Dvakrat strah

Pogodbo sem podpisal in posledično sva s Potrpinom v Čaganko spet dokaj pozno odpeketala. No, pozno. Ponoči. Sva si rekla, da če do polnoči dol prideva, bo čisto okej, nekaj pojeva in se spat spraviva, v petek zjutraj bova pa lepo spočita že navsezgodaj na tlako.

V prvem, vhodnem breznu sem povsem zaustavil  ekspedicijo. Sem imel namreč briljantno zamisel, da bi z novo pripravo, meni ne zelo poznano, hitreje in lažje globine osvajal, a ko sem ves zadihan stopil na tla prvega brezna, sem zadevo samo odpel, jo odložil na kamen, pripel simplco. Prijatelj se mi je smejal, privoščljivo, kakor se je bil prej, ko sem mu razlagal, kako bom hitreje dol šibal, smejal, ampak nevoščljivo. No, saj ne. Samo vedel je, da se nove naprave morda preskuša in se seznanja z njimi kje zunaj, na toplem, ne pa v jami …

Ne morem reči, da naju je voda presenetila, čeprav naju seveda je! Sva zunaj videla, da se je ves sneg stopil, a sva nekako upala, da je v obliki vode že odtekel. Ni. Še malo ne!

Torej sva bila v spodnjem bivaku na -450 m mokra. Ne prvič. Z veseljem sva slekla mokre in blatne cunje, si oblekla bunde in krokse, sedla vsak na svoj stol, skuhala kofe, nekaj pojedla, potem pa seveda čvekala, ko da sediva kje v kakšni topli gostilni in se že vsaj dva meseca nisva videla!

Nimam blage, kdaj sva se v spalki spravila in kakor vedno je prijatelj pritisnil na gumb in zaspal, res v petih sekundah. Edina razlika je bila v tem, da je verjetno sanjal, da je na kakšnem regionalnem če ne celo repubiškem tekmovanju v smrčanju in je vlekel, da je bilo veselje. Pa dobro, itak nisem mogel spati in sem poslušal, a ko se je prevalil na levi bok in mi brbotal direkt v uho, sem začel žvižgati. Je pomagalo, dva ali tri vdihe je napravil samo z zrakom. In sva se tako zabavala tam do okoli pol petih zjutraj, ko ga je mehur poslal v temo, jaz sem pa vmes uspel zaspati in mu zagotovo vrnil s še hujšim smrčanjem, a njega to ne moti, ima gumb. Ga pritisne in zaspi …

Na srečo ni zelo zgodaj silil iz spalke, sva se h kavi spravila šele okoli desetih zjutraj, a sva se šele pri drugi kavi spomnila, da midva lepo uživava v jami, predragi predsednik Jamarske zveze je pa v tistem trenutku pod nožem. Dobesednim. Se nama je malo zasmilil, ampak potem sva se spomnila, da bova midva bolj trpela pri kopanju v Kalahariju in pri plezanju po vodi ven, predvsem pa dlje časa, in se nama ni več smilil.

Sva kar sedela in si še en kofe scmarila, pa čaj, ker dehidriran ne smeš biti, potem so pa želodci povedali, da je ura kosila in sva makarone skuhala, v katere sva konzervo golaža stresla in nekaj sira. So bili dobri, ampak res.

Potem sva odšla vsak svojo luknjico izkopat v sosednjo dvorano, ki jo imamo za takšne stvari (ne oba skupaj, seveda), spila še en kofe, potem pa nisva več vedela, kako bi še lahko odlašala in sva si tiste blatne zadeve oblekla in se v Kalahari spustila.

Nimam kaj tajiti, drčanje po ozkem rovu ni vsakič lažje, tudi tokrat sem v zadnjo dvorano pokukal ves premočen. Od potu! Pa še posneti sem poskusil zadevo, si jo lahko ogledate spodaj, ampak je tipičen slovenski film – začne se počasi, potem se pa itak ustavi …

Najprej sva malo poglobila zadnji, najbolj strupen in ozek rov, ki je poln prodnikov, okroglih kamenčkov, kar nedvoumno priča, da gre res za fosilni sifon in da se nam splača kopati. Potem sva splezala v kamin, o katerem sva sanjala, da bi ga bilo dobro morda malo razširiti, a sva kmalu obupala, ker je res ozek ozek in bo ostal za takrat, ko se bo Čaganka res in dokončno povsod drugje zaprla, nato sva se pa na delo spravila. H kopanju v smeri, kamor naj bi sifon nekdaj vodil. Je seveda skoraj do stropa pod zemljo, a so tu in tam vmes prazni prostori, da vidimo, v katero smer kopati. Eden od naju je malo kopal in vrečo polnil z izkopanim, drugi je zadevo vlekel v dvoranico, kjer je prostor za odlaganje.

In tako par ur, ko da sva v tretji Revozovi ali Krkini smeni. No, plačano je verjetno malo manj, sva pa na delovnem mestu lahko kadila, vsaj to. In dim je vedno nekam odneslo, kar je dober znak …

Tokrat sva si s sabo sicer pijačo in hrano prinesla, a sta se želodca enkrat vseeno oglasila, da morda bi pa že bil čas za večerjo. In sva seveda odhitela proti bivaku, kjer so naju čakali makaroni. Samo malo vode sva jim dodala, še eno konzervo golaža in en mesni narezek, plus sir sva grizljala sproti in nama ni uspelo vsega pojesti.

V spalki sva se spravila še pred polnočjo in tokrat mi je uspelo prej zaspati, ker prijatelj ni imel koncerta plus utrujen sem bil verjetno. Malo pred šesto zjutraj ga je na pipico pritisnilo in kakor vedno, ko vstane, je ves vesel in družaben, ko petelin, ki misli, da zaradi njega sonce vzide in je debatiral in debatiral, a šele z vprašanjem, če jaz ne grem nič scat, me je iz spalke spravil. Sem si mislil, da ob vsem tistem čaju in kavah bom res kmalu moral vstati in je bolje, da kar takoj, ko sem že buden.

Ko sva se pa proti bivaku vračala, sva pa avtomatsko sedla še na čik, in ko sva že sedela in čikala, sva pa še kofe pristavila. In sem šele nekaj minut čez šesto zjutraj ugotovil, da če greva nazaj na toplo, kaj dosti spati ne bova več mogla, ker bo treba ven. Zato sem to kar predlagal, glasno, da morda bi pa kar nekaj pojedla in ven pičila in se je prijatelj strinjal.

Sva spila še en kofe, makaronflajš pa še tretjič nisva mogla jesti in sva si raje klobase skuhala. Nato pa vse pospravila ter proti ven krenila. Pa čeprav sva se še ob kavi tolažila, da voda že krepko manj teče, temu ni bilo tako! Naju je kar dobro pralo. Kasneje je ta podatek prav iskreno Matejo presenetil, da kako je Čaganka prala, če pa nje ni bilo poleg?! Moj odgovor je bil, da ne vem, ampak da tudi mene čudi …

Ven sva kar šla, ne preveč olimpijsko, a crkovala nisva. Sem imel pa verjetno že vsega poln kufer, drugače me Potrpinovo sporočilo v drugem breznu (od zgoraj dol!), da sta na polici pri pritrdišču dve proteinski ploščici, ne bi tako razveselilo! Ko je spraševal, če morda vem, kdo ju je pustil (ker ko sva šla dol, ju zagotovo ni bilo!), je to spraševal že s polnimi usti! Sem komaj čakal, da se je prepel, da sem še jaz zašibal po svojo!

Na embalaži je bila narisana banana in ko sem jo odprl, je bila oblita s čokolado. Še vedno nimam okusa, a ko sem jo počasi žvečil, sem prav čutil banane in se topil nad čokolado. Prisežem! Pred leti sem takšno veselje skoraj pripravil Anžiču, a mu ga potem vseeno nisem, ne po svoji krivdi!

Ven sva prišla enkrat za spremembo zgodaj popoldne v lep sončen dan! Pri bivaku je bil misterij proteinskih ploščic razrešen, Dalibor je s prijateljema prišel malo kondicirat.

Midva sva se preoblekla in malo umila, seveda sva v peči tudi zakurila. Pa kavica in čaj plus prebranac z dodatno čebulo in je bilo prav božansko. Potrpin je pogledal na uro, ki je kazala vsaj še tri ure do klubskega silvestrovanja, se malo po bradi počohal potem pa ugotovil, da nima smisla sedeti, če lahko leži in je stopil do postelje, da si malo hrbet zravna, v naslednji sekundi je pa že blago in kontentno smrčal!

Jaz sem prižgal telefon in ko sem med neodgvorjenimi klici zagledal ime svoje predrage, me je pa kar malo stisnilo. Ker me nikoli ne kliče, ko sem v jami. In itak da me je kar malo stisnilo in sem jo takoj poklical, kaj je narobe. Pa ni bilo nič, na srečo. Le ko sem odhajal na podpis pogodbe, nisem povsem zaupal budilki in sem ji poslal mail s sporočilom, naj me pokliče. V Googlu samo nastaviš datum in uro in gre mail takrat naprej. A ker so se jim v službi serverji sesuli ali nekaj podobnega, je moj mail s sporočilom, naj me pokliče, dobila šele v petek proti večeru in se je tudi ona ustrašila, da je nekaj narobe …

Kakor koli, sem potem malo bral, potem pa ob pravi uri prijatelja iz postelje zbrcal, da sva se odpeljala v Kočevski rog v prijetno družbo jamarskih kolegov na še bolj prijetno papico. Makaronflajša na srečo niso postregli!

Letos gremo še enkrat ali dvakrat dol. Menda pa bo kakšna luč na koncu tunela v Kalahariju, ni vrag …