To ne obstaja. Sploh! Projektek. Kar koli se lotim z mojim dragim prijateljem Grdinom, je projekt. Čeprav se morda na začetku zdi, da bo zadeva projektek, to nikoli ni. Obvezno se nekje vmes spremeni v projekt …
Še en intervju sem dal radovednemu novinarju, ob njem naj bi bilo nekaj mojih fotk. Ker bo zadeva daljša. In ker vedo, da prijateljujem s tako eminentnim fotografom, kot je Grdin, so predlagali, da bi me kar on pofotkal. Pa ker je bilo govora tudi o jamah v intervjuju, pa ker jamarstvo res živim, so predlagali, da bi me pofotkal v jami. Pa potem zelo veliko fotografov, ki bi to lahko storili, sicer ne ostane veliko, a je bil moj prijateljček kar takojci za, da to postori. Da ima rad takšne projektke …
Čas naju je malo basal in se nekako nisva mogla uskladiti. Jaz sem sicer predlagal, da si na glavo poveznem čelado in me ponoči ob kakšni skali pritisne, bo videti kot v jami, a Grdin ne dela tako. Si je komplet projektek že povsem domislil v glavi in ko si nekaj domisli, ga ne premakneš!
Da bova šla v Čaganko in da točno ve, v katerem breznu me bo kako pritisnil in v kateri pozi. Sem želel protestirati, a sem se potem spomnil, da že celo večnost nisva bila skupaj v Čaganki in sem kar pristal, mi je bil projektek pravzaprav kar všeč. Plus klobase sva omenjala in kakšno pivo …
A, kakor rečeno, čas se je malo vmešal, sem vedno kaj imel, če nisem imel jaz, je imel pa on, potem je še Španija uletela in je časa zmanjkalo. Da ima čas samo v ponedeljek (deadline za fotke je bil prejšnji torek, a so nama malo čez prste pogledali) in sem predragi soprogi že pred vrnitvijo iz Španije povedal, da v ponedeljek že spet grem, že pred kosilom, a bom poskusil kmalu domov priti, da greva s kuzlico na sprehod. Predvsem kuzlica me je žulila, ker moja predraga razume, da me občasno ni, a kako kosmati beštiji razložiti, da sprehod spet odpade?! Saj veste, ženski lahko srce zlomiš pa potem kupiš rože in se opravičiš pa je, ko pa kuzlici ponesreči na rep stopiš, kako ji razložiti, da si to ponesreči naredil in da jo imaš še vedno neizmerno rad?!
Me je prijateljček s projektkom poklical že dokaj zgodaj, je vedel, da sem še na španskem času in povedal, da so se načrti malo spremenili. Da imamo popoldne še sestanek reševalnega centra in da bova gor odpeketala po sestanku. Sem se strinjal, čas itak ni moj gospodar, pa še s kuzlico in predrago sem lahko sprehod udaril.
Doma zaradi spremembe načrta ni bilo nobenih težav torej, je pa soproga mi mila enkrat po dolgem času pogoj postavila, ki ga moram prej izpolniti, da me od hiše spusti, da se grem igrat pred sosednji blok! Da moram letne gume na njenem vozilu zamenjati z zimskimi. Ker je danes zadnji čas, ona mora pa v trgovino.
Sem zamahnil z roko, da zadnji čas nikoli ni zares zadnji čas in da jih bom zamenjal jutri, ko ne bom v časovni stiski, a tega, počasi res prihajam k pameti, glasno nisem izrekel. Ker sem videl, da pozorno čaka na moj odziv. Njej se ne ljubi s policisti prerekati in kazni po nepotrebnem plačevati, še najmanj pa kršiti zakon!
Sem poklical malega, sva gume ajncvajdraj zamenjala, zdaj sva že uigran team. Ena je bila malo bolj prazna in sem eno poceni kitajsko zadevico priklopil, da je pol ure živce cefrala sosedom po ulici s hrupom, a kaj bi to. Sem opazil, da so pravzaprav vse štiri bolj prazne, ne na bohsenasusmili ampak bolj na mogočebipavseenomalopihnilivanje, a me je res čas že preganjal in sem predragi samo poročal, da je pogoj za mojo pot izpolnjen.
Preden sem se odpeljal, sem ji sicer še kot nepomembno opombo pod črto omenil, da niso povsem optimalno napihnjene, a če ne bo več kot 70 divjala, bodo okej in začuda ni nič protestirala. Ker ponavadi, ko zamenjam gume, zahteva, da se do prijatelja mehanika odpeljem, da preveri, kako so vijaki zategnjeni! Tokrat je bila razumevajoča, je vedela, da me čas preganja. Res imam dobro ženo, ker ko zastokam, da se mi mudi, bi lahko recimo vprašala, zakaj tega nisem storil en teden prej, recimo. Saj gume imamo doma plus vedel sem, da gremo v Španijo … Kar sem res, vedel, da gremo v Španijo, nisem pa vedel, da se gume ravno takrat menja. To je pa njej rajon …
Kakor koli, sem že hotel odpeketati, ko me je še vprašala, če so gume dobre. Sem rekel, da so. Ker so. Je vprašala še, ko sem že med vrati cepetal, koliko imajo profila. Sem jo vprašal, koliko ga morajo imeti. Je rekla, da ne ve. Sem jo potolažil, da potem ga imamo ravno prav.
Ko postanem pameten, se pa vznejevolji. No, največkrat se smeji, a tokrat se ni. A je razumela, da zakona ne bo kršila, zimske gume na avtu so, če je pa kanalčkov dosti, bodo pa policisti povedali, če jo slučajno ustavijo. Ona naj samo mene obremeni, da sem jaz za kanalčke zadolžen. Kar jo je pomirilo. Resnica itak vedno pomirja …
Sem se poslovil in preden sem zaprl vrata, dodal še, da pridem domov kmalu.
Že čez zaprta vrata me je zadel njen ne, ne boš prišel kmalu …
Me je kar malo zbodlo. Če prijatelj Grdin reče, da bova projektek zaključila v maksimalno dveh urah, plus ura vožnje tja in ura nazaj, bom doma kmalu. Tle ni nobene težke matematike.
A, kakor se rado zgodi, sem spet delal račun brez mojega prijatelja!
Sprva je kazalo dobro. Je s sabo vzel svojo predrago. Da nama bo skuhala klobase, ko se vrneva iz jame. To je vedno dober znak, da bo šlo hitro. Če te ženska zunaj čaka. Ne moreš je kar pustiti skoraj že pozimi v temni hosti … Čeprav, govorimo o Grdinu! Enkrat je vzel punco s sabo, ko je neke fotografe na letališče v Avstrijo takoj za mejo peljal in ker ni imela potnega lista, jo je pred mejo pustil. Da itak takoj nazaj pride. Pa so potem tam na bližnjem letališču zamudili check-in in jih je moral odpeljati v skoraj 300 km oddaljeno letališče. Prenosnih telefonov še ni bilo, da bi žensko pripravil, da bo čakala, a je vseeno čakala. Predvsem zato, ker ni imela denarja za avtobus in nič …
Ja, nista več skupaj. A to ni bil razlog. Je po kakšnem tednu slabe volje razumela, da ni imel izbire kot dodatnih 600 km naredit, čeprav ga je čakala pred mejo v poletnih oblačilcih sredi jeseni, ko noči postajajo že malce hladne …
Kakor je torej sprva kazalo dobro, je potem začelo kazati slabše. V bivaku smo zakurili, da bo za klobase (no, pa njegovi ljubezni da bo toplo), potem je pa začel opremo zlagati! Milijon flešov, dodatne baterije zanje, palico za še dodaten dodaten fleš, blendo … Ne veste, kaj je to blenda? To je ena menda iz blaga velika okrogla pizdarija, ki omehča svetlobo …
Sem začenjal dobivati občutek, da se projektek z bliskovito naglico spreminja v projekt, a me je v to prepričalo šele, ko se je začel prijatelj pred bivakom pretegovati. Menda se njegovemu početju strečing reče ali tako nekako, čemu je pa namenjen, se mi pa tudi sanja ne!
Med potovanjem dol v jami sem sicer poskusil globino potopa malo zmanjšati, a veliko se usajal nisem, ker se je delalo zame in sem lahko le molčal! Le upal sem, da ne bova na dno skoraj 500 m globoko rinila, zdaj ko ima samozavest 1100 m osvojenega Skalarja, a na srečo nisva.
Med delom sem se počutil ko Heidi Klun, ko sem moral gledati tja ali pa tja in malo gor in malo dol, pa malo je jakost tega ali onega fleša podesil, pa blendo drugače obrnil, sproti me je pa hvalil, kako lepo sodelujem.
Tale moj prijatelj postaja pravi psiholog, zihr je kakšen tečaj na Tubi gledal!
Pa da skratim, ker je že zelo zelo pozno! No, morda je celo zgodaj, kaj pa vem!
Klobase sva dobila, že prijetno hladne, njegova boljša tretjina je seveda že krepko spala v bivaku, pa še eno fotko sva še zunaj naredila, ko je bila ravno super megla in je bilo malo mistično, kakor se je izrazil …
Moj prijatelj je z izdelki zadovoljen, jih bom kmalu lahko videl, jaz sem pa tudi. Ker sem domov prišel še po temi in svojo predrago tako na laž postavil …
