je bilo malo nerodno, ko sem hodil za njo, sem imel ves čas občutek, ko da je v pajkicah oblečena, ko je s tistimi drobcenimi nožicami, tokrat brez dolge dlake na njih, stopicljala pred nama. Pa smešno mi je bilo, seveda. Saj ni nič zamerila, ni vedela, da se njej smejiva …
Nadaljevala sva naslednji dan, skoraj celo uro nama je dovolila, se zdaj že vsaj malo pozna, pa tudi tretji dan sva si vzela čas s predrago in jo skubila. Ostala sta le še glava in rep. A se ne mudi, bo tudi to. Že zdaj pa jo je mnogo mnogo lažje stuširati, pa tudi vonj je izginil. Tako pravi moja predraga. Meni diši enako kot prej …

Napiši mnenje