Nepomemben izletek

Grdina malo matra njegov avtomobilček. Ja, tisti, kjer je model žarnico iz armature vzel, ki je svetila za simbolom za okvaro motorja, ko mu ga je prodajal! Ampak ga ne matra to. Je vse poštimal. Plus nove zimske gume je kupil. Snega pa nikjer. Pa še štirikolesni pogon ima! Si morete misliti!?

In sva se danes proti večeru odpravila proti bivaku pri Čaganki. Sem vzel tahude gojzarje, ker sem malce dvomil v sposobnosti njegovega bolida in sem bil prepričan, da bova kar krepko sneg gazila, plus klobase. Ko bova zmatrana, da se malo okrepčava, saj razumete, ne.

Pa je imel hudič enkrat za spremembo prav, ko je bil tako suvereno prepričan v zmogljivosti avtomobila, sva se prav do bivaka pripeljala! Sicer je res, da snega ni, kolikor ga ponavadi zapade, a je bilo vseeno impresivno, kako je zgrizel zadnji hrib!

Sva zakurila v bivaku in sem klobase z jajcem pripravil, so kar teknile. In kot ponavadi se je prijatelj pred jedjo, namesto da bi se recimo prekrižal, postavil v pozo in pričakoval fotografijo. Jaz pa nisem niti trznil. In je kar žlico pred usti držal, dokler ni več zdržal ter vprašal, če ne bom naredil fotke. Sem bil res presenečen, nisem vedel, zakaj jo potrebuje. Fotko, namreč.

Ja, za na tvoj blog, je bil  presenečen nazaj.

Sem zabrazdal med kolobarčki klobas in mu mirno pojasnil, da zapisa na blogu ne bo, ker je izletek povsem nepomemben. In povsem brez kakšnih posebnosti, ki bi zanimale svetovno občestvo in Vida v Afriki.

Je bil kar malo razočaran, sem opazil. Grdin je vrhunski fotograf in kot tak ponavadi na drugi strani fotoaparata, zato sem se ga usmilil in pritisnil eno fotko. Njega pred piskrom s klobasami. Se mu je razpoloženje popravilo. Vsaj malo. Saj on ni pogosto slabe volje, če pa že je, pa ni za dolgo …

No, sva pojedla, potem je pa prijatelj do avta skočil, da ga zakurblja, da bova sedla na toplo, ko se odpeljeva. Čeprav nisva bila tam tako dolgo, da bi se vozilo sploh uspelo ohladiti, sem mu želel reči, a mu potem nisem. Ker če se je prijatelj odločil, da bo avto zakurbljal par minut pred najinim odhodom, ga bo zakurbljal ne glede na vse. Toliko ga že poznam. Čudna so pota gospodova, še bolj čudna Grdinova, vam povem …

No, zdaj boš pa napisal blog, se dogaja, je rekel skoraj veselo, ko je vstopil v toplo barakico. Najprej sem na hitro preveril, če je kaj krvav, lahko bi bil, je par polen s sekiro za v peč udaril. Ni bil.

Moj drugi instinkt, v sekundi, je pa bil, da je medved prišel in sem že hotel ven skočiti, da podokumentiram, a ker je prijatelj v bivak prišel počasi, sem to misel v naslednji sekundi tudi zavgrel.

Gumo sem predrl, je pojasnil.

Malce sem zavzdihnil. Ker sem takoj vedel, da rezerve nima, če jo pa že ima, je pa prazna. In sredi noči naju v zasneženo hosto noben pameten ne bo prišel iskat! Ampak, saj ne bi bilo tako hudo, v peči je še gorelo, postelje so, želodca polna …

No, potem se je izkazalo, da rezervo ima, in to celo polno zraka (čeprav je bila videti kot kolo za samokolnico, majhna in tanka!), tudi dvigalko sva našla in ključ za vijake in celo zamenjati sva jo uspela …

Kakor koli, evo, je zadeva kljub vsemu prišla na moj blog. Ker z mojim prijateljem nepomembnih oziroma neeventnih dogodkov ni. Če gre vse v redu, pa potem sredi noči v debeli in zasneženi hosti predrto gumo menjava …

Domov sva se pa bolj počasi peljala kljub štirikolesnemu pogonu, ker tako zahtevajo navodila malo tanjše rezervne gume. To navodilo pa je moj prijatelj začuda upošteval …