Vaja v vaji

Danes smo imeli vajo novomeškega centra JRS. Kar pomeni, da nas je samo 10 bingljalo in ponavljalo (no, okej, Vid je prišel iz Postojne, torej je bila vaja skoraj mednarodna), in načeloma naj bi bilo čisto izi. Pa se nam je po dolgem času pridružil še (mladoporočeni) zlati Bor, ki ga ravno dovolj časa ni bilo, da je ravno dovolj pozabil, da bi kar neke inovacije uvajal. Sem kot novopečeni inštruktor JRS kar švical, ko sem mu dopovedoval, zakaj so nekatere njegove ideje sicer briljantne, a v praksi neizvedljive. Pa saj se je hitro utiril, ko je malo zašvical in se spomnil …

A da ne bi bilo preveč enostavno, je Tanja na vajo povabila tudi trebanjsko enoto nujne medicinske pomoči. Profiče! Mi smo jim najprej pokazali, kaj mi z vrvjo  počnemo, potem smo jih v eno izi vodoravno jamo popeljali, nato so nam pa oni pokazali, kako se stvarem streže!

Me vsakič znova zabava, kako naši najbolj enostavni in osnovni manevri fascinirajo nejamarje, kako so nejamarji navdušeni nad jamo in kako seveda ne znajo plezati po vrveh, ko jih nanje spravimo. Ker to je enostavno! Tisto, kar so nam oni pokazali, pa ni! To so ljudje, ki se vsakodnevno srečujejo z nesrečami, poškodbami in smrtjo! In ko ti kažejo nove tehnike oživljanja, ki se njim zdijo povsem enostavne, vmes pa še skoraj anekdotično povedo, kakšne težave so imeli z oživljanjem skoraj 300 kg težkega človeka ali ko ti mlad reševalec, še brez sivih kocin pod nosem skorajda mimogrede pove, da je imel v enem letu prek 120 oživljanj, se zamisliš! In si hvaležen, da takšni obstajajo!

Smo potem itak ugotovili, da mi jamarski reševalci v bistvu samo čim hitreje poskušamo spraviti poškodovanca na površje, kjer ga bodo prevzeli profesionalci, a smo vseeno poskusili različne tehnike oživljanja, ki so nam jih pokazali. In se pri tem seveda neizmerno zabavali. Čeprav se morda niti ne bi smeli?!

Kakor koli, je čas kar hitro minil. Pri Tanjinih starših smo bili potem deležni okusnega golaža, na analizi smo mi njih hvalili in občudovali, oni pa nas, na koncu pa smo sklenili, da se naslednje leto spet dobimo. Kljub temu, da je Remih pozabil, da ni samo med jamarji in je enega glasnega stisnil.

Smo očitno na njih res napravili dober vtis. Ker so k nam prišli, ker so bili tokrat gasilci zasedeni …