Vitamin D

November je lep, dnevi so relativno topli in sončni, načeloma naj ne bi bilo težav z nabiranjem vitamina D za zimo. Tudi za jamarje ne. Malo kasneje greš v jamo in malo prej ven prideš, pa je. Izibizi.

Ampak seveda ni. Če imaš takšnega komandanta, kot ga imamo mi. Ves je naspidiran in nakondicioniran in zelo rad vstaja zgodaj zgodaj zjutraj in ker jih takrat ni zelo veliko pokonci (jaz se žal ravno takrat počasi spat odpravljam), mu postane dolgčas. Ne vem čisto zares, domnevam. In potem dobi kakšno dobro zamisel …

Predvidevam, da je tako dobil zamisel za našo zadnjo skupno vajo v jami. Zakaj ne bi zakomplicirali že tako komplicirane zadeve, ne?! Je sporočil, da bo naša zadnja vaja simulacija intervencije. Kar je okej. Ker nesreča nikoli ne počiva in moramo vedno biti pripravljeni tudi na nepripravljeno! Se je odločil, da bomo izvedeli samo za datum, ne pa tudi za kraj. Oziroma jamo.

Meni je bilo prav. Ker mi je vseeno, v katero jamo gremo vaditi. Ni mi bilo pa vseeno, ko je sporočil še uro – ob petih zjutraj (z besedo: ob petih zjutraj!) alarm!

Ampak, kaj čmo, takle mamo, bi lahko resignirano zavzdihnili, ker pa vaj nimamo vsak dan, enkrat na mesec pač ni težko spanec preskočiti za en dan. In ker smo reševalci po naravi firbčni, jamarji pa še posebej, so seveda zazvonili telefoni. Vsi smo poskusili izvedeti, v kateri jami bo vaja. Po moje je bil to komandantov prefrigan načrt, vsi smo se ukvarjali s tem, kje bo, da potem nihče ni imel časa misliti na to, kdaj bo!

Jaz sem član vodstva JRS in sem kmalu izvedel, kje bomo garali. V kar komplicirani jami, dokaj globoki. Pa še nisem se rabil zelo potruditi, čeprav je bil Walter skrivnosten in ni nič izdal, je pa na srečo vsaj Benko iz drugačnega testa in rad govori in se zagovori …

Ob pet do petih zjutraj je zazvonila moja budilka. Zbudila je mojo predrago, ta je zbudila kuzlico, kuzlica mačko, mačka pa mene. Nisem vedel, kje sem. To se mi po le dobri uri spanca pogosto dogaja, bom verjetno enkrat moral k zdravniku!

Ves munjen sem pogledal na telefon, na katerega naj bi ob petih zjutraj priletelo sporočilo o nesreči v jami. In je res priletelo, kot rečeno, Walter rad vstaja zgodaj. In me je srat pritisnilo –  Škocjanske jame, Hankejev kanal, Swidov razglednik. Poškodovana ena oseba 3 km od vhoda.

Jebenti in jamo in predsednika, ki se svojemu podpredsedniku laže! Jaz nobenemu nisem izdal naprej, v katero jamo gremo, le to sem jim naročil, naj se toplo oblečejo in bunde s sabo vzamejo. Posledično je bilo mnogim, vključno z mano, v Škocjanskih zelo vroče. Ja, lahko bi se manj oblekel, a kdo tako zgodaj lahko pametno razmišlja!?

Nekaj čez pet sem Grdina za vsak slučaj poklical, če je že pokonci in sva se že pred sončnim vzhodom skregala, ker je znorel, kaj ga mam za preverjat. On sicer trdi, da je znorel zato, ker sem mu rekel, da bom čez tri minute pri njem, dogovorjeni smo bili pa čez šest minut, a kdo bi čisto zares vedel, kaj jaz govorim in delam ob tako zgodnjih urah …

Ko dobimo klic na pomoč, to pomeni, da skočimo v kombije in odhitimo proti jami in poškodovanemu. Z vso opremo. Kdor prvi pride na kraj, začne voditi intervencijo. Torej vzpostavi štab, začne voditi evidenco, razporejati jamarje, opremo, določi, kje bo baza in kdo bo v njej … V jamo gre prva oskrbovalna ekipa z že pripravljenimi torbami, kjer je VSE za oskrbo poškodovanca v jami, to so ponavadi dva ali trije dobri jamarji, nato gre v jamo opremljevalna ekipa, ki opremi jamo po pravilih, da je varno za horde reševalcev (jamarji pri raziskovanju pogosto kakšne ne najbolj varne bližnjice udarijo, ki so za dve ali tri osebe še varne), za njo gre v jamo ekipa za komunikacijo, ki jamarski telefon napelje, vmes pa že več ljudi začne prihajati, da se formirajo ekipe, določijo delovišča, reševalni manevri, nabere oprema …

Ker smo tokrat simulirali intervencijo, nismo vedeli, kdo jo bo vodil. Ko sem se vozil proti Ljubljani in sproti pobiral zaspane kolege, sem vzel telefon in poklical Lukca. Sem bil prepričan, da bo on najhitreje tam. Je kar nekajkrat zazvonilo, ni se takoj oglasil. Jasno, voditi intervencijo ni kar tako!

No, se je potem oglasil, a je šepetal. Sem mu ves vesel poročal, da Dolenjci šibamo proti njemu in koliko nas je, pa ga kaj dosti zadeva ni zanimala. Je bil ali bolan ali je imel službene obveznosti, na vaji torej ni sodeloval. Šepetal je pa zaradi soproge, ki je spala ob njem, domnevam. No, nisem imel slabe vesti, človek pač ne more vedeti, plus prepričan sem, da sem ga zbudil ne več ko dve uri pred predvideno uro za vstajanje …

Sem zavrtel drugo številko. Doktorja Stauta. On je znan ranoranilac. Se je res takoj oglasil. Tudi njemu sem ves vesel glasno poročal, da letimo na pomoč, če so vsi že tam in če on vodi in tudi on je šepetal. Da je v Nemčiji, službeno. Pa, bemtivraganazaj! Kaj samo Dolenjci rešujemo svet, ostali pa še spijo?! Sem se poslovil od dottoreja, a kaj dosti spal potem več ni, ker sem kasneje izvedel, da so bili tudi ostali pametni ko jaz in so mu zvončkljali. Ko je bila zunaj še temna noč s polno luno! Ne vem, ali je vstal ali je telefon vrgel ob steno in zaspal nazaj, se nisem imel časa s tem ukvarjati, ker smo leteli na pomoč bogi poškodovanki s poškodovanim kolenom in gležnjem.

Ko smo bili v opremi in ko smo tudi že nabrali opremo za manevre ter se razdelili v ekipe, je bila zunaj še noč! Ker sem bil v tretji ekipi, sem še dočakal sončni vzhod in použil vsaj zrnce vitamina D, kaj več pa niti ne, ker smo morali v jamo. Četrta ekipa, ki je prišla zadnja, je ostala zunaj in se igrala z akijem. Saj to poznate iz križank, mar ne? Nosila na kolesih. So vanje naložili Jokla in divjali po parkiriščih, da se malce spoznajo z zadevo. So bili vsi navdušeni in ko so se rdečih lic in zasopli zaustavili pri komandantu, da ta zadeva je pa super in da bi jo morali tudi mi nabaviti, jih je okurcal, da smo jo že pred leti in da jo pravkar uporabljajo! Smo jo vzeli iz skladišča, ker je super primerna za prevoz poškodovanca po turističnem, betoniranem delu jame. V jamah, kjer ponavadi rešujemo, ne pride prav. Kar je verjetno razlog, da zadeve ne poznamo in da niti vedeli nismo, da jo imamo …

Ko smo hodili po neturističnem delu jame proti poškodovanki, sem veliko bogal. Grdin me je pa zadaj spraševal, če mi pot ne gre ali kaj. In sem mu priznal, da bogam na zalogo, ker potem, ko bomo z nosili hodili nazaj po isti poti, ne bom imel moči in energije …

Pot je res res zelo zahtevna. Niti sanjalo se mi ni, kako bomo izvedli iznos poškodovanke v nosilih iz jame! Drugim pa tudi ne. Tristo različnih predlogov je padlo, vsi relevantni in korektni. Nobeden pa seveda ne lahek …

Ko smo enkrat končno začeli, je bilo na začetku kar nekaj zatikanja in spotikanja, ko smo se uigrali, kot vedno, je pa steklo. Da so bili celo v štabu presenečeni nad hitrostjo! Walter je priznal, da je večerjo dve uri kasneje naročil, kot smo mi končali! To je najbližje pohvali, kar zmore naš komandant …

Ogromno je bilo improvizacije, še več pa sodelovanja in pomaganja drug drugemu. Pravo timsko delo. Brez prerekanja, le z veliko veliko znojnih kapljic na vseh obrazih!

Ven sem med zadnjimi prišel okoli petih (nosila so bila zunaj že dosti prej), smo sproti še vse pospravljali in razopremljali, sonca  ni bilo več.

Najbolj zabavno pa je bilo tokrat med analizo! Ko se zgarani kolegi niso mogli odločiti, ali je bilo super ali ne! Mislim, prav vsem je bilo super do nezavesti, hkrati pa smo se nagarali ko bosanski konjički v hosti in so bili malo jezni in so morali, ko so prišli na vrsto, seveda tudi malo postokati. Kaj vse bi lahko naredili drugače ali boljše. Nekdo je postokal, da v bazo niso dobivali dovolj informacij o stanju poškodovanke. Ki smo jih redno pošiljali, a so hoteli še več. In je Rehar malo vzrojil, da to je vendar jasen princip – ženski enkrat poveš, da jo imaš rad in da to velja do preklica. Šele če se kaj spremeni v odnosih, ji potem to poveš! Kaj bi po nepotrebnem komplicirali …

Vaje so zato, da se kaj novega naučimo in tudi tokrat se je izkazalo, da to drži kot pribito. Ko smo debatirali o tem, da bi nosila lahko nosili tudi po dnu soteske, kjer sicer teče voda (za to so navijali naši gnjurci!), ki je tokrat ni bilo veliko, je nekdo pripomnil, da je ponavadi veliko višja in da tudi bolj buči, da niti komunikacija ni možna. In seveda se je takoj našel nekdo, ki je vprašal, kako bi pa takrat sporočali ukaze, ali se vrv povleče ali ustavi in seveda se je takoj našel nekdo drug, ki mu je pojasnil, da takrat bi pa komunicirali s svetlobnimi signali in seveda se je našel tudi tretji, izkušen reševalec z dolgoletnim stažem, ki je pristno presenečen vprašal, če to res tud imamo pri nas v JRS. Svetlobne signale namreč.

Seveda jih imamo in tudi uporabljamo jih, samo on je verjetno na tisti edini vaji v 25 letih, ko smo jih uporabili, ravno manjkal …

Jaz sem bil najbolj zadovoljen zato, ker so se nagarali tudi naši letošnji tečajniki, jih nismo nič šparali. Vidu je spet v kanalček, ki se mu začne pri koncu hrbta, krepko teklo, da je imel kombinezon od znotraj ven moker, a mu nasneh ni izginil z obraza, Tinkara je za nekaj časa pozabila, da jo hrbet boli, Remih se je menda največkrat sprehodil po jami, ko so ga kot mladega pripravnika pošiljali sem ter tja, a se je na koncu pri analizi kar sam pohvalil, da je imel povsod nos zraven in da brez njega nič ne bi bilo narejeno, Alan je pa kot vedno navijal, če bi se morda naslednjič v bolj vodne jame podali. Pustimo to, da je potapljač, to na njegove želje nima vpliva …

Zmagovalec je bil tokrat pa Gregor, ki je po pravici povedal, da mu je bila vaja všeč, še najbolj pa to, da si je lahko ogledal svetovno znano jamo in to popolnoma zastonj! Povsem slučajno je doma pa na Gorenjskem, saj to ne rabim posebej poudarjati, mar ne?!

No, največ pripomb je imel spet Bizi, ki si je vse vestno v telefon zapisal, a na srečo se nam je na večerjo mudilo in nam jih bo verjetno pa malu poslal …

Večerja je bila bogovska, celodnevno garanje človeka zlakotni, vožnja domov spet po polni luni pa prijetna. Ker ko so vsi zadovoljni, dugačna sploh biti ne more!

 

Napiši mnenje