Estamos viniendo

Letošnje srečanje evropskih jamarskih reševalcev je v Španiji. Nekje daleč od nas. Niti malo me ni zanimalo, da bi se ga udeležil, saj veste, časi so kužni in čudni. A je predsednik slovenskega podzemlja poudaril, da to srečanje je pomembno, da imamo kar nekaj predavanj in predstavitev za narediti in, konec koncev, da bo to tudi čudovita priložnost, da s končno malo tudi podružimo ob prostih večerih. Evo, to zadnje me je prepričalo! Da grem skoraj na drug konec sveta, da se s prijateljem malo podružim in pomenim.

Plus seveda to, da je za vse organizacijske zadeve potovanja Potrpina določil.

Pa je bilo že to kar naporno, nimam kaj tajiti! Človek je svoje delo resno vzel in je vsak dan telefoniral, če sem že pogledal njegove maile in izpolnil to ali ono. Itak da nisem, ker nisem bil za to zadolžen. Mene je samo zanimalo, kdaj in ob kateri uri naj se kam zapeljem.

In je prijateljček Potrpin občasno kar malo nervozen postajal, sploh nisem vedel, da ga lahko še iztirim! Me je zvečer pred odhodom poklical, da moram čekirati letalsko karto in se prijaviti španskemu ministrstvu za zdravje in sem potem to z njim na zvezi in z njegovo pomočjo res storil (eno uro mojega švicanja!), preden sva se poslovila, je še pa mimogrede omenil, da več ko 8 kg prtljage ne smem imeti. In me je šok. Da kaj lahko pa potem poleg laptopa in čikov sploh še vzamem?! Potem je še njega šok, kako tega ne vem, ker je v vseh mailih napisal in kako to, da še nimam spakirano!?

Sem vzel tehtnico in nanj vrgel torbo s prenosnikom. Skoraj 3 kg. Potem sem dodal štiri gate in štiri pare nogavic ter štiri mikice (z jamarskimi motivi, kakopak), ker je bilo še nekaj gramov fraj, sem noter vrgel še oskubljeno toaletno torbico ter brivnik. In rezervne kavbojke, strgane in zguljene, so lažje. Predraga soproga mi je prinesla njen mini kuferček za potovanja, v katerega gre pol omare in je težak 3 kg, kar je pomenilo, da sem presegel težo. Sem hotel vse skupaj kar v polivinilasto vrečko zabrisati, a je našla lažjo športno torbo in sva rešila. Aja, še za čevlje je bilo prostora …

Potem sem poklical prijateljčka, če bo tam v Španiji mrzlo. Vprašanje ga je presenetilo, če ne znam poguglati. Znam, a nisem vedel, kam gremo. Ga je spet presenetilo. Da kako sem lahko zadovoljen samo z vedenjem, da grem v Španijo, če me ne zanimajo podrobnosti. Sem bil iskren. Ne zanimajo me.  Da naj mi le še uro pove, kdaj moram biti pri njemu.

Je povedal in sem znorel. Sem moral od doma nekaj čez peto uro zjutraj! Na cesti že malo gneče, ljudje božji, saj nisem mogel verjeti! Smo bili absolutno dovolj zgodni, ko smo pobrali še Tino in Stauta, ko smo okoli Trsta iskali Reharja, ki se mu je tam nekje avto pokvaril, pa je zgodnjost začela hitro izpuhtevati …

Aja, kje je pa predsednik podzemlježev, se sprašujete?! Jaz sem se tudi. A je imel dobro opravičilo, je pruh dobil. Ne vem sicer od česa, verjetno tudi on ne ve, je pa voščil prijetne počitnice, to pa …

Okej, letalo do  Frankfurta smo ujeli, tam smo se pa 4 ure po riti praskali in čakali letalo za naprej. Po dveh urah poleta smo se veselo zapodili na vrata, nikotinska kriza je bila huda. Sem prislonil tisto kodo od ministrstva za zdravje španskega, ki sem jo eno uro izpolnjeval, a se je kar ena rdeča lučka prižgala in je hitro ena teta s skafandrom pritekla do mene in en stric s pištolo za pasom. Da ker sem iz Slovenije, da moram  z njima. Itak sem po pravi slovenski pozitivni tradiciji takoj izdal, da so za mano še štirje iz iste državice, da mi tam, kamor so me nameravali odpeljati, ne bi bilo dolgčas. So to itak vedeli in so nas v kompletu pohopsali v neko izolirano sobo, kjer je bilo še več zaskafandranih ljudi. Da naša državica je v takšni riti z antivakserji in podobnimi zanikovalci, da nas morajo še dodatno preveriti. In smo dobili palčke globoko v glavo in bi jih še globlje, če bi pustili naši Tini, da bi svojim španskim kolegicam pojasnila, kako se pravo luknjo v nosu zadane, da se pride res globoko …

Smo vzeli rent a car in čeprav nam je gospod lepo skoraj po angleško pojasnil, kakšno vozilo imamo in kje je, smo kar pol ure šetali tam po garažah in daljinca pritiskali, dokler nam en avto ni pomežiknil. Se mi zdi, da je en ogromen pežo. Ali citroen? Nekaj francoskega je zagotovo …

Vozil sem jaz in ker sem najmanj desetkrat v krožiščih narobe zavil, sem predlagal, da vozi kdo drug. Pa ni šlo, ker prijateljček ni doplačal 15 eur, da bi lahko vozili tudi drugi. Ki pa itak pivo pijejo in je tako najboljše, menda. Da jaz vozim, čeprav se izgubljam. Pa saj drugače ne gre, če gledaš na ekran avtomobilske navigacije in poslušaš 4 telefonske navigacije, saj je imel vsak svojo tudi vklopljeno, če bo treba pomagati …

No, na koncu smo prišli, lepo hiško imamo, a nismo bili dolgo v njej, se je lakota oglasila. Edina restavracija je bila zaprta (se odpre šele ob 21. uri!), zato smo si v bližnjem bifeju pijačo privoščili in narezek, da smo lažje počakali. Pa se je splačalo počakati, ker smo potem naročili neko njihovo mesno specialiteto in je bila res dobra. Edini minus je bil količina. Na vsakega je prišlo nekaj več kot pol kilograma mesa. Ob desetih zvečer! Plus sladica …

Ma, ja, kaj hočemo, zdaj smo tukaj. Jutri gremo pa na srečanje evropskih jamarskih reševalcev. Anžič je že tam. Se je iz Slovenije odpeljal pred štirimi dnevi. Pa kaj je to skoraj 2000 kilometrov za dobrega šoferja …