Urbano

Danes se je na vaji dobila enota za urbano reševanje, ki deluje v sklopu JRS. Je bilo kar hecno, nič ne tajim. Tako nisem švical niti ko sem bil pripravnik. Povsem drugačna oprema, druga terminologija, drugačen način dela …

V jamarstvu in jamarskem reševanju smo prevzeli tehniko ene vrvi in čeprav so varnostni faktorji absolutno zadostni in čeprav je v jamskem okolju kar nekaj improvizacije, je naša velika prednost ta, da nas ne vidijo. In če nas ne vidijo, ne morejo protestirati, da nismo dovolj varni!

Tokrat smo zadeve vadili na način, na kakršnega se dela, ko si varnostnim inženirjem na očeh – torej 1500% varen. Kar pa itak ne obstaja, a tega nobenemu varnostnemu inženirju ne moreš dopovedati. Že dvojno varovanje na dve različni vrvi (za vsako osebo posebej!) je tako komplicirano, da kar glava peče. Vsaj mene je! In vsakič, ko sem mislil, da sem 1500% varen in sem želel kaj prepeti (od naprav, za katere se mi tudi sanja ne, kako se jim reče, vem le, do so dokaj podobne našim, le bolj komplicirane in štiridesetkrat dražje), je že nekje zažvižgal doktor Staut, da če to storim, kar nameravam, bom samo še 1372% varen in da naj malo razmislim o svojem početju …

Saj smo se kar zabavali, to že moram priznati, ko počneš nekaj novega, se spet adrenalin pojavi, da je bilo res naporno, pa sta dokazala Hliš in Rehar, ki sta za sekundo sedla, da odpočijeta trudno telo ter v sekundi zasmrčala!

Vaj bo potrebnih še veliko, razen če v urbanem okolju ne naženemo vse firbce proč in naredimo tako, kakor znamo, ko nas nihče ne gleda. Hitro, varno in predvsem učinkovito …