Za prjatla

Grdin se že ne vem koliko časa odpravlja na dno Čaganke, le pravega razloga ni nikoli našel. Mislim, pomeril in poskeniral je kompletno do 250 m, še virtualno je ustvaril, da se tudi nejamarjem v glavi zvrti, ko si nadanejo očala za virtualno realnost, ampak za nižje dele premeriti se nama je pa čas nekako vedno izmikal. Do letos. Ko je oznanil, da se bova končno dol odpravila tradicionalno zadnje dni v letu, kakor že nekaj let zapored z izjemo predzadnjega leta.

Itak da sem zaploskal z ritjo in se strinjal, celo prepričati sem ga uspel, da bi šla dol za tri dni in ne za dva, kakor je on predlagal. Ker pravi možaki tri dni v jami itak nimajo kaj počet, vse, kar se mora postoriti, se lahko postori v dveh. Saj kaj zelo močno nisem ugovarjal, ker pri mojem trmastem prijatelju tudi nobenega smisla itak nima in čeprav si tudi predstavljal nisem, kaj pomeni premeriti vse tiste miljarde stopenj v spodnjih delih, sem vseeno previdno omenil, da bi dva dni na trdo delala, potem pa počivala in ven tretji dan odšla spočita. Da si tudi on zasluži počitek pa to in da ga tam dol, skoraj pol kilometra pod zemljo vsaj nihče razen mene ne bo motil!

Je začuda sprejel, si spraznil koledar in oznanil, da v torek dopoldne pičiva.

V nedeljo je klical, da je vremenska napoved čist grozna, da bo deževalo in če ima sploh smisel riniti dol.

Priznam, da napovedi sploh nisem pogledal, ne spomnim se, kdaj sem jo nazadnje, a sem mu suvereno zatrdil, da za Belo krajino, kjer domuje Čaganka, napoved ni tako grozna, da sem ravnokar vse naštudiral, da malo dežja naju pa tudi ne bo utopilo, plus ne bo prvič, če se bodo vremenonapovedovalci zmotili, potem nama bo pa žal, če ne bova šla.

Se je strinjal.

V torek je poklical malo pred deseto dopoldne. Stari, ščije ko madona.

Kje, sem bil res pristno presenečen.

Ja, kje, tle, pri nas.

Ravno sem sedel ob časopisu in kavi na vrtu. Sem se obrnil, nič nisem videl scanja.

Pr men nič ne ščije, sem bil iskren, le tu in tam kakšna kapljica pade.

Čakal sem, da bo rekel, da do mene še ni prišlo. Grdin živi 85,3 metra stran od mene.

Ni rekel.

Me je čez deset minut pobral, a nisva šla takoj gor, je še v lekarno skočil po septolete. Je nekaj grlo čutil.

Gospa lekarnarka je rekla, da komot poje šest pralin in da bo okej. Grlo, mislim. Tega se je potem držal, dve je zjutraj počvakal, dve ob času kosila, dve zvečer, dve pa še kar tako enkrat kdaj vmes, le toliko, da gospa lekarnarjeva ne bo najbolj pametna na tem svetu.

V jamo sva vstopila ob 13. uri. Do 250 je šlo normalno, potem se je pa zakompliciralo.

Je Anži, ki je šel s Tičarjem v Skalarja in sta odkrila nove dele in nova brezna, kasneje, ko smo bili že vsi zunaj, poročal, kakšna carja sta, k sta na jurja odkrivala, a sem ga kar nemudoma ustavil. Da naj se nič ne petelini, da onadva sta na jurja z vsemi delovišči vmes prišla v osmih urah, jaz in Grdin pa sva do dna Čaganke na 450 m potrebovala 10 ur! Deset, z besedo.

Materbuhvola, vmes se mi je kar malo fuzlalo, priznam. Ampak za prijatelja si je treba čas vzet in tle ni kej za diskutirat! Sva rinila dol, prijatelj je z distotom meril in meril in meril in se nikamor nisva premaknila, jaz sem pa v usodo vdano nastavljal roko za merilno točko in se premikal po ukazih. Res se mi sanja ne, zakaj sem mislil, da bova mimogrede končala!

Na 300 metrov sva si malico privoščila in se mi zdi, da je bila to prva malica navzdol, ki sem si jo privoščil v letih, kar smo jamo poglobili skoraj na 500m! Tam je tudi prijatelj prvič podvomil, da nama bo uspelo tudi dvorane pri bivaku spodaj poskenirati! Jaz sem to misel opustil že kakšne štiri ure prej …

No, od 300m naprej se pa spet voda pojavi in potuješ dol po vodno aktivnih breznih in meandrih. Če greš samo dol, si hiter in čeprav si sicer malo moker, ni sile. Če pa potuješ počasi, le toliko naprej, da te prijateljev laserski merilnik še ujame in potem čakaš, ko prijatelj še dvorane pika, da dobi obliko, si pa moker. Itak da si, ko cerkvena miš v nalivu!

Šlo je počasi, šlo je zelo počasi, spodaj je Čaganka ozka in razvejana, Grdin pa pedanten ko miljonmater in čeprav je bil tudi on moker do kože, je vseeno pedantno pikal, nobenih bližnjic ni iskal!

A po kakšnih osmih urah je tudi njega malo zagrabilo. Ko je vprašal, koliko imava še do dna in sem mu po pravici povedal, da v tistem tempu vsaj še tri ure, mu je malo ventilček ven vrglo. Da kakšen sem, da on mi je lepo povedal, da bo deževalo, jaz sem pa vseeno rinil …

Sem molčal, kaj sem pa hotel. Ni imelo smisla razlagati mu, da je bila Čaganka pravzaprav dokaj suha, da smo dol in gor plezali že v mnogo bolj ekstremnih razmerah. In bili manj mokri …

Moj prijatelj na srečo ni trmuhar, se ni dolgo jezil name in sva merila naprej, počasi in pedantno kakor prej. In čeprav je parkrat izjavil, da se mu že totalno fuzla (menda še bolj ko meni, preverjal nisem), je bil vesel, ko sem oznanil, da sva prečila globino 400 m in da zdaj pa ne bo več daleč. Ko sem mu predlagal, da morda kar končava (ker tisti ne daleč je še vseeno eno uro pomenil) in naslednji dan nadaljujeva od tam, je stisnil zobe, odvrnil, da on bo gor plezal, ko bo šel ven in sva nadaljevala do bivaka. Bližala sva se 4000 klikom na laserski merilnik!

Ura je bila polnoč, ko sva spila kofe, potem sva nekaj pojedla, v postelji sva bila okoli dveh zjutraj.

Spal sem ko tiger, nič ne tajim.

Ob pol sedmih sem moral pod nujno odtočit, a sem šel čisto potiho, da ne bi zbudil prijatelja in da ta ne bi potem vstal in k delu silil. Mi je uspelo.

Ko sem naslednjič na uro pogledal, je na pipico ravno prijatelja pognalo. Ura je kazala skoraj 11!

Nič ne tajim, sem kavo kuhal prav dobre volje!

Pojedla sva nekaj na izi, šunko in sir, potem sva se pa kar v aktivni meander odpravila, ki sta ga predvsem Klemi in Anži širila in je dolgo časa najbolj obetal, dokler se s sifonom ni zaključil (in je trenutno z 486 m še vedno najgloblja točka Čaganke). Ne morem vam povedati, kako naporno je v tisti mokri in ozki in dolgi jebi z roko držati merilne točke in jih označevati, da je potem Grdin od tam nadaljeval in kako naporno je vse skupaj šele meriti, kar je počel Grdin. Pedantno ko sto mater. Če premakneš za en centimeter, je non stop opozarjal, bo pa desetih ali dvajsetih kiksih Čaganka globoka 600 m!

Hm, sem se le stežka zadrževal, da je ne bi “poglobil”, priznam!

Na dnu, ker smo se Anži, jaz, Klemi in Tičar skoraj zadušili z monoksidom, ko smo dolge ure širili in ne vedeli, da je zadaj sifon, kar je pomenilo, da ni več prepihano, si je prijatelj vzel čas. Izmeril je zadnjo točko, potem sva pa mokra in blatna in utrujena čmurila tam v tistem rovčku, da je Grdin na telefon prenesel vse meritve iz distota, potem pa kar na telefonu zadevo spremenil v 3D načrt in sva občudovala vse skupaj za moj okus kar malo predolgo. Nisem ga pa hotel spomniti na možnost zastrupitve, da mi ne bi spet kaj očital …

V bivak sva se priplazila šele okoli petih popoldne, pristavila kofe in makarone, ob šestih sva bila pa že spet v mokrih kombinezonih in začela meriti dvorano, v kateri imamo bivak, nato pa nadaljevala po Kalahariju proti točki, ki jo zdaj aktivno kopljemo. Do tja sva po ozkih ozkih in za merjenje res zajebanih rovih prišla okoli pol osmih.

Na rit sem padel, ko sem v dvorani zagledal krampačico, ki jo je nazadnje Potrpin uporabljal, pravi bitles je postala! Plesen je dolga skoraj 3 cm, daljša je ko moja brada, čeprav barvo ima pa isto …

Sva izmerila še dvorano in rov, ki ga kopljemo na koncu dvorane, tam je trenutna globina 465m. Je hotel tudi te meritve na telefonu postaviti v 3D, a se je telefon uprl in zmrznil. Jih je bilo preveč. Meritev …

Kaj dosti silvestrovala tam nisva, sva se kar nazaj odpravila. Ko se je prijatelj čez najožji del spravil v stilu supermana, z eno roko ob boku, eno pa naprej in mi sporočil, da sploh ni tako ozko, kot se je bal, so pa tudi meni zrasla krila. Ponavadi se v tisto ožino spravim po hrbtu z obema rokama, stegnjenima nad glavo, ker sem tako v ramenih najožji, naprej se pa poganjam po centimetrih s petami škornjev in lopaticami (tistimi na hrbtu!). Tokrat sem pa še jaz supermana udaril. In sem bil kar navdušen, kako lepo gre, dokler se ni še malo znižalo in zožalo in sem se zataknil!

Po dolgem dolgem času mi je spet krepko krepko narasel srčni utrip! Nič ne tajim. Kar malo panika se je v hipu začela pojavljati. Ni to kar nekaj zatakniti se skoraj 500 m globoko, do koder normalni (pametni) jamarji niti ne pridejo! A sem se hitro pomiril, si rekel, da sem tam čez šel že vsaj osemkrat in se počasi vrnil nazaj v luknjo. Kjer sem lahko spet roke nad glavo dal in se povlekel ven. A tokrat je tudi pri “pravilnem” premagovanju ožine srce kar bolj pospešeno bilo …

Ob devetih zvečer sva bila v bivaku, kjer me je prijatelj soočil z načrtom A, načrtom B in načrtom C.

A: Greva takoj izmerit še zadnjo preostalo dvorano.

B: Pojeva večerjo in greva izmerit še zadnjo preostalo dvorano.

C: Pojeva večerjo, greva spat in izmeriva še zadnjo preostalo dvorano pred odhodom proti površju.

Slekel sem kombinezon, oblekel bundo in krokse, sedel na stol, pristavil kofe in izjavil, da se bom, brez zamere, držal načrta D.

D: Spijem kavo, nekaj pojem, grem spat, zjutraj vstanem in pičim ven, jebe se mi za zadnjo preostalo dvorano.

Je razumel, ni bil nič jezen. Zadnjo, kar ogromno dvorano, je premeril sam.

Ko se je vrnil, je bila ravno večerja pripravljena, potem sva še malo čvekala, v spalkah sva bila pa že ob pol polnoči.

Spala sva do pol desetih brez slabe vesti, kavica in močan zajtrk, potem sva se pa pospravljanja lotila. Ko sem prijateljevo spalko vrgel v vakumsko vrečko in s pumpico izsesaval zrak, sem ga poklical, naj povoha, če kaj po njegovih prdcih smrdi. Ker jaz še vedno nimam voha …

Ven nama je kar šlo, sem se bal, da bom bolj crkoval. Le tam nekje na 390 m globine sem na vrvi, preden se spraviš v vertikalno ožino, opazil strgan plašč! Vrv je kakšnih 15 cm kazala gole pramene. Ki so v bistvu nosilni, plašč je le za njihovo zaščito. Nevarno torej ni bilo, a če bi plašč zdrsnil še niže, ne bi mogel več plezati, saj plezalne naprave ne primejo na pramene!

Zelo zelo počasi in previdno sem plezal naprej, malo pred poškodbo sem si še z na srečo dostopnimi skalnimi oprimki pomagal, tako da sem z ročnim žimarjem lahko dosegel zgornji del poškodovane vrvi. Čez ožino sem crkoval, ker sem si že prej izpel pantin, toliko se pa naenkrat nisem mogel dvigniti, da bi tudi prsni žimar v enem sunku premaknil na nepoškodovani del vrvi. Kar rokenrol, krepko mi je spod čelade kapljalo …

Grdin je mirno čakal spodaj in ko sem potem pod poškodovanim delom naredil vozel in ga vstavil v pritrdišče, je bilo spodaj še ravno dovolj vrvi, da se je lahko vpel in splezal do mene! Sem si napravil opomnik, da bo tam nujno potrebno napraviti odmik, Čaganka vedno pokaže pomanjkljivo opremljanje …

V bivaku na 250 sva si privoščila kofe in si segrela cedevito za pot naprej, potem sva pa kar pridno zagrizla na vrvi. Grdin je bil zunaj še ravno pravi čas, da je občudoval menda res čudovit sončni zahod in čeprav me je spodujal na pasmater, ga jaz nisem ujel. Ni bilo energije za hitrejše plezanje. Za eno minuto sem ga menda zamudil …

V zunanji bivak sem stopil le toliko, da nama zunaj luč prižgem, da si slečeva blatne in mokre cunje, a sem  vseeno mimogrede opazil listek na mizi. Uroš je sporočal, da nama je ob petih popoldne zakuril. Sem se tega res razveselil, ker ura je bila pol šest. Se bova torej do konca očedila v toplem bivaku!

Ko sem s sebe vrgel vso svinjarijo in stopil v bivak ter hotel še kakšno poleno v peč vreči, sem pa seveda opazil, da v peči nič ne gori in da je mrzla. Mi je bilo takojci vse jasno. Uroš je tak napreden človek, pravi prijatelj, vedno pred časom. Nama je zakuril že dan prej …

Pa ni bilo sile, kljub temu, da bo čez slaba dva dneva že novo leto, je bilo prav toplo. Sva se umila, kolikor sva se lahko, ker voda je bila pa vseeno ledena, ter preoblekla, potem sva si pa še kofe privoščila.

Med srebanjem kave je pa prijatelj mimogrede ugotovil, da je ko havajski jebač.

Nisem vedel, kakšen je havajski jebač, zato je dvignil volneni pulover, pod katerim ni imel nič. Da je pozabil rezervno majico s sabo vzeti in ima samo volneni pulover oblečen …

Jaz nisem bil havajski jebač, sem imel rezervno majico. Pa gate rezervne tudi. Tudi teh Tomi ni imel in čeprav sem se bal, da bo vozil brez gat in se bom počutil nelagodno, je kar obdržal mokre iz jame. Da se nima kaj sekirat, da ima itak ogrevane sedeže v avtu …

Še pico sva si privoščila v Črnomlju in za letos je torej jamarstvo vsaj zame končano …

Ampak, res, za prijatelje si je potrebno čas vzet! Je bilo čudovito!