Yes dnevi

V soboto sva šla s Potrpinom dokaj pozno v posteljo (vsak svojo, kakopak), saj smo pozno v noč delali načrte za nedeljo in vse naslednje dni do naslednje nedelje. Kajti spet imamo, kakor že ne vem koliko let zapored, CRT. Učenje jamarskih reševalnih tehnik. Mednarodno. Tokrat v Sloveniji.

Inštruktorji večinoma Slovenci, dva Srba, Makedonec. Udeleženci pa iz Romunije, Bolgarije, Srbije, Bosne, Makedonije, Turčije, Albanije, Hrvaške, Slovenije … Si predstavljate to kakofonijo jezikov?! Saj uradni jezik je seveda angleščina, a ko se na kupu znajdemo trije Balkanci, se ve, kateri jezik uporabljamo, ampak v tem kupu je seveda mimogrede tudi kakšen, ki tega jezika ne govori in ga zanima, zakaj se smejemo in da hoče v angleščini, potem se pa zgodi, da se s Katarinco ali Grdinom pogovarjamo v angleščini ali v pokvarjeni srbščini tudi ko sami trije žulimo kofe …

Aja, mislite, da je to že dovolj komplicirano, čeprav še sploh nisem prišel do reševalskih manevrov in bingljanja na vrveh nad prepadi?

Ni, seveda ni!

Šef te pisane druščine je, boljše sploh ne bi moglo biti, moj zlati prijatelj Marko Z.!

Pa potem ne veš, ali se heca ali te klinca ali res hoče, da narediš to ali ono …

Kakor koli, v soboto smo se spoznavali z udeleženci in pozdravljali s starimi prijatelji, da je bila noč res bolj kratka. Sem Potrpinu naročil, da bom jaz budilko navil in se je strinjal, da naju iz postelje vrže ob pol sedmih, a ko je začel zjutraj nekaj momljati, da koliko je že ura, sem pač vstal. Čeprav nisem slišal budilke. Ščetkanje zob, umivanje, skok po kavo na avtomat. Vmes se je dvignil tudi prijatelj. Zunaj na čiku, bila je še čista tema, se je pridušal, če zdaj bomo pa sredi noči vstajal al kaj, pa sem samo z rameni zmignil, da tukaj nimamo kaj, pri tretjem čiku se je pa moja budilka oglasila. Nič mi ni bilo jasno. Da zakaj sva tako (pre)zgodaj vstala?! Tudi prijatelj ni vedel. Da mi je zjutraj samo povedal, da je ura šest. Če bi me slučajno zanimalo ali kaj …

Vso veselo mednarodno druščino smo potem odpeljali v steno in preverili, kaj znajo in kaj ne. Ne moreš človeku kar dati v roke svojega življenja, če ga ne poznaš in če ne veš, kaj zna in zmore.

Je bilo pestro in zanimivo ter nadvse naporno. Predvsem za inštruktorje! Mladi albanski gasilec recimo angleško ne govori, zna pa uporabljati guglov prevajalnik na telefonu. Se mi niti sanjalo ni, da je tehnologija že toliko napredovala in da je mladenič lahko prav zgovoren kljub jezikovni prepreki …

Turka sta recimo na koncu prvega dneva priznala, da je bilo zanimivo in naporno, predvsem ju je pa navdušilo, da sta se naučila plezati po drevesih, čeprav sta prišla med jamarje. Ker tudi s plezanjem po vrveh med drevesi lahko preverimo njihovo znanje, pa še senca je …

Čeprav sem rekel, da je adrenalinsko predvsem zaradi našega vodje, nas kaj dosti ne nadleguje, potem ko nam zjutraj razdeli naloge, najbolj, ampak res najbolj  je za moj krvni tlak skrbel naš zlati Murček. Delamo od osmih zjutraj do šestih zvečer (v jami ali steni), po večerji pa še predavanja pozno v noč in čeprav sem res priden, moram kdaj tudi kakšnega prižgati, kakšen kofe spiti ali pa le malo počiti. In ne glede na to, da recimo dve uri bingljam s tečajnikom ali jim kaj razlagam, tega nikoli ne vidi, ker on tudi dela, a ko za trenutek sedem ali roke potisnem v žep, se že od nekod glasno zasliši, če bom samo kadil ali kofetkal ali roke držal v žepih al bom tudi kaj delal.

Mi je dvigovalo tlak do nezavesti, ker ne maram, da nekdo misli, da sem len (kadar seveda nisem) in preklinjal slučajnost, da me vedno opazi ob pavzi, ob delu pa ne, zato sem poprosil Marka, naj mu pove, da delam, pa se je kmalu vrnil nasmejan. Da Murček vidi, da delam, a komaj čaka na (redko) priliko, ko ne, da mi lahko dvigne pritisk …

Enkrat popoldne, ko smo imeli ravno predavanje o prvi pomoči in pakiranju nosil, je mladi srbski kandidat za inštruktorja potožil, da ga ubija migrena, zato sem bolničarja Samota vprašal, če mu lahko pomaga. In bi mu lahko, čeprav človek z eksplozivnim glavobolom ponujene pomoči ni sprejel. Ker je imel Samo s sabo samo svečke. In je bil potem kar malo užaljen, ker jih ni sprejel. Da kaj je to takega, saj bi si jih v rit sam vtaknil …

Glavobol ga je potem minil na srečo, ker si je kupil slovensko telefonsko kartico s 100G podatki. Ki jih v osmih dneh ne moreš porabiti, razen če ponoči ne visiš na PornHubu (vHD), kakor smo ga hecali. In čeprav je bila kartica poceni, je moral nabaviti še baterijsko banko, kajti vsako noč je v parku ob Centru, kjer smo se lahko malo sprostili, napravil vročo točko za prenos podatkov za vse Neslovence in ko kakšnih 15 ljudi visi na tvojem telefonu, energija hitro gre …

Po cele dneve smo bingljali v steni, da se spoznamo med sabo, vidimo, koliko kdo zna (detajli so pri tovrstnih dejavnostih nadvse pomembni!), v torek pa smo jih že peljali v jamo. Kar pa ni kar tako! Je bilo nekaj adrenalina že večer pred tem, ob jami pa sploh. Čeprav ni zelo zahtevna. Jaz jih verjetno s svojimi poskusi ohrabritve kaj dosti nisem pomiril, ko sem jim naročil, da morajo pustiti ključe sob na recepciji, če morda ne bodo prišli nazaj.

V jami smo trenirali prenos nosil na roke, dokler jim roke niso odpadle. Pri tem vidiš, kako sodelujejo, kako med sabo komunicirajo, kako so iznajdljivi, kdo poveljuje in kdo ne. Sem bil z njimi več ko zadovoljen, zelo lepo so zadevo izpeljali. Smo prišli do dvorane pod vhodnim breznom, kjer sem predlagal skupinsko fotko in so bili takoj za. A ko sem pritiskal na gumb, sploh nisem opazil, da so nosila in poškodovanca v njih (Milana) postavili pokonci na glavo! To sem opazil šele zunaj malo kasneje.

Najprej smo z vrvjo po riti nasekali romunskega gasilca Cristija, ki je bil prvič v jami, nato pa še policista specialca iz Makedonije, Ivico. Oba sta znala z vrvjo in z reševalnimi manevri, a nikoli še nista bila v podzemlju. Moram priznati, da sem predvsem pri policistu kar užival, ko sem zahteval, da se postavi v položaj in se je brez ugovarjanja z rokami naslonil na zid. Potem sem ga pa še pritisnil. Prepričan sem, da zelo veliko ljudi na tem svetu ne more reči, da je storilo kaj takšnega. Moram pa tudi priznati, da ko se je obrnil po krstu,verjetno z malo bolečo ritjo, in me pogledal, sem za trenutek kar malo zmrznil …

Potem so se reševalci razgubili po manevrih za dvig nosil iz jame, z Milanom sva ostala na dnu sama. A nama ni bilo dolgčas, saj je skoraj 50 m pod zemljo po nekem čudežu njegov telefon imel signal in sva malo YouTube gledala …

Ven je potoval varno in mirno, a dokaj hitro, verjetno zato, ker so nas zunaj čakali sendviči. Ki smo jih pojedli na prijetnem sončku, a ker je bila ura še zgodnja in ker so bili prav voljni delati, smo nanovo premešali ekipe in zamenjali ljudi po manevrih in vlogah, v nosila pa postavili Romuna, ki je bil prvič v jami. Ki se je upiral z vsemi štirimi! Kar me je začudilo. Ko sem namreč spraševal, kdo bi igral žrtev in pogledal njega (vsi ostali so pametno umaknili poglede), je rekel, da ni problema, kasneje smo pa seveda ugotovili, da ni povsem razumel, kaj ga sprašujem.

Je seveda po moško potem držal besedo in se pustil dvigniti iz jame, le ko je že zunaj bingljal na sončku in je nekomu malo vrv zdrsnila (za 10 cm), se je nehote prekrižal. Bled je bil pa že prej …

Smo se potili skoraj do večerje, vsak izvlek je bil hitrejši in bolj tekoč. Potem smo vse pospravili (Srbski inštruktor je ukazal kolegu, da naj skine sve, ko ga je ta spraševal, ali naj razopremi, ta pa ga je poprosil, če lahko vsaj nogavice zadrži na sebi!), po večerji še ne predolgo predavanje, potem pa žurka na klopci ob Centru. Je imela Bolgarka Ivana 33. rojstni dan in poleg nekaj (ne preveč) piv je bil na mizi tudi ogromen pekač tiramisuja. Pa torta. (Zdaj vem, zakaj je Marko nevesto poiskal tam, tako pridnih in delovnih ni pri nas, čeprav se govori, da menda po poroki zamenjajo softwear, a ne vem, če je to res!) Kolegi so bolj po pivu posegali, jaz sem pa dobrote kar iz pekača jedel. Ko je policist iz Makedonije naznanil, da nam bo pokazal, kako se oglaša slon, je bil to znak zame, da se umaknem. Čeprav je med trobljenjem z usti na srečo z roko posnemal rilec, sem se bal, da bo kakšen drug rilček izvlekel … V sobo sem odšel med prvimi, z bojaznijo, da bom eksplodiral …

Pa malo tudi užaljen, ker mi jih je Marko Z. napel, čeprav sem mislil, da bo on še najbolj navdušen! Sem namreč objavil fotko iz jame, kjer so kolegi pozirali s poškodovancem v nosilih, obrnjenim na glavo in seveda je dobil poziv z Uprave, kaj se mi to tam dol nekje hecamo. Mednarodno! Me je sicer poskusil opravičiti z (tudi mojim) argumentom, da ljudje delajo po 14 ur na dan in da malo se pa lahko tudi pohecajo, pa ni pomagalo. Da nimajo nič proti sproščanju, so takoj zatrdili, a objaviti pa vseeno ni treba vsake neumnosti …

Zjutraj smo težko vstali, ne bom nič tajil. Zunaj je bila še noč, ko sem za Markom Z. stopal po hodniku proti jedilnici in ko je skoraj padel na edini stopnici, sem s prvim stikalom prižgal luči. Je ves začuden priznal, da je mislil, da so stikala pred sobami zvonec …

V sredo smo ves dan trenirali manevre, ki naj bi jih pokazali na vaji za pomembneže, zvečer je imel rojstni dan pa še Ivica, a sem se že naučil, da sem prej odšel.

Spet so težko vstali (vključno z mano), nato smo na poligonu še enkrat ponovili prikazno vajo, nato pa skoraj do 12h, ko so prišli pomembneži, vadili še druge manevre. Prikazna vaja je potekala tekoče in čeprav sem v sebi malo nohte grizel, je šlo vse zelo tekoče, mirno in hitro. Kar topil sem se od ponosa, kaj lahko naredimo v nekaj dneh ljudje iz različnih držav in služb, če imamo podobne interese!

Edini problem je bil, da Marka Z. nekaj časa nismo našli. Je namreč končno oblekel kombinezon in ga ni noben prepoznal …

Enkrat za spremembo smo imeli res fensi kosilo, saj so pomembneži sedeli med nami, pa so nas opozorili, naj se ne razvadimo, da naslednji dan bo spet vse po starem …

Popoldne smo se za nagrado odpeljali do Pirana, radovedni so občudovali lepote (Turka sta silila v Ankaro, ker sta videla smerokaz za Ankaran), pametni smo se pa v prvi lokal h kavi in sladoledu usedli. Kar pomeni mene, Grdina in Potrpina. Smo razmišljali, katere okuse bi si privoščili, Grdin je pa nenadoma kar malo eksplodiral. Da kaj vse si bodo bumbarji še izmislili! Limonada z okusom ameriške palačinke. Da tega pa nikoli ne bi poskusil piti!

Sem še jaz pogledal, kaj bere in ugotovil, da niti ne bi mogel. Ker sta bili to dve stvari v ponudbi, le malo nerodno sta bili res zapisani …

Zvečer je imel rojstni dan še Črnogorec (smo začeli sumiti, da jih je Marko izbiral po emšotu!), naslednji dan smo se pa vsi v novo, malo bolj komplicirano jamo zapodili. Da vidimo, kaj vse znajo! In znajo. Res. Tehnično je bila kar zahtevna, a je vse potekalo brez prevelikih težav. Še najbolj nas je skrbel zadnji manever, skoraj že zunaj jame, ker smo tja postavili Katarino z dvema albanskima gasilcema, ki ne govorita angleško. Smo jo hecali, da naj bo potrpežljiva z njima, ker niso vajeni, da so ženske šefi pri njih, a nas je pomirila, da bo že uredila po svoje, da povedati oz pritožiti se pa itak ne bosta mogla …

V nosilih je bil Dejan, ki je zunaj vse pohvalil, ko je izvedel, kakšno poškodbo je imel (zapisano na baznem listu dogodkov je bilo, da ga boli …), je pa zahteval, da po pravilih končamo in da se poskrbi za njegovo poškodbo. A ni vztrajal, ko smo mu zagrozili, da sta kot bolničarja najbolj usposobljena reševalca iz Turčije!

Na analizi vsi zadovoljni, malo sem se bal le komandanta, ki se nam je pridružil. A je tudi on za spremembo enkrat nekakšno pohvalo izmomljal, ker se je odločil, da bo na vaji le inštruktor, ne komandant. Kar smo vsi sprejeli z navdušenjem, a je potem nekaj naslednjih dni občasno pozabil, v kakšni vlogi naj bi bil in je poleg pohval tudi kritika priletela …

Zvečer na večerji sem po sedmih ali osmih dneh izvedel, da solate niso pripravljene in sem gor zlil olje in kis, a kakšne spremembe v okusu nisem zaznal, zaradi česar sem spet poslušal smeh. A ker niti voha nimam, sem verjetno lahko vesel, saj si predstavljate, kaj dela po nosovih poln kombi po cele dneve na soncu matrajočih se jamarjev. In jamarke Ivane, ki je svoje gojzarje puščala kar v vozili in me prepričevala, da je okej. No, saj zame je bilo …

Aja, vmes enkrat je imel rojstni dan še Črnogorec Mićo.

A kakor se vsaka stvar enkrat konča, se je končal tudi CRT. Pravzaprav bi o tem, kaj smo počeli, lahko pisal tudi zelo resno, kajti ljudje, ki so iz različnih držav prišli v Slovenijo po novo znanje ali utrditev starega, so dobesedno garali po cele dneve in pol noči! A smo se vmes tudi neizmerno zabavali, velikokrat me je prav trebuh bolel!

Na koncu, ko smo podeljevali diplome in se je vsakdo zahvalil (na vsaki analizi smo se prav navadili, da so bili ljudje kratki in so izjavili le, da je bil ta ali oni dan res yes day), je pa še mladi albanski gasilec stopil pred vse nas ter Marku Z. pod nos porinil telefon. Marko ga je vzel, pogledal na ekran in kar malce zastokal, ker sta bila vsaj dva ekrana popisana. Potem je pa s pomočjo guglovega prevajalnika prebral, kar nam je mladenič hotel povedati in smo si skrivaj potem skoraj solze ganjenosti brisali!

Ma, včasih je res lepo bingljati z ljudmi enakih interesov …