Skalar, spet

Saj firbec v Skalarju je vedno pekel, kar je šel prek 1000 m globine, pa peče še bolj. In nas vleče dol. A prihaja zima in lovimo zadnje minute, zato smo za akcijo določili kar ta vikend, ki se je zaradi ponedeljkovega praznika malce podaljšal.

Ljudi, prijavljenih za nove globine in dolžine, kolikor hočeš, zato je bila kar težava za vse poiskati delovišča. Saj Skalar ima impozantne dimenzije, noter lahko spraviš pol Slovenije, a da bi se kilometer pod zemljo 30 ljudi po riti praskalo, ne gre. Plus prenočitvene zmogljivosti spodnjega bivaka so omejene …

Kakor koli, čeprav s Potrpinom še nisva natančno vedela, kam se bova vtaknila in za koliko časa, sva v maniri seniorske sekcije jamarskih reševalcev gor potegnila že v sredo ponoči. Z vrhunskim planom, da prespiva v jamarski sobi v Bovcu, se z delavsko žičnico potem v četrtek zjutraj odpeljeva na Kanin in potem cel dan v miru lenariva ter šparava energijo za petkov zgodnji spust v jamo.

Ma, saj zamisel je bila, kot vedno, čudovita. In se je, kot vedno, vmes nekje povsem sfižila …

Cesta čez Predel je bila zaprta in ko sva se nekaj po polnoči vozila čez Vršič in je prijatelj preklinjal ovinke, sem ga tolažil, da na srečo ima volan, ki ga lahko vrti in sledi vijugasti cesti, posledično sva se v spalki spravila pa šele nekaj po eni zjutraj. Prijatelj je, kot vedno, naslednjo sekundo vklopil motorko, jaz sem pa ob treh zjutraj, ko še kar nisem mogel spati, povsem ponorel v sebi, se izkopal iz spalke in se v gatah odpravil ven na čik. Mislim, nameraval sem to storiti, a ko sem vstal in se počohal po glavi, ki je bila povsem mokra, sem takoj odkril vzrok nespečnosti! Potrpin je klimo naštimal na 28 stopinj in pod njo zaspal, jaz sem spal pa direktno nasproti te električne pizdarije in je tisti vroč zadah direktno vame puhala ves čas! Pa ti potem spi, če te počasi kuhajo …

Sem ugasnil zadevo, odprl okno in kmalu zaspal, ko je prijatelj ko petelin začel najavljati, da je prišel nov dan (čeprav je bila zunaj še trda noč!) in da si bova kavico privoščila, sem bil pa ves munjen. Žičnica naj bi odpeljala okoli pol osmih in se obirati kaj dosti nisem smel, munjen gor ali dol. A preden sem si hlače navlekel, sem vseeno vprašal prijatelja, ki si je prav tako že hlače natikal, koliko je ura. Ta je malo umolknil, ni takoj odgovoril. Sem si mislil, da vid izostruje, da bo majhne številke na uri videl, saj veste, seniorska sekcija pa to, pa temu ni bilo tako. Je začudeno dahnil, da ga je njegova interna ura nekaj zajebala in da njegova zunanja ura kaže dvajset čez pet. Itak sem v sebi povsem znorel, a na zunaj nisem, ker bi za norenje porabil preveč dragocenih minut (da bi mu s kakšno kepo po ušesih interno uro popravljal, kar sem tudi pomislil, pa tudi nisem, ker prijatelja imam jaz rad), sem se raje v isti sekundi spravil nazaj v spalko in še eno urico oddrnjohal …

Potem smo se končno odpeljali v sončne višave in je slaba volja kmalu minila. Vsa oprema, težka za tri osle, se je namreč namesto na najinih hrbtih gosposko odpeljala v tovorni košari do naše jamarske tovorne žičnice, od tam pa lepo po zraku do koče Petra Skalarja. Kdo se je še odpeljal z njo in kdo je hodil po starinsko peš, pa tukaj ne bom govoril, ker če si dovolj neumen, da to dokumentiraš še na družbenih omrežjih, te potem uho boli, ko vanj  (upravičeno) sika komandant jamarske reševalne …

V koči naj bi potem po načrtih seniorska sekcija ves četrtek lepo počivala in nabirala moči za v petkovo jamo. Prav kičasto!

Kar se pa seveda ni zgodilo! Ker so teden prej začeli prenavljati restavracijo na Kaninu in so ven vrgli kakšnih 60 stolov in 20 miz. Kaj ima to z jamarji, sprašujete? Ja, jaz sem se tudi to spraševal, ko je Robi ponosno pokazal na grmado tam nakopičene rumene grdote in oznanil, da jim je predlagal, da namesto v dolino zadeve samo do naše tovorne žičnice premaknejo. Mi ni bilo nič jasno, saj stolov in miz ne potrebujemo, dokler prav svečano ni oznanil, da so iz lesa!

Potem mi je kapnilo. Itak. Zima prihaja, potrebujemo kurjavo. Sem zmignil z rameni in potem smo kakšnih 5 ur samo tisto pizdarijo transportirali do koče. Na eni strani jih je Robi v košaro nalagal, pri koči sva jih pa midva ven jemala in do koče nosila. Ma ni bilo časa za počitek, komaj sem med posameznimi pošiljkami kofe skrnil! Delali smo pa tako, ko da smo plačani od kilometra in teže!

Ko smo vse stransportirali, smo pa ugotovili, da bi tisti stoli prav pasali pri posteljah kot nočne omarice (ki jih do zdaj ni bilo), zato sva s Potrpinom naslednje 3 ure pa zadeve v hišo transportirala po miljon strmih stopnicah, pa mize takisto, saj v nekaj sobah za opremo potrebujemo tudi odlagalne površine. Za kurjavo torej ni veliko ostalo. Kar smo rešili v naslednjih dveh dneh, ko so ugotovili, da so tudi stare lesene pode v restavraciji ven vrgli in smo potem še to res za kurjavo transportirali …

Ko je prijatelj skuhal večerjo, ko je bil že trden mrak zunaj, sem bil tako crknjen, da mi je moral prinesti tudi radler, se mi ni ljubilo vstati in ga vzeti iz shrambe. Malo se je posmehoval moji utrujenosti, potem pa na uro pogledal (tisto pametno, ki med drugim tudi pravi čas kaže, ne ko njegova notranja ura) in iskreno začuden priznal, da je svetovni rekord v številu korakov napravil. Mislim, svetovni rekord zanj. Pa se človek tudi drugače veliko premika! Nekaj je potem hotel sikati, da jaz sem napravil manj korakov, saj veste, zaradi tistega, o čemer ne bomo govorili, da ne vznemirjamo komandanta, pa se nisem dal, sem mu kar mirno odštel korake, ki sem jih jaz napravil, medtem ko je on vozil smuk na stranišču! Je kar pogosto obiskoval tisto majhno hišico, kar bo pomemben podatek za kasneje.

Se kaj dolgo nisva prerekala, ker ni bilo energije, sva se kmalu po polnoči spravila v postelje. Pa kakopak dolgo nisva spala, kajti z jutranjo petkovo žičnico so se na Kanin privalile horde jamarjev (so prišli v jamarsko sobo noč prej) in sva morala z vozička bale opreme razlagati …

Čeprav se načeloma v jamo odhaja bolj zjutraj, je sonce že debelo pržilo. Že zvečer smo naredili načrt, kako zaposliti 10 (deset) jamarjev, a so se načrti vseeno sproti spreminjali. Predvsem in tudi zaradi zelo slabe vremenske napovedi za ponedeljek, namesto v ponedeljek bi se morali vsi spraviti ven že v nedeljo! Tičar, Maffi, Benko jr., Rok in Milan naj bi odšli kar do spodnjega bivaka, Grdin, Katarina in Potrpin naj bi odšli do bivaka na 550 in tam prespali ter se na fotografsko akcijo odpravili v soboto ter v soboto tudi nazaj na 550, jaz in Vid pa sva se namenila v petek in soboto širiti ozek meander, Strelo ti materno, tam na okoli 350 m in vmes priti ven.

No, tukaj pa pridemo do tistega pomembnega podatka o Potrpinovem obiskovanju male hišice. To ni isto kakor ko gre ate doma na sekret s časopisom ali telefonom in potem sedi na školjki in se informira o zadevah po svetu urico ali dve! Ker pri koči ni školjke, je samo počepnik, ali kako se reče tistemu stranišču brez školjke, nad katerim samo počepneš, opraviš in odideš. Tam časopise ali telefon berejo samo smukači, ki imajo natrenirane noge (ali recimo hudi kolesarji ala Remih) ali pa tisti, ki imajo prebavne težave. Kakor recimo moj prijatelj Potrpin …

Sem mu potem vseeno priznal, da je bolj trpel kakor jaz dan prej, čeprav sem jaz verjetno več korakov napravil, a tudi tisto čepenje tam par uric ni kar tako! Ker, četudi imaš močne noge in bi recimo lahko ves fejsbuk preveril, morate vedeti tudi, da okoli malinic, ki prosto bingljajo nad počepnikom, mrzel veter brije in zagotovo nihče iz samo čistega užitka ne bi tam čepel, če res ni nuja …

Se je (pravilno) odločil, da ne gre v jamo in smo morali na hitro najti zamenjavo zanj, kajti fotografi (ala Grdin) potrebujejo vsaj dva asistenta! Katarinco smo dobili kakšne 3 dni prej (kar me je totalno fasciniralo, da je kar ja rekla, ko smo jo poklicali, da potrebujemo še enega poleg Potrpina!), kje zdaj tri minute pred odhodom v globine dobiti še enega?!

No, se je rešitev našla ancvajdraj, kakor se v jamarstvu rado zgodi! Šele v četrtek ponoči, ko smo malo načrte delali, kdo kam in kako in zakaj, je Robi kot mimogrede omenil, da pride tudi Jani. Da mu bo pomagal pri gradnji konstrukcije za hišico nad tovorno žičnico. Sem ga poklical, da če bi namesto na gradbena dela raje z Grdinom odšel tisoč in nekaj metrov globoko za tri dni in človek je mirno rekel, da ja! Pa saj ne moreš verjeti!

Kakor koli, smo posortirali bale opreme in jo razdelili v težke težke transportke, potem smo nekaj pojedli, okoli dvanajstih se je prva peterica pa že v jamo odpravila. Proti trenutnemu dnu …

Tičar, Benko jr. in Maffi naj bi raziskovali nove dele, Milan in Rok naj bi pa na poti dol na tistem delu, kjer je med dvema pritrdiščema 70 m višinske razlike (pa še vrv je vmes štukana, da moraš še čez vozel!), naredila še eno pritrdišče, pa edini ozek del tam v globinah se je Milan odločil razširiti in zatorej v transportno vrečo, ki je bila že itak težka, vrgel še nekaj dodatne opreme!

Sem jih pofotkal, preden so se na pot odpravili ter predsednikovemu sinu podal še drugo transportko. In pri tem skoraj izdahnil, tako je bila težka. Brez pretiravanja! Vso kovačijo so mu zmetali! Sem hotel protestirati, da tako se ne dela s predsednikovim mladičkom, da bomo to zihr kje gor plačali, potem sem se pa spomnil, da drugi imajo tudi po dve transportki in da ima mali šele 22 let in da itak zmore in nisem nič rekel. Pa še ves nasmejan je bil, ko je počepnil pod pezo …

Sem jim naročil, naj ga pazijo kot punčnico očesa svojega, da predsednikov sin je le predsednikov sin, ker če bi se mali kaj pritožil, ko domov pride, bi me predsednik iz prvega podpredsednika JZS zagotovo degradiral v drugega podpredsednika. Potem so veselo odskakljali …

Kar je bil znak za naju z Vidom. Sva začela še midva opremo skup metati in čeprav sem debelo debelo računal na moč osemindvajsetletnika in imel namen vso težko pizdarijo mu zmetati, sam pa veselo na izi dol žvižgati, se ni zšlo. Ker v transportko gre lahko le omejen volumen in ko sva obe transportki do konca napolnila in čeprav sem vrtalnik in macolo Vidu podturil, sta bili obe težki za popizdit. Za popizdit s klicajem!

V jamo sva se odpravila uro za prvo ekipo in do vhoda v Skalarja sem prisopihal premočen. Pa ne zaradi sonca! Komaj sem čakal, da se v jamo spustiva. Dol sem se peljal prvi, ker Vid v Skalarju še ni bil in ga na pritrdiščih opozarjal na kakšne posebnosti, da mu je šlo lažje, nekje na sredini mogočnega, skoraj 200 metrskega Delirija sem pa potegnil. Ker od tam naprej je bilo pa v izi in itak ni mogel nikjer zgrešiti. Samo lepo u izi se dol pelješ …

Na dnu brezna, skoraj 300 m pod površjem sem si enega prižgal in na telefonu muziko prižgal (hkrati pa tudi opazil, da sem do tam potreboval nekaj minut manj kot eno uro), potem sem si prižgal pa še enega in vmes kmalu nekje iz višin nad sabo zaslišal Vida. Ki ga še nisem videl, je bil še skrit za skalami.

Šini, je še daleč, me je spraševal.

Aha, sem si rekel, Vid je družaben človek, potrebuje družbo. Je prišel do mene, sva spila vroč čaj, da je nadomestil izgubljeno tekočino (je kar švical pod težo, čeprav je ves čas kazal bele zobe in ga dobra volja niti za sekundo ni zapustila!), potem sva se pa kar naprej napotila. Ker sva bila ves čas skupaj, ni potem nič več spraševal, koliko še in je bil kar prijetno presenečen, ko sem naznanil, da sva prišla do delovišča.

Strela. Strela ti materna! Edini dokaj zahteven del na vsej poti do globine skoraj 1200 metrov! Saj ni tako ozko, da izkušen jamar ne more skozi, a ko imaš dve prasici in se v prelomnici prebijaš v cik cak maniri, te kar pobere!

Načrt je bil, da še pred ožino kar direktno dol udarimo, saj se kakšnih 11 m nižje vidi jamarjevo lučko, kajti po meandru greš malo gor in malo dol in malo v levo in potem krepko nazaj, ko iščeš telesu najbolj primerne dovolj široke dele, da se zguziš čez, če bi razširila direktno vertikalo, bi vsaj začetne dele (na poti dol) močno olajšali!

Vid je malo nos v meander porinil in zapihal, da ni tako ozko, kakor se je bal, in se mi je kar malo za malo zdelo! Sva se brez transportk zaguzila v ožine, da si ogledava delovišče in je bil še kar pameten, da ni tako ozko, sploh ni opazil, da je za vsak meter potreboval po par minut stokanja! Za nazaj pa še več, plus koleno sem mu moral enkrat podstaviti, da se je lažje zguzil čez ozko luknjo! Je bil ves nasmejan in pozitiven, da to bova u izi.

Ja, itak, ko greš brez vsega, kar gre, predvsem dol, ko imaš transportko ali dve in ko se vračaš iz globin že dokaj utujen, gre pa malo težje … Aja, pozabil sem omeniti, da sva ujela prvo ekipo. Zataknjeno v Streli. Obtežen gre tudi navzdol veliko težje in bolj počasi …

Kakor koli, sva se vrgla na delo in garala, ko da sva plačana, ko so do naju prišli Katarinca, Grdin in Jani, smo pa pavzo udarili. Jani ves rdeč v glavo, ker je trogal dve transportki! Fotografske opreme je namreč veliko …

Katarinca, vegetarijanka, je udarila malico in je iz transportke vzela neko oranžno zadevo, skoraj rozasto. Ter pojasnila, da je to humus. Da če bom malo poskusil. Sem, ker me je zanimalo, kakšnega ukusa je zemlja, jaz ponavadi samo navadno jem, ko se ves usran in blaten po obrazu obližem, recimo, in moram priznati, da je bil kar dober. Moram pa tudi priznati, da že kakšno leto in kakšen dan nimam okusa …

Fotografska ekipa je odšla naprej, še čez nerazširjeno Strelo in iz globin se je zaslišal Jani, ki je sporočal, da če ne razširiva do njihove vrnitve, bo skregan z nama za vse življenje, midva sva si pa še en kofe privoščila, da ne mečeva kamnov po njih.

No, potem sva pa delala. Kakšnih 6 ur! Morate vedeti, da dol je samo kakšna stopinja nad lediščem pa v meandru, kjer se mogočna jama zoži, krepko piha!¨Sva bila kar uigrana ekipa, med delom sva se menjavala, da se kdo ni podhladil, pa bunde sva si oblekla. Vid je bil pameten in si jo je slekel, ko se je spravil v ožine ter si jo potem spet oblekel, ko je bila vrsta name, jaz sem bil pa prelen za takšno početje. Posledično od moje puhovke ni veliko ostalo. No, je, na začetku Strele je veliko puha, kakor da bi kuna tam dobila kakšno kokoš, recimo …

Je pa prijatelj vljuden človek. Ko je delal, zabit v ožino, jaz sem pa za njim mu orodje podajal, se je vsakič, ko je kakšnega glasnega spustil, opravičil. Čeprav sem ga potolažil, naj se ne opravičuje, da itak nič ne voham, da plini samo samega sebe …

Nad narejenim sem bil sprva razočaran. Nekako sem mislil, da bova že v eni akciji Strelo do konca razširila in nama bodo vsi prijatelji med vračanjem hvaležni, a ko sem gledal, kar sva uspela narediti, nisem imel praktično nič videti. No, ja, prvih par metrov vstopne ožine sva razširila na bolj človeške gabarite in kakšen meter sva začela že v globino riniti, a to utrujenemu ne bo veliko pomenilo, sem prepričan!

Dobro, na koncu sva se odločila, da sva zelo dobro pripravila teren za naslednjo širitveno akcijo (ki jih bo kar nekaj, zdaj to vem) in se proti ven odpravila. Pot proti ven je bila pa kar zahtevna. Obtežena sva bila ko dva bedaka, ki ne vesta, kaj je to teža. Da je bilo naporno, vem po tem, ker je že v prvem breznu na vrvi Vid postokal, da je nekaj narobe z njegovim pasom, ker ga pri vsakem dvigu v malinice stisne! Meni je bilo popolnoma jasno, kaj je narobe, a nisem hotel povedati, da potem ne bi zamenjala transportk, ker moja je bila vseeno lažja, to moram priznati!

A sem molčal, ker človek ima 28 let in naj trpi, da se nauči, sem si mislil, pa vedel sem, da če zamenjava torbi, bo pa z mojim pasom nekaj narobe, z njegovim pa ne dosti bolje …

Sva crkovala gor in ko sem čakal, da se smer sprosti, sem počival, občasno zaprl oči, ves čas sem imel pa občutek, da sedim v kakšni sobi, kjer se na televiziji v sosednji sobi vrti star nemški pornič. Ne vem, kakšne zvoke moderni porniči oddajajo, vem pa, kakšne so stari nemški in prav takšni zvoki so od Vida prihajali. Še posebej v Deliriju, tam je odmevalo, da bi se, če ne bi bil tako utrujen, zagotovo vsaj malce vzburil …

Malo pred izhodom pa mi je sporočil, da bo crknil. Sem ga potolažil, da naj malo zobe stisne, da sva skoraj zunaj in da naj v sebi poišče še zadnje delce energije, pa bo. Je pomolčal, potem pa odgovoril, da jih že od Delirijuma nima več, nobenega delca energija, in da že od tam dobesedno crkuje. Hkrati je bil pa njegov obraz nasmejan in glas veder!

Se mi je zasmilil, priznam, čeprav sem crkoval tudi jaz, a ker imam sebe vseeno rajši kot njega, sem vseeno poskusil še z zadnjim trikom. Da naj pusti transportko na pritrdišču in piči ven, jaz bom šel potem pa tistih nekaj deset metrov nazaj ponjo, ker sem vedel, da dveh tako težkih ne bi mogel hkrati nesti ven. Obenem pa sem vedel tudi, da Vid bere te moje zapise in je vedel, da bom potem o tem tudi pisal, zato je stisnil zobe, rekel, naj se jebem (smeje) ter potegnil do ven!

Na luno sva prišla okoli enih zjutraj. Se mi zdi, da je bilo zunaj topleje kot v jami. A se kaj dosti obirala vseeno nisva, sva kar proti koči udarila. Je šlo težko, noge so pekle. A je šlo, kakopak …

V koči so vsi že spali. Le pasove, škornje in kombinezone sva dol vrgla potem sva se pa v (toplo) kuhinjo usedla, žejna in lačna ko hudič! Najprej sva si pir in radler privoščila, potem pa pojedla ostanke kosila, oboje je sedlo ko budali klofuta! Ko sva kolikor toliko k sebi prišla, je pa mehur Potrpina iz postelje vrgel in se nama je pridružil in smo potem v kuhinji sedeli in goflali skoraj do petih zjutraj!

Spat sem šel v mrzlo spalnico, a je telo še delalo, mi je bilo vroče, sem komaj zaspal. Vida sem poslal v drugo spalnico, da ga moje žaganje ne bi motilo. Sem vedel, da počitek potrebuje še bolj ko jaz.

Pokonci sva bila že pred osmo uro in ko smo kofetkali na čudovitem sončku, je Vid oznanil, da v jamo ne bo šel še enkrat. Saj moram priznati (a samo vam!), da sem si kar oddahnil, čeprav sem vseeno malo razočaran obraz kazal. Očitno preveč, ker je pa Potrpin vskočil, da gre pa on z mano naslednji dan, torej v nedeljo. Spet moram samo vam priznati, da se mi zamisel, da bi šel še enkrat dol, ni niti malo dopadla, zato sem hitro našel izgovor, da v nedeljo je brez veze, ker bi kamenje rušila na ven lazeče. So se strinjali in smo potem v miru kofetkali, ko smo si potem pa še zajtrk privoščili, šunko in jajca, so meni pa mlečen riž ponudili. Ker zjutraj ne jem načeloma. In sem mlatil tisti mlečni riž, so mi šele čez čas povedali, da je bil samo navaden riž, skuhan, brez mleka, ali kaj jaz vem s čim se mlečen riž dela …

Ker sem se odločil, da v jamo ne grem več in ker sta se v dolino zvečer odpravljala Simon in Aleš, ki sta gor nad tovorno žičnico hišico postavljala, ki jo bo pred snegom varovala, sem se jima pa kar pridružil. Ker kaj pa je meni, stričku v poznih srednjih letih, po Streli še v dolino skoraj do B postaje, dobrih 1000 višinskih metrov niže,  odpešačiti?! Ter se potem še domov odpeljati.

Od mladega prijatelja Vida se nisem uspel posloviti. Ker je, za razliko od mene, mlad in poln energije, udaril lepotni spanec po kosilu. Na polno …

In zdaj seveda doma sedim in čakam na novice, kaj so prijatelji na dnu namerili in čakam na čudovite fotografije, ki jih bo ven prinesel Grdin. Njemu bo najtežje, sem prepričan, ker bo ven nosil tudi fotoaparat s polno spominsko kartico fotk, torej bo ven rinil težji kakor je rinil noter …