Klemi, ki je že dolgo sanjal o tem, kako bo Skalar šel čez tisoč metrov in ki je letos tudi odkril možno nadaljevanje (na svoj 35. rojstni dan in 35. rojstni dan Skalarjevega brezna!), je določil datum, kdaj se bo zgodil preboj v globine, a ker sem bil teden prej skoraj deset dni vpet v CRT in posledično povsem v nakopičenem delu (ja, kar smejte se, jaz tudi delam), sem za dogovarjanje o detajlih kar prijatelja Potrpina zadolžil. In ko me je Potrpin potem enkrat poklical, da bova šla kot seniorska sekcija dan prej na Kanin, da se v miru naspiva pa to, sem samo pokimal (no, ker sva govorila prek telefona, sem verjetno tudi verbalno potrdil) in se spet zatopil v črke na ekranu. Potem pa pride predraga mi soproga iz službe in me vpraša, če grem v Skalarja naslednji dan. Da je izvedela na pošti od prijateljice, katere mož se je tudi odpravljal v globine. Sem potrdil informacijo kot samo delno pravilno, da grem res v Skalarja, a šele enkrat potem, da ji bom itak pravočasno povedal, potem je pa ona meni povedala, da ne bom šel enkrat potem ampak naslednji dan in sva letela v trgovino po par stvari! Vmes sem pa še Potrpina poklical, da naj pokliče žičničarje, do kdaj vozijo, da ne bova prepozna …
Je kmalu poklical nazaj, da ni pomembno, kdaj bova šla iz Novega mesta, ker žičnica je itak v okvari. Da me bo pobral, ne zelo zgodaj. In itak da sem z vsemi štirimi zabremzal, da peš na Kanin z vso opremo ne grem več živ nikoli, da enkrat je bilo dovolj! Pa me je takoj pomiril, da bova šla z njegovo veteransko štirikolesno zverino in da se bova skoraj do gor pripeljala. Osel gre samo enkrat na led, jaz pa non stop spodrsujem na spolzki podlagi in sem mu verjel, saj kaj sem pa hotel! Klemi nas je itak malo kasneje obvestil, da akcija bo, edina sprememba pa je, da bomo šli gor peš, da tisti centimeter snega, ki je zapadel, bo pa skopnel itak.
In me je prijatelj res pobral na domu dan prej in ne prezgodaj in sva se zapodila v višine in je njegov landrover res skrpal skoraj do vrha in sem res začel verjeti, da tokrat bo pa to vse skupaj izi bizi, ko sem si prasico od nahrbtnika z vso opremo vrgel na hrbet in sva pičila v strm hrib. Sem si kar malo popeval, ker sem zadeve zreduciral do amena in mi hrbta ni preveč lomilo, pa tudi oblekel sem se kar dobro, ker centimeter snega pomeni, da prihaja zima. In mora človek biti pripravljen nanjo. Sva kakšno urico kar junačko v hrib hodila in se kar nisva mogla dovolj navdušiti, kakšna carja sva, da tokrat nama je pa končno nekaj v izi ratalo, ko je sonce dokaj hitro nenadoma izginilo. Ne, ni se noč spustila, sva bila še relativno zgodnja, le megla se je spustila, totalna, plus veter je od nekod pridivjal, pa ravno na pravo nadmorsko višino sva prikopala, da se je pokazal tisti centimeter snega. Ampak ni bil en centimeter in ni bil sneg, temveč led!
Sem zastokal, a vse v rit poslati in obrniti se nisem mogel, sva bila že previsoko. Plus oblečen sem bil dobro, ni preveč zeblo. Le obuta sva bila malo hecno. No, sva imela oba visokogorske čevlje, a v takih razmerah bi morala imeti na podplatih tudi dereze in v rokah cepine. Česar pa nisva imela! In sva trapljala tam po tistem visokogorskem popolnoma zaledenelem brezpotju ko dva češka turista v opankah, vsak sunek vetra, ki so si sledili na tri sekunde, pa naju je na prepadnih mestih dobesedno premikal in rinil v prepad!
Sva se dobesedno krohotala, kera papka sva, a sva kar rinila in rinila, da slabše pač ne more biti. Pa sva kmalu ugotovila, da je lahko!
Za pot, ki jo normalno opraviš v dobre pol ure, obtežen morda v uri, sva na koncu potrebovala kar tri ure in pol! In je vmes padla noč. Kakor ponavadi pade, ko je ura, kolikor je pač bila! Pri vsakam koraku sem moral paziti, kam ga usmerim in potem z gojzarjem stop zbrcati, da sem kolikor toliko varno stopil, se s telesom upirati orkanskemu vetru, da te je skoraj prekucnilo, ko je za hip ponehal, ponavadi na najbolj nevarnem delu, hkrati sva pa ko dva izgubljena bumbarja iskala kakšne orientirje, kje sploh morava iti! Ker pod snegom in ledom je vse drugače, luknje so ravno toliko prekrite s snegom, da ta pod tvojo težo z nahrbtnikom popusti, markacije pa itak vse zasipane! Plus tema je prišla, kakor sem omenil. A ta niti ne bi bila problem, jamarji imamo dobre luči na čeladah, vsaj to. Sem, ko sem v kapi nahrbtnika brskal za dodatnimi rokavicami, saj so me prsti od mraza že boleli pod tankimi paradnimi rokavičkami, ki sem jih imel sprva na rokah zaradi lepšega, še čelado s kape snel, a ko sem prižgal luč, ta ni zasvetila!
Baterije sem polnil čez noč in jih pospravil nekam v globine do konca sistematično napolnjenega nahrtnika, da niti vode več ne bi mogel zliti vanj in ni bilo šans, da bi jih našel in potem zadeve spet spakiral! Potrpin je imel pa takisto čelado nekje na dnu spakirano, a je imel v žepu pa dve bateriji, ki ju je polnil v avtu med vožnjo, ker mi jamarji se za osvajanje nove tisočmetrce resno pripravljamo dneve in dneve vnaprej!
To sva torej rešila, luč sva imela. Eno! In sva potem drsala nad prepadi z eno svetilko in iskala markacije, brcala stope v led, vijugala levo in desno in nazaj in malo naprej in se vsakič, ko sva kaj rdečega videla, veselila ko dva otroka. Evo ti pot! Na koncu, malo pred kočo, sva si čik pavzo privoščila, da sva kresnila vžigalnik, sva si bila pripravljena tudi jakne sleči za ščit, ko jebe leden orkanski veter! In se režala ko dva pohana ježa, da kaj bo, ko bo eden od naju zdrsnil v prepad in bodo gorci prišli in na podplatih gojzarjev jamarskih reševalcev tiste železne zadeve s špicami iskali in jih ne našli! Saj njihova opozorila o opremi za visokogorje itak samo za Čehe veljajo, ne za nas resne možake iz Slovenije!
No, sva potem v enem kosu in cela (če ne štejemo povsem premrzlih prstov na rokah, Potrpin je imel tudi nataknjene ene okrasne tanke kondome, samo na daleč podobne rokavicam, ter povsem otrplih obrazov!) končno prišla do koče. In ko dva utopljenca, ki se sredi oceana oprimeta male deske, oba skočila na ključavnico, s katero so zakljenjena vrata. Najprej seveda jaz, ki mi pa ni uspelo, ker je bila ključavnica povsem zmrznjena, potem pa še Potrpin, ki je mislil, da se samo hecam in ne morem odkletniti in mi je ključe dobesedno iz rok spulil. Pa tudi njemu ni šlo, itak da ne. Sva ko dva bogeca stala pred vrati in eden drugemu ključe iz rok pulila, orkanski veter naju je pa po zaledenelem podestu premikal malo levo in malo desno ter še bolj grizel v obraza! Ravno sem začel razmišljati, katero okno bom razbil in že pisal opravičilno izjavo za predsednika JZS ter pojasnilno pismo za vodjo JRS v treh izvodih, ko je prijatelju končno uspelo odkleniti. Sva padla v hišo ko vernik v cerkev, a odrešitve ni bilo! Vsaj ne takojšnje! Ker je bilo noter še bolj mrzlo! A vsaj pihalo ni tako.
V kuhinji v peči sva zakurila (toplo je začenjalo biti čez kakšni dve uri, če si stal tik ob peči!), si privoščila kavo, potem je pa prijatelj začel cumprati večerjo. Nekaj z makaroni in nešteto prilogami. Je bil kar ponosen na izdelek, z razlogom, je bilo res dobro! Vmes se je pa celo radler, ki sem ga postavil v vročo pečico, toliko odtajal, da sem ga lahko z užitkom pil …
Spala sva kar v kuhinji, kjer je bilo najmanj mrzlo, naslednji dan so pa še ostali prišli, jih je Klemi razvažal s še bolj prastarim landroverjem v višine, da je vmes lahko sonce malo led raztolko in so bolj varno prišli do koče.
Potem pa kosilo, sortiranje opreme in prva ekipa se je odpravila v brezno. Klemi, Tičar, Anži in Juri. Na dno Rolling Stonesa. Kmalu za njimi so se v Galerijo dobre zemlje spustili Rok, Božo in Milan, tam je tudi obetavno, za njimi pa še zadnja ekipa, Potrpin, Miha, Mitja in jaz, ki naj bi prespali v bivaku na 550m nad Rolling Stonesom ter se raziskovalcem globin priključili naslednji dan z dodatno hrano in vrvjo. Zunanja ekipa, Zdravko in Robi, naj bi napeljala žico za jamski telefon od vhoda v jamo do koče Petra Skalarja. No, ne naj bi, jo je. Sta šla z nami do vhoda, tam žico priklopila, ko smo se mi začeli spuščati v globine, sta pa onadva zadevo odvijala proti koči.
Dol nam je kar šlo, do tam je jama domača in znana, celo čez ozko Strelo ni bilo prehudo kljub ogromno opreme! Plus ni bilo zelo mokro in ne tako mrzlo kot zunaj, zagotovo je bilo nad lediščem!
Prvi se je v bivak spravil Miha, ki je zasmrčal že okoli devetih zvečer! Potrpina in Miča sem uspel zadržati bolj dolgo pokonci, smo še nekaj pojedli (makaronflajš iz vrečke, kakopak!) in malo podebatirali, potem sta pa tudi onadva začela riniti v spalke. Pa sem šel še jaz, saj kaj pa naj človek počne sam pol kilometra globoko v temi in mrazu!? Remih je vprašal, če imam morda čepke za ušesa, da bo lahko spal in sem mu odvrnil, da jih imam, a v nahrbtniku v koči na površju. In sem se zasmejal, priznam, ko me je poprosil, če jih grem iskat!
Zasmrčal je prvi, očitno ga lastno smrčanje ne moti. Mene tudi ne, a ker še nisem bil na jamarskem času, sem kakšni dve uri buljil v temo in se silil zaspati. Potem je zasmrčal še Miha, je malo tekmoval, se mi zdi, potem je pa zažagal še Potrpin. Njega sem sicer vajen, a ponavadi spi na kakšni sosednji postelji, tokrat je pa v bivaku, pol kilometra pod zemljo, smrčal ravno na moje uho, morda 7 cm stran! In sem, namesto da bi štel ovče, začel v mislih dirigirati smrčečemu se zboru. Saj moram priznati, sem se kar zabaval, ko je eni ali drugi ali tretji solo udaril, a ko že ene tri ure poslušaš samo različno kakofonijo različne jakosti, a povsem brez ritma, se naveličaš. Sem vstal, si pred bivakom enega ali dva pricinil, ko me je pa mraz udaril, sem se pa vrnil v spalko. Remih je spal na hrbtu in vlekel dreto, klasičen amaterski smrčač. Potrpin, ki je spal ob meni, je žagal, ležeč na boku. Pol profesionalec. Kar ni nič v primerjavi s profi smrčačem Maksom, ki kurbla motorko ležeč na trebuhu, a to me v tistem trenutku ni nič tolažilo! Še najbolj sem se bal, da me bo prijatelj, ki mi je žagal na uho, nehote po kakšni zakonski navadi objel, pa me ni, zaspal sem pa s sladkim zavedanjem, da jim bom zjutraj, ko bodo najbolj sladko hoteli spati, pa jaz vse vrnil!
In sem jim. A ne za dolgo, ker me je kava pregnala iz postelje, je Potrpin pred mano vstal. In takoj po kavi odskakljal na wc, ki je kar oddaljen od bivaka, pot pa dokaj zahtevna. Za njim je odhitel Miha, še preden se je ta vrnil, je pa iz postelje prihitel Mitja in takoj po dobro jutro že brzel proti stranišču. Če bi se to dogajalo v koči, bi drugi in tretji na toplo desko sedla, tako je bilo pa vseeno, vsem trem je okoli riti enako ledeno brilo!
Sem potem, med zajtrkom, ko je bila zadeva še bolj zaspana, Remiha povprašal o strukturi njegovega kakca, ker ga kar dolgo ni bilo nazaj, pa človek med zajtrkom pač ne more molčati. Kar nekaj časa ni odgovoril, je iskal prave besede, zato sem mu pomagal. Če je bil takšne strukture, da bi sneženega možička recimo iz njega lahko naredil. Je globoko razmišljal potem pa izdavil, da morda, ampak bi bil bolj tak, kakor da ga je že sonce malo dobilo …
Potem smo preostanek zajtrka molče jedli, saj ni potrebno ves čas nekaj na silo komunicirati …
Miha in Mitja sta potem preopremljala začetni del mogočnega, skoraj 300 metrov globokega brezna, Midva s Potrpinom naj bi se medtem pa po ritih praskala. No, jaz bi se z lahkoto, prijatelj pa brez dela dolgo ne zdrži. Sva se po tretji kavi lotila preurejanja tal bivaka, kjer te kljub nešteto podlogam vedno kakšen kamen žuli, a sva odnehala po treh minutah, ker bi bil to prezahteven projekt. Sem hotel za nov kofe pristaviti, pa nisem mogel, ker je prijatelj v roke vzel špico in macolo in se lotil ravnanja ogromne skale, ki jo uporabljamo za kuhinjski pult. In je na njej nekaj ravnih površin, kamor lahko gorilnik varno postaviš in kakšno skodelico. No, po prijateljevem posegu teh ravnin ni bilo več. Sem hotel potem jaz za njim popraviti, pa sem še večji kos odlomil in še tisto vsaj delno ravnino zjebal. Na koncu sva gor nametala nekaj približno ploščatih kamnov in bo. Bo moralo biti. Razen če se komu ne ljubi dol in zadevo za nama malo popraviti. Saj to bo mimogrede, urico ali dve …
Mitja je končno zažvižgal nekje iz globin, kar je bil dogovorjen znak, da greva lahko dol tudi midva. Prvič sem šel na dno Rollinga, enkrat sem bil samo do tretjine. In priznam, da me je na trenutke kar malo stiskalo! Kako mogočno brezno je to, kako ogromnih dimenzij! Pa krušljivo do nezavesti, od tod tudi ime! Najbolj zanimiv je pa 70 metrski raztežaj med dvema pritrdiščema, ko obvisiš nekje na sredini brezna v prazno! Sem, ko sem se počasi spuščal dol, luč prižgal na najmočnejšo jakost in ko me je obračalo na vrvi, zvedavo opazoval oddaljene stene, dokler mi ni spodnjic povsem v rito potegnilo in sem jo spet zmanjšal na minimum! Klemi, ki je zadevo opremljal, je priznal, da tudi njemu ni bilo povsem enostavno in je bil kar vesel, ko je zadevo prevzel Juri …
Do dol sva se peljala skoraj uro in pol in si na dnu privoščila po čik. Pa malo sva se razgledovala okoli. Ko je Klemi poleti odkril tisto okence kakšnih 13 metrov nad dnom, sem o tem pisal Ukrajincu, ki je bil dol prvi enkrat sredi devetdesetih let. In se še vsake malenkosti spomni, predvsem pa tega, kako so se, ko na dnu zaradi slabih svetilk niso opazili nobenega nadaljevanja, z veseljem pobrali ven, da se nikoli v življenju več ne vrnejo tja!
No, midva s Potrpinom sva veselo splezala do tistega okna. Predstavljajte si ogrome dimenzije Rolling Stonesa, v katerega bi lahko kar nekaj stolpnic eno zdraven druge postavili in nešteto drugih ogromnih brezen v Skalarju, v katerem že ne vem koliko let iščejo nadaljevanje, saj je z vhodom na nadmorski višini okoli 2400 metrov ena najbolj obetavnih jam pri nas, potem pa priplezate do tistega okenca, kakšnih 13 metrov nad dnom. Iz tega okenca vodi dokaj kratek in neugleden rov, skoraj do vrha zatrpan s suho zemljo, da sem se komaj komaj po trebuhu prerinil skozenj. Ampak res! No, po tem rovu se zadeva malo razširi, da lahko hodiš naprej sklonjen, pa tu in tam se kakšno stopnjo spustiš po kratki vrvi, tu in tam se pojavi kakšna manjša dvoranica, nič posebnega, potem pa prideš do luknjice …
Za katero mi je Klemi enkrat prej po dolgem premisleku odgovoril, da verjetno bom zagotovo skoraj za zihr čez prišel, da je skoraj prepričan v to! No, pri tej luknjici, v katero se je prvi Potrpin zrinil, je nekdo privezal košček traku. Ki je plapolal kakor zastava v vetru. Dobesedno vodoraven je bil! Dokler prijatelj svoje riti ni v prehod zarinil in prepih ugasnil. In je stokal in ohal kakšne 4 minute, preden se je skozi pririnil! Potem pa z druge strani zadihan in prešvican zasopel, naj mu sledim, da je izi!
Ma, nimam kaj razlagat, kako je to izgledalo. Sem se speštal čez. Malo razpizden, a ne dolgo, ker potem se je pa odprl nov svet. Nova jama! Nadaljevanje! Sva hodila čez dvorane in dvorane po prostornih rovih in končno prišla do spodnjega, novega bivaka. Kot v pravljici. Nek drug, povsem poseben svet! Sem dobil kavico, Klemiju z njo nazdravil, Tičarjev načrt pogledal, ki ga je sproti risal (trenutna globina je 1150 m, dolžina novih rovov 1300 m, pa še gre, le časa in opreme je zmanjkalo!), potem so pa naju s Potrpinom poslali po vodo, do katere se moraš spustiti po vrvi, na globino 1000 metrov. In ko sva bila že tam, sva gor zavpila, kako prideva do Anžija in Jurija, ki sta raziskovala nekje naprej in so nama odgovorili, da naj kar vodi slediva. In sva ji. Po zavitem in ozkem, blatnem meandru. Po katerem se prekimaš samo na trenje. Mislim, s hrbtom se opiraš ob eno steno, z nogami pa ob drugo in upaš, da ti ne bo zdrsnilo v globino. Sem se pomikal prvi, čedalje bolj v dvomih, da greva prav, a me je zadaj Potrpin, ki ga je firbec gnal, tolažil, da greva, da vidi stopinje v blatu. In sva rinila in rinila in je bilo lepo in fascinantno za popizdit, a potem sem enkrat za ročno potegnil, da kar je dovolj, je pač dovolj, da če se tako globoko poškodujeva, naju bo Walter krepko zbrcal, ko in če ozdraviva! Je protestiral, da je spodaj 6 jamarskih reševalcev, a ko sem se malo umaknil, da naj gre pač on naprej, se je strinjal, da končava. Nazaj grede sva itak srečala Anžija in Jurija, ki sta povsem drugje raziskovala, da tisti vodni meander je bil prenevaren brez vrvi in da naj skočiva še tja pogledat, da je res fascinantno.
Pa nisva, je bilo dovolj, smo se kar nazaj proti bivaku nad Rolling Stonesom odpravili, ura je bila že pozna. Nazaj grede je šlo lažje, smo prijateljem odložili 160 metrov vrvi (pa so jo vso porabili, požrešneži požrešni!), le na tistem 70 metrskem raztežaju je malo stisnilo. Moraš biti kar vernik, da tako zelo zaupaš Petzlovim proizvodom …
Na 550 m smo nekaj pojedli in se v spalke spravili, zjutraj sem bil prvi na kavi že ob pol sedmih. Ob osmih sem glasbo s telefona spustil, da so začeli kapljati iz spalk, zadnji je prikobacal Remih. Bi še spal, pa ga je sekret poklical. Kar trikrat! Medtem smo vse pospravili in se odpravili proti površju.
Naj ne bi bilo nič posebnega, od tam sem plezal že res velikokrat. Pa je bilo! Sem si nabavil nov plezalni pas, dvakrat dražji od tistih, ki jih ponavadi gonim in sem že v prvem breznu umrl! Sem si trak za prasico navezal na nožni zanki in me je vsakič, ko sem se na vrvi dvignil, v nogah zapeklo, ko da me režejo. Komaj sem splezal tistih 80 m! Tam sva naprej spustila Remiha in Mihata, jaz sem si pa zadeve popravil. Pa ni bilo dobro, sem kar stokal do Strele, kjer sem upal, da si bom kljub trpljenju v ozkem za popizdit meandru malo odpočil. Pa si nisem. Vse sem narobe vzel in sem bil res hvaležen prijatelju, ki me je vzpodbujal, ko sem se kje zataknil in je znoj spod čelade začel v potokih liti, on je pa obe težki torbi naprej rinil skoraj brez moje pomoči, ker sem ponavadi kje zataknjen po pet minut sapo in moč lovil! Najhuje je bilo, ko sem že povsem pri izhodu iz ozke jebe zdrsnil v globino in se z ritjo ujel, da nisem zdrsnil povsem dol. Saj ni bilo globoko, nič se ne bi poškodoval, a ker so mi noge v ožini zabingljale v prazno in se nisem mogel dvigniti, sem tam v desetih minutah pokuril energije, kot bi se 400 m po vrvi dvigal. No, takrat je bil na srečo povsem tiho, ker fizično itak ni mogel pomagati in je verjetno le v sebi molil, da mi čim prej rata …
Mi je, a je bilo potem tisto moje crkovanje proti površju res crkovanje, na rokah sem dobil milijon žuljev od žimarja, dva sta mi celo počila, da me je kljub mrazu krepko peklo! Izgovor, da me je pas motil, spada v kategorijo “slabega lulčka dlaka moti” in sem si neštetokrat rekel, da zdaj bo pa res počasi čas za jamarski pokoj in se prav smilil samemu sebi, ko sva skoraj dve uri in pol za prijateljema pokukala v čudovit oktobrski večer!
Za čik ni bilo časa, enkrat za spremembo je prijatelj proti koči poteral. Pa še dobro da je, ker sta Robi in (menda z nasveti) Zdravko čudovito večerjo pripravila. Pečen krompir s pečenim doručkom in zelnato solato! Pa kofe in radler in je bil svet precej lepši!
Spat sem šel med zadnjimi, okoli treh zjutraj, med prvimi vstal (kam gre ta svet!), potem smo si pa skoraj do 10h rane lizali s kavicami in nutelo. Enkrat sem čez okno videl, kako je gams šel v zunanje stranišče, pozimi se menda večkrat zadržujejo tam, umaknjeni od vetra, in smo skoraj že vsi tja stekli, ko smo ugotovili, da je šel le Potrpin odmetat …
Potem sva pa s Potrpinom vse spakirala in kot prva krenila v dolino, čeprav naj bi spodnja ekipa prišla ven šele okoli 2h popoldne. Do bivaka na 550 m so prišli že prejšnji dan ponoči, tam prespali, zjutraj pa ven krenili.
Za gor sem opremo čudovito spakiral v nahrbtnik, tokrat sem zadeve uspel spraviti v povsem poln nahrbtnik in povsem polno transportno vrečo! Potrpin je bil prepričan, da sem zihr opremo še drugim kaj pokradel, a je nisem, prisežem! Sva peš odpeketala do kaninske žičnice, kjer sva zalavfala jamarsko tovorno žičnico, da sva od koče pripeljala še najino opremo, potem pa zadevo vrgla na hrbte in se napotila proti dolini in avtu. A še nisva naredila 10 metrov, ko je iz kaninske žičnice stopil človek in naju začudeno pogledal. Da če sva midva tudi med jamarji, ki so Skalarja poglobili. Novica se je že razširila …
Sva potrdila in sta nama vljudno vso opremo obljubila v dolino odpeljati, sta se gor dva pripeljala, sta popravljala napako, zaradi katere žičnica ne vozi. Do avta je bilo potem izi bizi, brez prtljage gre. Kar je pokvarilo nakano prijatelju, ki mi je v nahrbtnik hudomušno zapakiral dva ogromna kamna! Ker sem zadevo nosil na hrbtu le kakšnih 10 m …
A kako sem tista dva kamna odkril!? Sem doma nahrbtnik kar za dno prijel in zadevo ven stresel, itak so bile notri le cunje za pranje. No, kamen sicer ni bil in je iz verjetno zaradi protesta ravno pod pravim kotom na tla priletel, da se je ena ploščica v pralnici zdrobila. Pa itak je stara in bomo enkrat morali vse zamenjati …
Moji predragi soprogi se to sicer ni zdelo smešno, se ji je pa zdelo smešno, ko sem ji povedal, da se je ena pohodnica v koči zaustavila, ravno preden smo se v jamo odpravljali ter vprašala, če ji lahko ponudimo kaj kratkega in domačega. Pa sva se z Jurčkom precej spogledala, Jurčku je prav tak navihan lesk v očeh zaigral, a ji potem ni nič kratkega in domačega ponudil, ker verjetno vsaj enega od pogojev ni izpoljnevala njegova misel …
No, s Potrpinom sva se zdaj po že kar ustaljeni lepi navadi ustavila v eni od bolj fensi gostiln in si poprov steak privoščila, kakor se spodobi za dobro akcijo. Človek pač ne sodeluje vsak dan na takšni vsaj za jamarsko srenjo pomembni akciji!
