Dolga pot domov

Kot se enkrat končna vsaka dobra stvar, se je končalo tudi srečanje evropskih jamarskih reševalcev. Saj zelo naporno ni bilo, predavanja, predstavitve, izmenjava izkušenj, debate o novostih in spremembah …

Dnevi so bili kar prekratki. Na srečo nas je bila večina Slovencev v hišici, kakšnih 25 km proč od središča dogajanja. Ker smo po cele dneve sejali, zvečer, pravzaprav pozno ponoči, ko je bil edini prosti čas, so se pa še družili. Pa zabavali. Za spanje potem pa ni bilo časa …

Mi smo torej bili pametni, nastanjeni proč od glavnega prizorišča. Smo vsaj tu in tam malo spanca ujeli. Saj kaj veliko ne, a je bilo vsaj tisto, kar smo ga, kvalitetno. Evropski reševalci so bili vsi skupaj nastanjeni v polovici telovadnice, kar je že dokaj naporno, za zaveso v drugi polovici telovadnice so bili pa parkirani dirkalni avtomobili.

Kako gredo dirkalni avtomobili in reševalci skupaj? Načeloma sploh ne gredo, razen če v majhnem mestu prek istega vikenda ne organizirajo srečanja obeh. Je bilo kar zanimivo spati v telovadnici, polni vonja po visokooktanskem bencinu, za povrh vsega je pa imel recimo Janez svoj dom v domu (torej šotor v telovadnici) postavljen čisto v kotu in je moral do njega mimo poljskih reševalcev. S poljsko žganico. Že tako je imel od bencinskih hlapov telečje nogice, po hoji in zaustavitvi pri Poljakih se je pa potem do šotora menda plazil …

Anžič je spal zunaj, v svojem potovalnem vozilcu, a je bilo tudi zanj naporno, je moral zgodaj vstajati, da je vrste pred stranišči zjutraj prehitel.

Mi teh težav nismo imeli, nas je bilo malo, pa še v kulturni hišici z dvema kopalnicama smo bili. No, saj povsem enostavno ni bilo, vsaj za nekatere. Je šel Rehar recimo odmetat silne mesnine, ki smo jih tam použili, za njim je pa bogo Tinco kmalu v majhen prostorček prineslo in je mora ven steči na svež zrak, recimo.

Plus še enkrat zvečer je tudi stekla ven, ko je v usta vtaknila sir, ki ga je Rehar v trgovini kupil. Sem bil tudi jaz poleg in prodajalec je obema nekaj veselo razlagal v španščini o tistem siru, ki sva ga izbrala (po ceni, kakopak), pa se nama sanjalo ni, o čem govori, zato sva mu samo prijazno nazaj kimala, da je vse okej. Pa ni bilo! Tinca je v zadevo ugriznila in je šprintala ko zmešana ven, zadevo izpljuniti, jaz, ki še vedno nimam okusa, sem pa potem pogumno tudi ugriznil v smrdečo zadevo, da pokažem, da včasih brez okusa je pa dobro biti, a tudi ni bilo dobro. Ali je sir res smrdel ko porkamadonanazaj ali pa se mi vsaj voh počasi vrača, ker okušal nisem nič, smrdelo mi je pa do neba. Zato sem tisto porkarijo prežvečil potem z zatisnjenim nosom, drugače bi tudi jaz ven pljunil …

Pa z vinom sem jo potem poplaknil, smo ga tudi kupili, ker se je noč prej Potrpin pritoževal, da smo prehitro se domov odpeljali, da tudi lulati nima kaj! Da bi kaj spil, recimo. In smo potem po tistem majhnem mestecu hodili okoli enih zjutraj in iskali odprto gostilno ko navječji žejneži, ki so ravnokar iz puščave prišli, a je nismo našli …

Kakor koli, v nedeljo smo imeli ure navite na 4 in nekaj zjutraj, kar je pomenilo, da sem imel oči zaprte le dobri dve uri. A se nisem pritoževal, ker sem vedel, da moramo na letališče pač priti dovolj zgodaj. Smo prišli, še po temi, a ko smo potem bencinsko iskali, ker smo morali izposojeno vozilo napolniti z bencinom, smo vso prednost izgubili in smo že iz garaže proti letališču skoraj tekli. No, kaj skoraj! Tekli smo!

Jaz sem bil malo nejevoljen, ker sem ponosen na to, da sem nazadnje tekel leta 1984, par metrov, sem poskusil avtobus ujeti, zdaj pa tega ne bom mogel več imeti za izgovor, če bi me kdo na tek povabil, recimo. Plus druga težava se je pojavila, ko sem se ukvarjal z mojemu telesu neznano aktivnostjo – v trebuhu mi je zakrulilo do nezavesti! Me je kar malo panika, moram priznati, sem bil prepričan, da sem bom moral zapreti v majhen prostorček na avionu, čeprav nisem bil prepričan, da bom zdržal. Še bolj me je pa motilo, kaj si bodo potem potniki o meni mislili, ker sem vedel, da tisti smrdeči sir ne bo šel kar tako neopaženo mimo!

Pa še prav sem imel! Na srečo je bilo v vrsti milijon ljudi, mi smo bili pa zadnji, ko smo skoraj pritekli na letališče in ker je bilo stranišče dokaj blizu, sem se kar ojunačil in do tja skočil. In zdaj ne vem, ali se mi voh res vrača ali pa je samo tisti sir res tako hud, a ko sem odmetal, me je ekspresno ven odneslo. En striček, ki je ravno v stranišče prišel, ni videl, iz katere kabine sem prišel in je kar proti tisti moji zakoračil, a čeprav sem si res želel videti njegovo reakcijo, nisem imel časa čakati niti sekunde, kajti mudilo se mi je ujeti letalo …

Na letalu do Minhna sem spal, švoh urico, tam smo pa potem čakali na letalo do Frankfurta skoraj 3 ure. S Potrpinom sva si par kavic privoščila, s čimer so najemniki kafiča na letališču zagotovo vsaj tedensko najemnino poravnali, tako drage so bile, pa parkrat sva kadilnico obiskala, kjer je bil prijeten zrak, saj so ventilatorji delali nadure, ko sva pa nazaj k prijateljem prišla, so ti pa ravno malico udarili.

Na rit sem padel! Na letališču ti vodo vzamejo in jo v smetnjak zabrišejo, nič drugega jih ne zanima, doktor Miha je pa z letala mirno prinesel par konzerv oliv, vložene kumarice, 4 francoske štučke, ogromno salam, sire …

Smo jedli in jedli in jedli, ker smo imeli tudi piškote in čokolado, je prijalo. Predvsem zato, ker moraš imeti povsod in vedno maske, na to te vedno opozarjajo, le če ješ ali piješ si masko lahko snameš. So se parkrat mimo nas policisti sprehodili in sem kar čakal, če bodo kaj rekli, pa niso. Le fovšni so nam bili, verjetno, ker si na letališču normalen človek kosila res ne more privoščiti …

Kako se je zgodilo, da nihče na uro ni pogledal, ne vem, a očitno smo imeli občutek, da imamo na voljo ves čas na svetu. Ko smo končno vstali in se proti našemu terminalu odpravili, ki je bil zelo zelo daleč, se nam ni mudilo. Jaz sem recimo avtomatsko zavil proti tekočemu pločniku, da prišparam energijo, kar jamarji moramo početi, a me je doktor Miha, s katerim sva bila ravno v zanimivi debati, povlekel za rokav mimo pločnika. Da pojdiva normalno peš, da se bova normalno pogovarjala. In sem s težkim srcem res zavil na normalnohodečo stran in sva debatirala, ko da nisva bila pet dni non stop skupaj. Sploh nisva bila pozorna na tetico, ki je nekaj vpila po ozvočenju!¨Šele Potrpin je ugotovil, da kličejo naše priimke! Mislim, vsaj približno je bil podoben našim priimkov samo od dottoreja, ki bolj nemško zveni, ostale so povsem popačili. Pa razumeli smo, da imamo na voljo samo še tri minute, potem bodo terminal za vkrcanje zaprli!

Mene ni takoj panika, saj tri minute ni tako zelo malo časa, sem pomislil. A ko sta Potrpin in dottore v rahel kas se spustila in čedalje bolj pospeševala, ko nas je tetica že tretjič poklicala prek ozvočenja, sem malo protestiral.  Da se nam tako za prmej pa res ne mudi, da bi morali tekatei ko kure brez glave! Med smehom, ko je tako popačila naše priimke …

Pa se dottore ni ne smejal ne zaustavil, le zasikal je, da moramo priti do terminala A. Še vedno me ni panika, dokler nisem na steni zagledal velike črke F. In, kakor rado rečejo v poceni filmih – takrat sem vedel, da sem najebal!

Potrpin in Miha sta tekla in večala razdaljo med njima in mano, tetica je še trikrat poklicala, da zdaj pa res naj pridemo, ker bodo drugače zaprli, jaz sem pa, ne boste verjeli, tekel in se smejal! Klinca od mojih prijateljev sta namreč tipično po slovensko ranjence puščala za sabo, niti pomislila nista, da bi me recimo prijela pod pazduho in pomagala! Ampak nisem se smejal zaradi tega. Mi je bilo smešno, da bom tam nekje v Nemčiji bogve koliko časa in denarja kasneje dobil novo povezavo za domov, tolažilo me je pa predvsem to, kako tipično slovensko, da v nesreči ne bom sam! Ker za mano je bila še naša Tinca, ki je, ko smo mi že hodili, še pakirala svojih milijon stvari v torbo, ko še ni vedela, da se nam mudi za popizdit!

Sem se torej smejal pod masko in kakor tekel za prijateljema in ko sem že hotel kar odnehati, jebajga, nisem narejen za tek, sem na zidu opazil črko B.

Hm. B pa ni daleč od črke A, sem pomislil, torej nismo več daleč! Tista sraka prek zvočnika je pa ravnokar oznanila, da bodo terminal držali odprt samo še eno minuto! In sem pospešil. Še hitreje sem tekel, čeprav mi ne verjamete!

Pa veste, zakaj?! Sem pomislil, da če pritečem do letala in se nanj vkrcam, za mano potem zaprejo vrata, sedem na sedež, bom lahko čez okno Tinci kazal res razumevajoče simpatetičen obraz, ko bo tam zunaj sedela na tleh in vpila za nami …

Pritekel sem do dela kurčevo doooolge hale, kjer se je končno pokazala črka A. Sem si malo oddahnil, a ne za dolgo, kajti na steni je bilo milijon črk A in še več milijonov številk. Šibal sem mimo A 26, Miha in Potrpin sta bila že pri A 30, daleč pred mano. Nisem imel ne energije ne sape vpiti za njima, do kam moramo teči, da vidim, če kar odneham, ker tista A hala je bila še res dolga. Malo sem že spet obupaval in razmišljal, ali bi tekmo kar končal, potem se je pa zgodilo nekaj neverjetnega!

Prijatelja sta se ustavila, videla, da krepko zaostajam in da sem že povsem gotov, zato sta začela teči proti meni. Da mi pomagata! So se mi kar oči zasolzile, ne bom nič tajil, tudi jaz sem samo človek! Pri A 28 smo se srečali, sem kar malo razširil roke, da me bosta lažje zagrabila, potem sem pa v začudenju zastal.

Odšibala sta mimo mene!

Na A 20 moramo, je zavpil dottore, da ga je ravnokar Rehar poklical, ravno ko je sraka oznanjala, da bodo terminal zdaj pa res zaprli zaprli!

Sem malo okleval, A 20 je bil jebeno daleč, čeprav sem videl dve Nemki, eno z mikrofonom v roki, ki nas je tudi zagledala. Miha in Potrpin sta bila že skoraj pri njima, jaz sem pa tudi tekel, a kar nekako brez volje. Pa me je potem baba po mikrofonu spodbujala in so tisti redki, ki so bili v dvorani A buljili in mi je bilo nerodno odnehati in sem z zadnjimi močmi ko kakšen ranjenec se privlekel do tistih vratic in poskeniral karto, da so se odprla in čeprav sta me babi gledali, ko da sem koga ubil, nisem imel niti toliko sape, da bi ju v rit poslal in sem se kar v tunel opotekel. Za prijateljema.

Tam sem pa ugotovil, da naše Tince ni za nami, da verjetno še torbo pakira in sem Potrpinu zavpil, da Tine ni. Saj tukaj moram priznati, da sem jaz isti, ranjence puščam za sabo, nisem imel namena vrniti se in jo privleči na varno na letalo, kje pa, kje sem pa imel energijo, le ugotavljal sem …

Pa je bila Tinca na moje veliko presenečenje že na sedežu! Je ponosno priznala, da me je prehitela s pomočjo tekočega pločnika, kar ji je omogočilo večjo brzino (zato je verjetno tudi nisem opazil, tisti pločnik je bil dolg in tam je res lahko pridobila prednost, verjetno sem samo nekaj zabluranega videl, ko je švignila mimo!), zmagala je pa potem dokončno takrat, ko je na prava vrata zavila, mi smo pa mimo njih tekli …

Do Frankfurta sem potem spal, tlačile so me nočne more, v Frankfurtu samo pa potem malicali kar pred terminalom! Pa na čik sem tudi samo na hitro skočil samo ene parkrat, ker so me v hrbet žgali očitajoči pogledi prijateljev. Ko da sem jaz kriv, da smo skoraj zamudili letalo! Če me dottore ne bi iz tekočega pločnika povlekel, se niti zadihal verjetno ne bi …

Ko so poklicali potnike k vkrcanju za letalo proti Trstu, smo prvi skočili pokonci, a ko sem jaz kot zadnji od nas prislonil karto pri vratcih, se vratca niso odprla. Je prišla do mene ena tetica v uniformi in me odpeljala par metrov proč do nekakšnega pulta. Itak da sem razmišljal, kaj sem spet narobe naredil in kdaj bom sploh končno uspel priti domov, očitajočih pogledov prijateljev na drugem koncu ograje sploh nisem hotel videti. Oni so vedeli, da nekaj sem ziher zajebal, samo kaj sem zajebal, pa niso vedeli! In njihovi pogledi so mi govorili, da bom kot ranjenec ostal za njimi na drugi strani, da oni tle ne morejo nič …

No, tista tetica mi je potem povedala, da v Trst potujemo z majhnim avionom in da so mi spremenili sedež. Da me bodo posedli pri izhodu, da mi bo dala stevardesa bolj podrobna navodila.

Nič mi ni bilo jasno, kaj je to za en trik, a ko sem potem sedel na sedež pri izhodu (iz aviona), je prišla stevardesa in mi v roke potisnila nekakšno brošuro. Da naj naštudiram. Sem bral tista navodila, kako se  vrata odprejo, da na krilo prideš, a zakaj bi to storil, pa nisem vedel. No, mi je stevardesa povedala, da bom to storil samo v primeru, če pride do nesreče in ji ni bilo smešno, ko sem jo vprašal, če lahko malo potreniram in se pretvarjal, da bom tista vrata res odprl!

Za tiste, ki ne veste, pri vratih je ogromno prostora in imaš lahko stegnjene noge, zato sem prijateljčke, ki so bili za mano fovšni, potolažil, da jih bom potem, ko bomo vzleteli, povabil k meni se malo igrat, Tina je pa kar takoj prisedla. In ko sem ji hotel razložiti, kako se vrata odprejo, da bova potnike rešila, če bo potrebno, je rekla, da ona bo rešila samo sebe. In sem se potem strinjal z njo globoko, da če pademo dol in če preživimo, bova odprla vrata in najprej na varno potegnila njo in sebe, potem bomo pa že kako …

Ma, priznam, pot domov se je kar vlekla …

 

 

Napiši mnenje