Zadnjič sva s predrago mi soprogo na sprehodu s kuzlico srečala soseda. Majhen pobič, še v nižjem razredu osnovne šole. Jaz ponavadi samo odzdravim, moja predraga je pa bolj kulturna, se je kar v prijazen pogovor zapletla. In sva med drugim izvedela, da se mu domov mudi, ker dela novoletni koledar.
Sem ga razumel, itak. Mi ga tudi imamo, samo ga ne naredimo sami. Ga predraga kar kupi. Saj veste, to je tisti, ki ima za vsak dan za majhnim kartonastim okencem čokoladico. In kakor dnevi minevajo, tako čokoladice čvakaš. Samo pri nas to ne funkcionira. Zaradi mene. Ko pozno v noč za računalnikom sedim, mi občasno pade sladkor. No, občasno! Večkrat na dan, itak …
In potem malo po kuhinji ali dnevni sobi pobrskam. In če ni drugega, so tudi tiste brezvezne čokoladice za kartonastimi polkni, ki mi v luknjo v zobu padejo (če bi jo imel, seveda), dobre. Ne glede na to, katerega dne smo. Potem je pa ogenj v strehi. Ker svojo decembrsko dozo počvakam v slabem tednu (jap, takorekoč pred časom sem!), se potem spravim tudi na tiste iz sinovega koledarja. In ta potem pizdaka, kakopak, ko odpre recimo 12. december, pa je ta že prazen …
Kaj hočemo, takšno je življenje, niso vedno vsak dan čokoladice. To mu poskušam dopovedati. Recimo …
Ampak, mali sosed ni delal takšen koledar. On je imel pod pazduho milijon kuvert, v katere je nameraval liste vtakniti, liste, na katere naj bi napisal, kaj vse bo počel v naslednjem letu. To je kar tako, mimogrede, zaupal moji predragi. In se mi je kar milo storilo. Mali zapisuje, kje vse se bo izboljšal in kaj vse bo napravil, jaz pa čokoladice kradem dneve vnaprej …
Do božiča sem torej prišel že tam enkrat sredi decembra, da je pa praznik samostojnosti, sem pa izvedel, ko me je poklicala prijateljica. In mi čestitala ter se zahvalila. Se mi sanjalo ni, zakaj se mi zahvaljuje, pa je mirno pojasnila, da se mi zahvaljuje za to, da danes živimo v samostojni državi. Da sem tudi jaz prispeval k temu.
Me je presenetila, nič ne tajim. In ker nisem vedel, kaj naj bi na to odvrnil, sem se ji samo enostavno zahvalil. Pa pred hišo skočil in zastavo obesil. Da se ve, da je praznik. Nič ne de, da sem jo malo kasneje obesil, sem jo potem tudi snel malo kasneje. Ker bolj pozno vstajam, saj veste …
Jutri z Grdinom za tri dni odhajava na dno Čaganke. Kaj dosti ne bova naredila novega, le premeril bo spodnje dele, tega še ni. Je ugotovil, da je to najin tradicionalen dogodek. Da že štiri leta zapored odhajava malo pred novim letom v jamo.
Sem vesel, da bom zadnje dni starega leta preživel s prijateljem v jami.
Pa tudi vem, kaj bom največ počel v naslednjem letu. Tu kakšnih velikih sprememb itak ne bo …
