V soboto smo imeli nekje vragu za hrbtom vajo reševalnega centra Velenje. V jami Golerjev pekel. Ni bilo ravno peklensko, bolj peklenska je bila ura odhoda, že ob petih zjutraj sem bil v kombiju. Vaja ne ravno lahka, prav lepo smo se namatrali, a ko smo okoli štirih popoldne prijetno utrujeni sedli v kombije, da se odpeljemo proti gostilni in toplemu obroku z vedenjem, da bomo v nedeljo lepo počivali, je k našemu kombiju resnega obraza pristopil Bernard. Itak smo vsi v hipu vedeli, da nekaj ni, kakor bi moralo biti!
V Paradani se je na globini nekaj čez 300 m poškodoval jamar, pravkar je prišlo sporočilo. Gremo na kosilo in se bomo tam vse zmenili, je predlagal.
Do gostilne smo imeli skoraj uro vožnje in itak smo že med vožnjo naredili ves načrt kaj in kako, reševalci smo pametni ko televizorji, ne rabimo nobenih šefov za pametovat. Da Paradana je sicer kar zahtevna jama, Erki me je parkrat nasral, da sem mu šel dol pomagat in sem vedno rekel, da nikoli več, a to je bilo v novih, globljih delih, v bolj komotnih delih smo pa že imeli vajo in ni bilo preveč hudo.
Zato sem ob prihodu v gostilno stopil do Bernarda, ki se je vozil v drugem kombiju in mu razložil naš načrt. Da pojejmo kosilo in da čeprav smo malo utrujeni od vaje, kar lepo nadaljujmo do Paradane, itak nas je dovolj, opremo imamo pa tudi, ter tistega boščka poškodovanega lepo ven potegnemo mimogrede.
Poškodovani ni v Paradani, v Primadoni je, je odvrnil Bernard.
Ime se mi je zdelo znano, a nisem takoj vedel, kam bi ga vtaknil.
Kje pa je Primadona, sem vprašal.
Na Migovcu, kjer smo pred štirimi leti Angleža ven vlekli …
In potem se je zgodilo tisto, kar nam je pred leti, ko sem delal izpit za jamarja reševalca pripravnika, pojasnil Maks. Kaj se zgodi, ko dobiš obvestilo o nesreči v jami? Srat greš … Kaj se zgodi pa potem, ko izveš, da je nesreča v res globoki in komplicirani jami? Še enkrat greš srat!
Dobesedno zvilo me je! Najebali smo ga, mi je bilo v hipu jasno!
Potem so seveda zapeli telefoni, še preden smo šnicle na mizo dobili. Sem poklical Walterja in predlagal, da se tudi jaz kar gor odpeljem, a je dal novomeščane v drugo ekipo. Moram priznati, da mi kar ni bilo prav, takoj dobiš občutek, da bo šla taglavna akcija mimo tebe, da bodo že dugi vse naredili, še preden boš ti do tja prišel (bolj se seveda nisem mogel motiti!), a rečeš seveda nič, ker šef ima vedno najboljši pregled na širšo sliko.
Pojedli smo bolj na hitro in sedli v kombije. Jaz sem se do Domžal pripeljal z novomeškim intervencijskim vozilom, od tam naprej pa s postonjskim, ki ga je vozil Vid. In ker je bil postojnski reševalni center v prvi ekipi, sem poklical na 112 ter sporočil, da se z vaje peljemo proti nesreči v Tolminu ter da bomo uporabili svetlobne in zvočne signale, potem pa Vidu, ki je speljal spred gostilne, izpolnil eno redkih velikih želja – prižgal sem sirene in lučke. Saj tam v tistih hribih, kjer smo bili, niso prišle povsem do izraza, ker ni bilo veliko prometa, a to niti ni bilo pomembno, prijatelj je stiskal volan, da je skoraj voda iz njega pritekla. Pred križišči in v naseljih sem tu in tam spreminjal zvok sirene (da je Den na zadnjem sedežu kar v zrak od navdušenja skakal, ker je vedel, da bo od Domžal naprej pa on to lahko počel!), vsake toliko časa je pa Jokl znorel, da naj ugasnemu ta zoprn zvok, da ne more razmišljat sploh. Dokle ni opazil, kako se avtomobili lepo umikajo, potem ni več zelo nergal …
V Domžalah sem se presedel v moj kombi, prijatelji so odbrzeli proti nesreči, jaz pa malo bolj počasi proti Novemu mestu. Zavidal sem jim, moram priznati.
Telefon je ves čas zvonil (imamo prostoročno, da ne bo kdo skočil!), najtežje mi je bilo pa domov poklicati. Moj najmlaši sin je v soboto dopolnil 18 let in ker smo imeli družinsko praznovanje v nedeljo, mi je dovolil, da grem v soboto na vajo. Zdaj sem moral pa povedati, da me tudi v nedeljo ne bo …
Pri teh letih sinov ate kaj dosti ne zanima, a je bil občutek vseeno malo grenak, čeprav je seveda takoj rekel, da je vse kul in da naj seveda grem, da reševanje življenja je pomembnejše, da midva bova pa šla enkrat drugič v kitajsko restavracijo pa bo …
Novomeški, velenjski in ljubljanski centri smo bili “naročeni v Tolminskih Ravnah ob 6.30 v nedeljo zjutraj, ko je priletel helikopter. Do tam je iz Novega mesta skoraj 3 ure vožnje, kar je pomenilo, da bo treba zelo zgodaj vstati, dogovorili smo se za odhod ob pol štirih.
Domov sem prišel okoli sedmih zvečer in začel pripravljati opremo, vmes je bilo pa seveda še sto telefonov. Ko sem imel vse pripravljeno, sem nastavil budilko na telefonu in načeloma bi lahko ujel 4 ure spanca, a mi je telefon kazal, da bom spal le 2 ure in 50 minut. Sem seveda preklinjal pametno zadevo, kar je slišala moja predraga in ona je tudi takoj razrešila uganko – ura se spremeni z zimske na poletno!
Itak sem znorel na sončno upravo, ki je morala to spremembo ravno na tan dan narediti in ker sem moral še pod tuš in še na par malenkosti sem se spomnil, pa ker zaradi adrenalina nisem mogel takoj zaspati, sem na koncu pristal z nekaj manj kot dvema urama spanca pod kapo!
Sedel v kombi, sporočil na 112 izvoz, pobral Grdina, ki živi 100 m proč, prižgal modre luči in oddivjal proti Remihu.
Pa saj niso potrebne luči, je rekel prijatelj, nikjer ni nobenega, ravno ko so v križišče pripeljali policisti, ki sem jih grdo izsilil. Jaz sem še malo spal, oni pa verjetno tudi, bližal se je konec njihove izmene. So nekaj časa vozili za mano, verjetno jim ni bilo nič jasno …
Naslednji je bil Anži, potem Daniela in Urbi, na koncu še Alan, Jure in Bor. Opreme pa dobesedno do strehe! Kombi ni vlekel, kakor ponavadi vleče, več ko 160 nismo dobili na števec!
V Tolminski Ravnah se je začel delati dan, mi smo se spravljali v opremo in nabirali opremo za reševalne manevre. Razdeljeni smo bili v ekipe, mene so postavili za vodjo četrte. Čisto zares si nihče ni predstavljal, kaj bomo počeli (glede reševalnih manevrov), ker nihče od nas ni poznal jame, iz načrtov se nič ne vidi, vedeli smo le, da bo brutalno. Zaradi mraza, ledu, vode, ožin …
Priletel je policijski helikopter, ki naenkrat sprejme le štiri ljudi, ter nas začel voziti na goro, skoraj 1800 m visoko. Prva je šla ekipa za širjenje ožin (oskrbovalna ekipa, zdravnica Tina, medicinec Samo ter nekaj reševalcev je bilo že par debelih ur v jami), za njimi pa že mi. Helikopter je vozil ko lokalni avtobus Novo mesto-Straža. Ko smo se dvigali proti vhodu v jamo, me je stiskalo. Ne preveč, a bolj ko ponavadi. Ker sem vedel, kako bo.
Pilot je helikopter s prvim kolesom naslonil na strmo pobočje (zadnji dve kolesi sta bili v zraku), en za drugim smo z višine dobrega metra poskakali v deloma s snegom pokrit žilav borovec, pometali smo si še vso težko opremo, legli nanjo, da je ne bi odpihnilo med dvigom zrakoplova in že ga ni bilo več. Remih je menda neke akrobacije izvajal, a ko je ugotovil, da jaz tega nisem videl, je vsem ostalim zabičal, da mi ne smejo povedati, kako je izskočil, tako da si lahko to predstavljate kot nekaj smešnega, kakor si tudi jaz, vem pa čisto zares ne … Tudi Vid je nekaj čaral, menda je vse delal narobe, mi je kasneje zaupal, ampak kaj čmo, ko si reševalec, si porinjen v vodo in plavaš ali potoneš. Ne moremo pomagati, da je bila intervencija še pred helikopterskim usposabljanjem, smo pa seveda veseli, da mu ni odbilo glave in poškodovalo čelade …
Po dokaj izpostavljeni potki, ki so jo z vrvmi zavarovali gorski reševalci, smo se prebili do vhoda v jamo in še pred deveto zjutraj je moja ekipa že zakorakala v temo.
Objel na je mraz. Res mraz mraz! Saj zunaj je bil sneg, a je sijalo toplo sonce, v jami pa so nas dejansko sprejele ledene sveče. Pa prepih, ki je zadevo še poslabšal. In ledena voda.
Tolminski jamarji so carji, jame na Migovcu so povezali že v prek 42 km dolg jamski sistem (najdaljši v Sloveniji), v njihovem podzemlju je res pravcati labirint! Nekdo se je pošalil, da če bi Migovec prodali komu za kamnolom, bi kupec naredil slab biznis, kajti cela gora je votla …
Po jami dol je šlo počasi, ko namreč po vrveh in ožinah potuje toliko ljudi, je to ko prometna konica v Ljubljani. Med potovanjem proti poškodovancu me je ves čas stiskalo. Pozorno sem si ogledoval posamezne odseke in jasno mi je bilo, da bo šlo gor počasi in da bo zelo zelo komplicirano. Še posebej v ožinah in zavitih meandrih mi je včasih kar slabo postalo! Le kako ga bomo spravili tukaj čez?!
Počitkov in postankov nismo imeli, le dol in dol in naprej. Ko se gibaš, te ne zebe. No, ne zebe te preveč. Ker je bilo res mrzlo. Že globoko globoko pod površjem smo recimo prišli v dvorano, ki je bila povsem prekrita z ledom. Kar simpatično se je bilo premikati po tisti dvorani. Ponavadi je že po nametanih kamnih dokaj naporno hoditi, če so vkovani v deset cm ledu pa sploh …
Nekje na globini 200 m smo naredili prvo pavzo. Potrebno bi se bilo javiti na površje. Površje vedno potrebuje informacije, da lahko načrtuje naslednje poteze. Vzeli smo načrt jame. Smo morda tukaj? Ali smo tam? V Alkatrazu ali Sejni sobi? Morda celo že v Risankah? Vedeli smo le, da potujemo proti TTT …
Priklopil sem vox, jamski telefon, ter se javil bazi. Baza je pri vhodu v jamo, oni potem prek radijskih postaj pokličejo štab.
Kje ste?
Nimamo blage veze, oprostite.
Koliko še rabite do poškodovanca?
Sanja se nam ne, prisežemo!
Sem se počutil ko tisti pobec v Planici, ki so ga totalno alkoholiziranega vprašali, kam gre, pa jim je po pravici povedal, da ne ve, ker ne ve niti, kje sploh je …
Povezava s površjem je uspela, vodstvo intervencije si bo z novimi informacijami zagotovo lahko pomagalo.
Walter se mi je kar malo zasmilil. Sem vedel, da ne bo jezen, vedel sem pa tudi, da bo ves čas tako. Nimajo Tminčani zaman najbolj razvejane jebade v Sloveniji …
Spustili smo se v ogromno dvorano. Pred mano je bil Alan. Eden je šel tam dol srat, smrdi do neba, je poročal. Evo, dobra plat pred letom in pol prebolelega Covida je vsaj ta, da še vedno ne zaznavam vonjev …
Načeloma naj bi jamarji tovrstne zadeve opravili zunaj, če ne gre drugače, lahko tudi v jami v kakšno temu namenjeno vrečko, da potem vse skupaj odneseš ven. A kdo bi o tem razmišljal med reševanjem?! S sabo nosiš opreme za dva jamarja, potem boš ven pa še drek nosil in če se bo vrečka kje na poti gor predrla …
Tam nismo naredili pavze, smo še malo naprej potegnili in končno prišli do Maksa. Širitelja ožin. V Risankah …
Je poročal, da do tam so že širili za Angleža, od tu naprej bo treba pa na novo. Torej smo na globini kakšnih 200 m, sem ugotovil. So že vrtali. Smo morali malo počakati. Kar sem izkoristil in pristavil za kofe. Je parkrat počilo, jama se je zatresla, potem je pa že prihitel Maksi in z veseljem sprejel ponujen kofe. Bil je poten. Ko delaš, ti je vroče.
Za kakšne velike debate ni bilo ne časa ne volje. Itak smo vsi vedeli, da bo jebeno, pa če se bodo minerci še tako trudili. Vse jame pač ne moreš razbiti, osredotočeni so bili na najbolj ozke ozke dele. Nekdo je ugotovil, da morda Tminci zanalašč tu in tam reševalno sprožijo, da jim malo razširimo, ker se oni nimajo časa ukvarjati s takšnimi malenkostmi …
Odpravili smo se naprej in končno prišli do našega delovišča. Nasproti so namreč prišli Rehar, Tjaša in Mafi ter povedali, da takoj za dvorano se začne stometrsko brezno, pod katerim je bivak s poškodovancem. Pa da je že zelo dober in optimističen, da morda bo lahko šel kar peš ven! So nam kar ritke zaploskale, moja še najbolj glasno! Prejšnja informacija, ki sta nama jo dala više gor Jokl in Staut, je namreč bila, da je švoh. Res švoh.
Očitno so arcnije prijele, smo domnevali in pristavil sem še en kofe, ekipa, ki se je vračal iz globin in je bila v jami dlje od nas, si ga je res res zaželela. Mafi je bil vesel, ko da sem mu 100 evrov šenkal …
Razdelili smo se v delovne ekipe in začeli opremljati posamezne dele jam z reševalnimi manevri. Vsega smo imeli premalo in povsod je manjkalo in opreme in ljudi. A presenečen sem bil nad tem, da nisem rabil nikogar določati, za vse naloge so bili na voljo prostovoljci.
Manjkajo nam vponke, ima jih zgornja ekipa. Kdo gre pol ure po jami gor?
Po navadi na vajah, ko se pojavi vprašanje, kdo gre tri minute do kombija po manjkajoči kos opreme, vsi bolj v tla gledajo, ko koga določiš, ti sicer malo v hecu očita, da si se spravil nanj. Tokrat, v malo drugačnih pogojih, je vedno kdo vstal in odšel …
Malo naprej ne bo dovolj samo en manever, se jama zalomi, vmes bo potrebno narediti še nekaj. Vstaneta dva, vzameta opremo, odideta …
Nimam blage veze, koliko časa je vse skupaj trajalo in koliko je sploh bila ura, čas je le mineval. Ljudje so pa delali. Zveze z globino nismo imeli, napeljane žice v jami je bilo namreč premalo, kar nekaj časa je trajalo, da smo dodatno dobili od zunaj. Nekdo jo je namreč moral prinesti … Informacije od spodaj, kjer je bil poškodovanec, smo dobivali od kolegov, ki so se premraženi in sesuti vračali proti površju. Niso bile najboljše …
Okoli treh popoldne smo dobili vest, da naj bi začeli s transportom nosil, pa žica je končno prišla do nas, da smo jo potegnili naprej. Ko je bila napeljana, so pa do nas začele najprej prihajati zahteve po novih ljudeh in novi opremi, tako da smo razstavljali naše že postavljene manevre in opremo nosili kolegom v globino. Ja, lahko bi zunaj dobili vse, kar ima JRS, in ima veliko, a kako bi to čisto zares dol spravili?! Vsakdo je nosil, kolikor je lahko in še več, smo se pač znašli, kakor smo se lahko.
Pa dobre volje je bilo še vedno kar nekaj.
Imate bor vinto, so spraševali od spodaj. Ne imamo pa Bora, vam njega pošljemo? Imate sveder, je spraševal nekdo tretji. Jaz imam enega, se je takoj javil Jokl. Ker ga vsi poznamo, se je iz voxa vrnilo samo, naj tisti sveder kar komu v rit vtakne in Jokl popizdi, ker je bil enkrat za spremembo resen. In potem smo ga kar nekaj časa prepričevali, da je užaljenost popustila in je svoj sveder po nekom res poslal naprej …
Sprehodil sem se do konca meandra, od koder je je Bor napeljal nagnjeno žičnico dol v prostorno dvorano in si še enkrat ogledal zadevo. Živčen sem bil do nezavesti. Do začetka meandra bomo nosila po vrvi spravili z lahkoto, kako bo šlo pa naprej, se mi pa tudi sanjalo ni. Meander je bil zavit in različno širok na različnih višinah, kako bomo nosila dvigali in spuščali med potjo, kjer ni prostora za dva človeka skupaj, pa nisem vedel.
Od spodaj sta do nas prišla Dejan in Kanič. Druga širitvena ekipa, njuno pokanje smo poslušali ves čas iz globin pod nami.
Rabite kaj za razširiti, je vprašal Dejan dobre volje. Pokazal sem na meander in izrazil strah, kako bomo nosila trogali tam.
Ni problema, je odvrnil in s Kaničem sta že vrtala. Čez čas je pa tudi že počilo. Pa zasmrdelo po eksplozivu. So mi povedali, jaz ne voham …
Dejan je skočil v meander in se vrnil nasmejan.
Avtocesto mate, greva midva zdaj naprej gor še pogledat, če je kaj za počit.
In ju že ni bilo več …
Okoli šestih popoldne je do nas prišla informacija, da so nosila že čisto blizu in da bo šel poškodovanec iz nosil ven, ker mu nosila preveč stiskajo rame. Da bo poskusil hoditi. Saj to ni pomenilo, da mi ne bomo rabili nič delati, prav tako bi uporabili vse reševalne manevre, le da bi vrv namesto na nosila pripeli na njegov pas. In ker se človek, tudi poškodovan, lahko zvije, nosila pa ne, sem vedel, da bo dosti lažje brez nosil.
Ko so se v spodnji dvorani pokazale prve lučke, sem svoje raševalce postavil na manevre. A jih ni bilo, so bili vsi nižje dol, kjer so postavljali druge manevre.
Na Borov manever na začetku menadra sem poslal Katarinco in Burjo in še nekoga ter jim na hitro pojasnil, kako si je Bor to zamislil, preden smo ga uporabili nižje dol, medtem so pa proti nam že plezali reševalci iz globljih delov, ki so opravili svoj del naloge ter nato prehiteli nosila in se postavljali na nove manevre. Res nas je bilo premalo in res smo imeli premalo opreme, a smo pobirali tisto, čez katere so nosila že šla in jo postavili na novih mestih. Saj kar gre, samo počasi …
Informacija, da bo Rile poskusil iti peš, se je potrdila, tisti, ki so prihajali od spodaj, so to potrdili.
Stal sem na koncu meandra in gledal dol v dvorano. Mimo mene so plezali kolegi, ki sem jim sproti povedal, kje jih bomo potrebovali, potem pa od začudenja padel na rit. Po vrvi, ki je vodila mimo mene v meander, je začel plezati Rile! Sam!
Jebemti, pa kako lahko človek pleza z imobilizirano ramo?!
Vprašanje je bilo razrešeno, ko je do mene priplezal Jani. S čelado z vizirjem, ki jo imamo za poškodovanca v nosilih. Da je Rileta čelada z vizirjem preveč žulila in sta jo zamenjala …
Za hip sem se razveselil, da bo šlo zlahka, a je realnost seveda še prehitro udarila …
Poškodovanca so za pas pripeli na žičnico in Katarina je začela z dvigom. Šlo je počasi in težko, a ko smo ga odpeli in se je človek do naslednjega manevra sam sprehodil, me je vse skupaj prvič navdalo z optimizmom.
Saj morda pa bo …
Že tisti parmetrski del, kjer bi se z nosili zafrkavali celo večnost ter izgubili ogromno energije, mi je veliko pomenil, povedal je, da bo šlo verjetno lažje, kakor smo se bali! Saj to še ni pomenilo, da bo kmalu konec, a pokazala se je luč na koncu tunela, ki ni bila vlak!
Kakšno uro ali dve pred tem me je Alan spraševal, kaj si mislim, da če bo v ponedeljek že lahko šel v službo in sem mu po pravici povedal, da v ponedeljek zagotovo ne, da pa je povsem realno vprašanje, če mu bo to uspelo tudi v torek. Zdaj sem bil skoraj prepričan, da nam bo uspelo končati v ponedeljek …
Sporočil sem v bazo, da je poškodovanec pri nas in iz štaba seveda takoj dobil vprašanje, če lahko povemo, koliko časa predvidevamo, da bomo potrebovali, da pridemo ven. Ker so gorski reševalci prosili, naj jim vsaj štiri ure prej povemo, kdaj naj pridejo, da se tudi oni organizirajo in ne čepijo brez veze pred mrzlo jamo …
Nekdo mi je predlagal, naj odgovorim, da pridemo ob šestih zjutraj, samo da ne vemo še, katerega dne, kar seveda nisem storil, čeprav se mi je odgovor zdel in duhovit in dokaj realen …
Moram spet priznati, da se mi tudi pri poti gor sploh sanjalo ni, kje sploh smo oz v katerem delu jame, le potovali in potovali smo. Večina kolegov je odhitela naprej po manevrih, nekaj jih je ostajalo za nami, da so sproti pospravljali manevre in podajali opremo naprej, da so jo postavili na višjih delih, kjer je niso imeli, Samo, Tinca in jaz smo pa z Riletom hodili. Moja funckija je sicer bila spremljevalec nosil, a mi je bilo nerodno reči, da imam to funkcijo, ko je človek hodil sam, pa tudi ko smo ga recimo na protitežo pripeli in bi moral regulatorju sporočiti, da so nosila pripeta, ker to je standardna informacija, sem se tega izogibal, raje sem sporočal, da je poškodovanec pripet, kasneje, ko se je Rile že udomačil z našimi manevri, sem pa vedno vpil, da je Rile pripet ali odpet. In se mu je kar fajn zdelo, čeprav to ni bilo najbolj po pravilih …
Ko smo prišli do prvih ožin oz rovov (najlažje si to predstavljate, če si zamislite zelo ozko kanalizacijsko cev, le da je vijugava), sem pa kar dih zadrževal. Kako bo šlo. Rile je sedel, noge porinil v rov, potem pa previdno legel na levi bok. Z druge strani mu je kdo malo pomagal pri nogah, s te strani sem jaz rinil za njim in pazil, da se z ramo ni kam butnil. In je šlo! Po centimetrih sicer, a je šlo!
V nosilih ne bi šlo oz bi šlo mnogo mnogo težje in počasneje!
Čez vse ozke in vijugave jebade smo kar leteli, ampak res, meni je kljub mrazu dobesedno teklo spod čelade! Če je bil kje vrvni manever, sem po opremljevalni vrvi počasi plezal ob njem in pazil, da ga ni kje zaneslo ali butnilo, kolegi zgoraj so ga počasi vlekli, Rile je hodil po steni, spodaj so pa tudi pomagali.
Res mi je kar rit ploskala, pa vsem ostalim tudi!
Malo prej sem gledal fotke in na eni videl le podplate škornjev. Brezvezna fotka sicer brez vsakršnega kadra in ker čisto brezveznih fotk ne delam rad, sem si jo malo bolj ogledal. V smislu, kaj je hotel fotograf tukaj povedati. In se spomnil, da sem slikal Samotovo rit, pred njim pa v res ozkem rovu Rileta. Da se bom spomnil, kako ozko je bilo … Saj se ne vidi najbolje, Grdin bi to lepše napravil, a se je takrat nekje drugje matral. In če sem se še tako poskusil spomniti, kako smo ga spravili tam čez, se ne morem spomniti …
Potovali smo, tu in tam malo počivali (poškodovanec zavit v aluminijasto folijo), pa potovali, pa malo počivali, tam okoli osmih zvečer pa smo končno prišli do velike dvorane, kjer smo napravili toplo točko, torej postavili bivak. Vanj smo spravili poškodovanca in zdravnico Tinco, pa še kak drug reševalec se je pogrel pod platnom, pa kakšen čaj se je skuhal ali kava in je bila temperatura noter prav pomladna.
Načeloma je taktika reševanja iz globokih jam pri JRS takšna, da se začnejo postavljati manevri od spodaj navzgor in ko so manevri do naslednje primerne točke, kjer nosila lahko počivajo, povezani, se začne izvlek. Nosila potem spet počivajo v toplem bivaku in ko se povežejo naslednji manevri, ki pripeljejo do naslednjega primernega mesta, gremo spet naprej …
Tokrat smo se odločili, da bomo postavili samo eno toplo točko in nato potegnili do vrha, kajti za poškodovanca, pa ostale tudi, je bilo zelo naporno počivati in potem spet na mraz in počivati in spet na mraz … Vsi reševalci, kar jih je bilo v jami, so se razšli proti površju in povezovali manevre, nekaj nas je pa ostalo v dvorani, da bomo spremljali poškodovanca in razopremljali za nami.
Preden je šel Rile v bivak, se je odločil še mehur sprazniti. Naš medicinec Samo, vajen dela s poškodovanci, saj to počne tudi kot profesioanlec, je takoj vstal. Da ga odpelje lulat. Rile je zamencal, da lahko sam. Samo mirno pove, da ni problema, da je vajen. Rile zastoka, da bi sam odšel. Samo še bolj mirno, da res ni problem, da on to obvlada. Rile se še kar ne da, zadrega je velika, on bi sam. Samo ga pomiri, da res ni problem, da mu bo samo držal mašinco, da je ne bo nič otresal …
Na koncu seveda Rile odide sam in se dokaj kmalu vrne. Samo me pokliče, če mu lahko pomagam. Razumel sem, da nekaj okoli lulčka. Itak me je šok. Ker jaz pa nisem profesionalec, v rokah znam držati samo svojo mašinco! Strahoma pogledam, kaj hoče od mene in olajšan ugotovim, da moram Riletu le jamarski pas zapeti. To pa znam. A ni šlo, imel je namreč še old school vponko. Se matram in matram, še Katarinca priskoči na pomoč. Oba na kolenih opletava nekaj med njegovimi nogami, ker ostalim kaževa hrbet, nobenemu ni nič jasno, kaj počneva. Smeha je potem kar nekaj …
Potem se poškodovanec in oba medika spravijo v bivak, ostali oblečemo puhovke in nataknemo tople rokavice ter čmurimo. Kakšno kavo skuham, kakšen golaž, kateremu dodamo več vode, da ga lahko pijemo kot juho, podajamo si lonec in vsak iz njega naredi par požirkov, čvakne nekaj kruha ter zadevo poda naprej. Le Anži, ki je dobil krajec, najprej poje sredico, potem pa kakor v kruhovo skodelico natoči tisti vodeni golaž in si misli, da je edini kulturen, ker ne pije iz piskra …
Čas teče, prižgem si že ne vem kateri čik in spijem stoto kavo, malo opazujem kolege. Večinoma dremajo, zaviti v folije. Nekateri samo sedimo. Iz mojega telefona svira muzika. Ne preveč na glas. Mraz že dobro grize. Vsi imamo do nezavesti razpokane ustnice. Pogledi so kar prazni. Opazujem Alana, ki je bolj jamski potapljač kakor jamar, med nas je prišel šele lani. Njegova prva intervencija. Kakor kupček nesreče ždi na nekem kamnu in počiva. Oblečen v bundo, a ga trese. Pa saj je vse treslo, ampak človek je bil na prvi jamarski reševalni intervenciji. Prav zasmilil se mi je! Dobro je izbral, ni kaj! Če bo ostal med nami in po tem dogodku ne bo pobegnil, je iz pravega testa. Že med vožnjo proti jami me je vprašal, kako bo in mu nisem nič tajil. Saj je odrasel človek in pameten, čeprav, nihče, prav nihče si ne more predstavljati, kaj pomeni reševati v takšnih razmerah, če tega sam ne izkusi. Opazil je, da ga gledam in se je nasmehnil. No, nekaj nasmehu podobnega se je zarisalo na njegovem obrazu. Vrnil sem mu z enako grimaso, za kaj več itak ni bilo energije. Pogledam Češarka. Prav tako potapljač. Ko ga pogledaš, vedno le njegove zobe vidiš, človek je vedno vesel in dobre volje. Stisnjen ob Katarinco sedi z zaprtimi očmi, morda spi, zavita sta v folijo. Ne morem si kaj, ga pokličem in naredim fotko. Povem, da mi bo zunaj dobro plačal, da je ne pošljem njegovi ženi, ki misli, da v jami rešuje, on se pa z mladimi puncami objema. Le malo malo zob pokaže, za nasmehniti se bolj na široko nima energije. Grdin, ki je in delal in postavljal manevre, vmes pa seveda še snemal in dokumentiral, je le še senca. Ja, je bil na dnu Skalarja, milijonkra sva bila v Čaganki, a to je nekaj drugega. Podkapo ima oblečeno, le oči vidim. Z njimi se je nasmehnil, tudi ne preveč na široko …
Jokl in Božo se prepirata, kje bi bilo zdaj boljše, da bi bili. Božo navija za morje, plažo, vročino. V mislih se strinjam z njim, čeprav na morje že nekaj dolgih let ne hodim. Dobra izbira. Jokl se ne strinja. Da ja, bi blo super, za uro ali dve, potem bi pa itak pizdakali, kako je vroče in kako švicamo! V bistvu sem se strinjal tudi z njim. Je boljše mraz ko vročina. Če je mrzlo, se oblečeš, če je vroče … Ampak, kaj pa storiš, ko je mrzlo v jami in imaš na sebi vse, kar imaš s sabo, tebe pa še vedno grize?
Že prej sem ven poslal vse, ki so bili v jami med prvimi in so bili že pred nekaj urami videti, kakor smo bili mi videti zdaj. Vsi, ampak prav vsi so protestirali, da bodo ostali in pomagali, a se nisem dal. Poimensko sem jih imenoval, da so ubogali. Tičar, obe Rutarci, Maffi, Den, Božič, pa še koga sem zdajle zagotovo pozabil. Celo Rehar se je vdal in odšel s skupino ven, čeprav o tem prej niti slišati ni hotel in je v trdo spal na transportki, da si malo spočije, nato bo pa spet …
V jamo sta prišla še Staut in Jokl, ki sta bila med prvimi pri poškodovancu in sta, ko smo mi šli v jamo, odšla ven na počitek in se “spočita” vrnila z novo robo, vodo in hrano, plinskimi bombicami. Bombice je zrihtal Benko, trgovec mu je v nedeljo odprl, ko je slišal, da potrebujemo … Prišel je tudi Potrpin, ves poskočen in poln energije, pa robo je prinesel, a ko je začel delati, je bil verjetno kmalu takšen kot mi – saj bomo preživeli …
Prvič me je v jami poklical mehur. Vstal sem in odtočil, ko sem se vračal v dvoranico, bi me kmalu kap. Na tleh je bila velika vreča za smeti, povsem polna. Nič mi ni bilo jasno. Sanjalo se mi ni, kaj bi lahko kaj takšnega počelo v jami. Stopim bliže, da pogledam, a na srečo nisem brcnil vanjo, saj sem na vrhu vreče zagledal čelado. Jani je v trdo spal!
Nisem povsem prepričan, a se mi zdi, da je okoli polnoči prišlo obvestilo, da je jama do vrha opremljena z reševalnimi manevri. Vsi smo to slišali in vedeli, kaj to pomeni. Počasi smo začeli vstajati in pospravljati bunde. Energije je bilo za izvoz, ko da bi opazoval pogrebno procesijo!
Podrli smo bivak, Tinco je dobesedno prestavljalo od mraza! Neprespano in mokro smo iz relativno toplega zavetja spet postavili v peklenski mraz. Ker sem vedel, da bo pospravljanje trajalo še nekaj minut, sem jo zavil v folijo, jo objel in jo drgnil z rokami po telesu. Ni kaj dosti pomagalo …
Stopili smo do prve vrvi, pripel sem Rileta in je spet šlo. Plezal sem ob njem, pazil, da mu kje ni zdrsnilo, ostali so ali prehitevali in zasedali prazne manevre ali pospravljali za nami. Pri vsakem manevru sem zavpil gor, kdo je vodja manevra, da sem vedel, s kom komuniciram, potem smo začeli. Vsak manever je povezan z drugim, preden odpneš eno vrv, pripneš drugo, naslednjo. Rile se je že udomačil, je kdaj tudi on komando zavpil, potegni ali bolj počasi, kar mi je bilo okej, ko je na vrhu enkrat hotel pomagati še pri odpenjanju vrvi, sem pa kar zavoro potegnil. Da naj vsaj nekaj pusti tudi meni …
Nimam blage veze, kako nam je šlo, le sledil sem manevrom in pozdravljal kolege, ki so si naju podajali, enkrat čez čas, v dokaj visokem breznu, sem pa menda prvič glasno zatokal v prisotnosti poškodovanca. V bistvu sem bil mrtev, energije je bilo za pol crknjenega konja, le še na avtomatiko je delalo.
Šini, saj bo, smo že skoraj zunaj, me je poskusil opogumiti Rile! Rile, poškodovanec!
Pozorno sem ga pogledal. Tako jaz tolažim kakšne pripravnike, ki nimajo več energije za plezanje. Samo še malo, pa bo …
Res, sem ga vprašal. Ker se mi tudi sanjalo ni, kje smo in koliko še imamo!
Ja, res, mi je pomirjajoče dejal, samo še tale brezno in naslednje, potem pa samo še izhodna ožina z meanderčkom pa bo …
Mi je dalo nekaj dodatne energije, res, ampak ne kaj dosti. V bistvu je v prazen rezervoar nekaj hlapov pihnil, da bo moja mašina še malo zakašljala …
Zadnji dve brezni je imel Aleš. Protiteža z enim reševalcem. Kar naporno! Je skočil na vrv, no, skočil, vpel se je in splezal kakšnih trideset metrov. Na vrhu se je opravičeval, da ni mogel hitreje, da daje vse od sebe. Mu nisem nič očital. Pripel sem Rileta in zavpil, da sva pripravljena. Aleš je potegnil, Rile se je začel dvigovati, jaz sem plezal ob njem. Z zadnjimi trohicami energije. Če bi šlo samo malo malo hitreje, ne bi mogel slediti. Prideva do Aleša, človek je bil moker in mrtev. Kakor mi vsi. Opravičeval se mi je, ker ni šlo hitreje. In tukaj se je pokazalo, kakšna pička od človeka znam biti. Seveda bi ga lahko potolažil in mu priznal, da sem komaj komaj sledil, a sem raje zbral vso preostalo energijo, da sem ga kar se da neutrujeno in mirno potolažil, da je čisto okej, da vsak daje, kolikor pač lahko …
Še čez zadnjo ožino smo se zguzili in je bilo konec. Prišli smo v bazo, do izhoda v jamo. Ura je bila petnajst minut čez tretjo zjutraj. Ponedeljek. Na pot smo odšli ob treh zjutraj. V nedeljo …
Rile je prosil, če narediva eno fotko. Sva jo. Prisežem, da sem mislil, da se smejim. Prisežem, da sem mislil, da v zrak držim dva prsta v znamenje zmage. Prisežem. Nisem se smejal. Nisem držal roke z dvema prstoma z V v zraku. Samo bil sem tam, ob Riletu. Ki smo mu poškodovanemu pomagali priti ven iz malo več kot tristo metrov globine. Čez vse jebade in grozote Primadone.
Pravzaprav ni bilo nobenih občutkov, preveč sem bil utrujen. Ma, bil sem vesel, da smo mu pomagali ven, ampak to sem bil že globoko dol mnogo prej, ko se je izkazalo, da nam bo poškodovanec zelo olajšal reševanje in da nam bo uspelo. Zdaj sem razmišljal samo še o tem, da ni konec, da bo treba še na Kal, kjer je reševalce čakala hrana, pa pijača, toplota, postelja …
Rileta je prevzela baza, poslovil sem se od njega. Bil je dobrih rokah. No, saj je bil v veliko dobrih rokah tudi v jami, o tem ni dvoma, ogromno ogromno rok je pomagalo, da se je vse dobro izteklo, ogromno ljudi je pomagalo tudi pred jamo, pod jamo in v štabu!
Jaz sem razmišljal samo še o počitku. A sem vedel, da bo treba najprej v dolino. Po strmi, skoraj navpični zasneženi steni! Brez derez in cepina ne bi šlo. A ker se mi je v jami skoraj povsem odtrgal podplat gojzarja, sem moral najprej najti polavtomatske dereze. Če bi nataknil moje avtomatske, bi mi že ob prvem koraku odtrgalo podplat …
Nejc jih je našel, so jih nekaj za vsak slučaj pustili gorci. Mi jih je podal, a jih nisem vzel. Sem ga prosil, če mi jih lahko on natakne. Jaz se nisem mogel skloniti. Je bil razumevajoč, me je obul ko majhnega otroka.
Počakal sem še Grdina, da se zrihta za pot v dolino, je iz jame prišel pol ure pred mano, potem sva si oprtala težke nahrbtnike in pičila na leden sneg. Šlo je zelo zelo zelo počasi. Po korakih, ampak dobesedno.
Priznam, to je verjetno sebičnost, a me ni več zanimalo, kdo je že šel dol in kdo je še v jami. Le hodil sem, korak za korakom. Oziroma spotik za spotikom. Za mano je capljal Grdin. Iz najhujših strmin sva končno prišla do bolj položne poti in prijatelj me je poklical, naj počakam, da se mu je odpela dereza. Sedel sem in si enega prižgal. Samo še dva čika sem imel. Svetila je luna, nebo je bilo polno zvezd, verjetno je bilo mrzlo, saj je sneg škripal pod nogami, a meni je bilo toplo. V jami je bilo hladneje, prisežem. Kadil sem, mislil na nič in čakal Grdina, da si natakne derezo. Do naju je prihitel Kurnik. Z odpetim kombinezonom in podkombinezonom. Človek je tekel v dolino! Malo smo poklepetali, Grdin je pizdil, da so dereze za en drek, ker se mu ves čas snemajo. Pogledam in mu povem, da jih napačno zaveže. Zatrmuli, da ne, ker da imajo tam eno luknjico, skozi katere gre trak. Nisem imel energije kregati se z njim, le Kurnika ruknem in s prstom pokažem na prijateljevo stopalo.
Narobe si vežeš dereze, pojasni Kurnik.
Grdin nekaj zamrmra, si jih pravilno zaveže (po njegovo sicer napačno, a jebajga), Kurnik odbrzi, midva odcapljava. V noge me prvič udari par krčev. Ne smem sedeti, premikati se moram!
Prehitita naju Anži in Urbi. Urbi ima še nekaj energije, čeprav je v jami stokal, da je nima. Da je lepo svoji partnerki povedal, da se ne more ljubiti pred intervencijo, a ona je vztrajala, da petek je dan za metek in je popustil. In dol potem pizdil, da mu točno tisti del energije manjka, ki ga je dal njej.
Očitno jo je imel kljub vsemu več kot jaz, ker sta nama kmalu izginila spred oči, le njuji lučki sva opazovala globoko dol v dolini … Ostala sva sama sredi ničesar. Hodiva, vlečeva se molče. Končno prideva do dela, kjer ni bilo snega. Nisem imel nobenega mnenja o tem, žvižgalo se mi je. A potem vseeno opazim, da težje hodim po zemlji kakor sem prej po snegu. Pogledam na stopalo in opazim velik kvadraten kamen, ki se mi je zagozdil med zobe derez. Popizdim, brcam, ne gre ven, ko povsem znorim in najdem še nekaj rezervne energije, da še bolj brcnem ob kamen, končno odleti. Grdin me opazuje in ne reče nič, ko hočem že naprej, zakolne. Vprašam, kaj je narobe. Pojasni, da ima na kameri še dva procenta energije in je hotel posneti noge z derezami, kako hodijo po snegu. Za zaključni kader. Ampak da je šele zdaj opazil, da snega ni več. Zavzdihnem, se obrnem, greva kakšnih 50 m nazaj in začneva capljati po snegu nazaj proti jami, prijatelj snema moje čevlje. Potem pove, da ima dovolj, se obrneva, nadaljujeva pot, takoj za ovinkom spet sneg. Toliko o šparanju z energijo …
Hodiva, hodiva, koče nikjer. Grdin vpraša, če sva še daleč. Ne vem mu povedati, ker ponoči tam še nikoli nisem trapljal, ne znam se orientirati. Znori, da sva se zagotovo izgubila, da koča ne more biti tako daleč. Predlagam, da hodiva do sončnega vzhoda, da če do takrat ne najdeva koče, se flikneva na tla in zaspiva. Se strinja.
Med hojo sem se spomnil Ticotove pripovedi, ko so iz iste jame reševali Angleža, jaz sem takrat jamaril v Črni gori. Z Anžičem sta se v povsem isti situaciji, povsem mrtva in brez energije, pomikala proti dolini, v temi, koraki so bili dolgi za dolžino stopala. Za vmesni cilj, za počitek, sta si zadala neko klopco na robu gozda, kjer sta počivala tudi gor grede. Oni so takrat reševali poleti. Tico je razlagal, da sta se res pomikala samo za dolžino stopal, ko sta pa končno v daljavi tisto klopco zagledala, je pa on dobil dodatno energijo in je začel delati korake za dolžino in pol stopala ter v nekaj minutah Anžiča prehitel za kakšen meter. Pa ga je v hrbet kmalu zadel užaljeni Anžičev očitek – lej ga, a zdej boš pa še teku al kwa?!
Na obzorju se je začelo svetliti, ko sva končno opazila kočo na Kalu. Ne vem, če sva tudi midva začela delati 5 cm daljše korake, a ko sem prišel do koče, pred katero je bil platneni stol, sem se samo počil vanj. Ne vem, kakšni občutki so me prevevali, če sploh kateri.
Ven je najprej prišel Vid. In me objel. Ni bilo energije, da bi vstal. Odšel je v notranjost po kavo. Ven je prišla tudi Tinkara, po objemu je ona not odšla po čaj. Prižgal sem si še zadnji čik. Ob kavi in čaju. Oboje je bilo vroče in je pasalo.
Vid in Tinkara sta bila gor že v soboto ponoči v prvi ekipi, oba “šele” pripravnika reševalca, a ker nista bila vajena alpinizma v zimskih razmerah, saj pot do vhoda v jamo še ni bila zavarovana, jima je Jokl potem, ko se je pot postavila navpično, svetoval, da se vrneta na Kal. Kar sta storila in potem cel dan in celo noč trogala opremo od koče do vznožja pobočja pod jamo ter skrbela za dobro počutje in prehrano tistih, ki so se vrnili iz jame. Mislim, da sta bila samo malo manj utrujena od mene. Povem jima, da sem se spodaj parkrat spomnil na njiju in da sem v bistvu vesel, da nista bila z nami. Sta se v bistvu oba strinjala, hkrati pa oba malo postokala, da po drugi strani sta pa reševalca in da jima je žal, da nista šla, ne glede na to, kako bi bilo. Sem ju popolnoma razumel, a sem bil vseeno vesel, da sta pomagala zunaj.
Vsak, prav vsak je pristavil svoj kamenček v mozaik in katerega koli bi odvzeli, mozaik ne bi bil popoln.
Vržem s sebe gojzarje, pas in kombinezon, v nogavicah in podkombinezonu stopim v kočo. V peči gori na polno, za mizo razposajeni reševalci obujajo spomine na pravkar minule dogodke. Smeha je do nezavesti. Toplo nam je, hrano so nam dali na mizo, toplo pijačo, kaj češ lepšega kot spominjati se lepih dogodkov iz jame?! Nisem bil lačen, a ko si je Kanič na kruh namazal zaseko, sem ga prosil, če še meni enega namaže. In je paaasaaaaloooo! Pa vroč kofe poleg! V jami sem jih skuhal 50, se mi zdi, celo za Katarinco, ki kar ne more pozabiti, kako sem ji na vaji češpljevo vodo skuhal, je bilo dovolj. Ampak ta v koči je bolj teknila, nimam kaj tajit.
Nekateri so zgoraj spali, večina pa jih je bila spodaj z nami. Da zgoraj Maks preveč smrči. Ko sem mu to kasneje, ko se je zbudil, omenil, je le zamahnil z roko. Če jih je motilo moje smrčanje, potem niso bili dovolj zmatrani in so zih v jami krivine hvatali …
Neka logika je v tej ugotovitvi, sem moral priznati.
Pokukalo je sonce. Erki mi je prinesel bogovski makaronflajš in še en kofe. Ki sem ga spil zunaj na soncu. Počasi smo se vsi preselili ven in se martinčkali. Še celo Remih je pokukal iz zgornjega nadstropja, ko speča princeska, ves zaliman, spal je 3 ure! Bil je zadovoljen. Potrpin je ves nasmejan hodil okoli in le njegove zobe si lahko videl, ker se je ves čas smejal. Velika večina reševalcev je le uživaško ležala na travi in se z zaprtimi očmi predajala prvim jutranjim sončnim žarkom. Ki še niso bili močni, a so nudili več ko dovolj toplote telesom, ki so se dolge dolge ure hladila v ledenem podzemlju Migovca.
Mimo mene stopi Tinkara z vazelino v lončku v roki. Poprosim jo, če si lahko namažem na povsem razčefukane ustnice, ki so me bolele za znoret. In hočem s prstom pobrazdati po lončku. Protestira, da ne mara, če ji kdo z umazanim parkljem po vazelini brklja in sama potegne po lončku in mi majhen delček ponudi na svojem nohtu. Zagrabim za njen prst in si začnem z njenim prstom vazelinati ustnice. Tinkara v šoku resignirano sama sebi samo zamrmra, da si je sama kriva in stoično počaka, da si namažem komplet gobec. Nekaj reševalcev dobesedno priteče do nje, da imajo tudi oni razpokane ustnice. Nekateri imajo malo zaslinjene kotičke ustnic. Tinkara vse nekam pošlje. Njena dobrota in želja pomagati drugim ima očitno limite …
Maks sporoči, da ob pol desetih prileti helikopter slovenske vojske, ki bo pobral in nas in našo opremo. Zališi se huronski hrup, vsi smo ploskali in vzklikali! Štab se je res potrudil …
Rileta in Dejana, ki si je v jami zvil gleženj in kljub temu sam ven priplezal ter se spustil do Kala, so pobrali že prej, potem so se pa nam posvetili. Helikopter SV je prava ogromna krava, a ko smo vanj začeli metati nahrbtnike, se je kmalu izkazalo, da bo potrebno veliko voženj. Vsakič je vzel dva reševalca in ful nahrbtnikov, na vrsto sva prišla tudi midva z Jerico. Med letom v dolino sem Jerico vprašal, ali bo ona ven skočila in ji bom jaz robo podajal, ali naj jaz ven skočim in bo ona podajala in nisva vedela, kaj bo bolje, a ko je helikopter pristal, so se vrata odprla in v hipu je bilo pri vratih pet ali šest gorcev, mladih močnih mišičastih pobov, ki so zadeve ven zmetali ajncvajdraj pa še staremu stricu so ven pomagali. Kar stopil sem se! Ko je helikopter odletel po novo rundo, se je pa štirikolesnik pripeljal, v katerega so vso robo nametali ter jo odpeljali do gospodarja Murčka …
Ma, življenje je res lepo, sem si priznal, mi se jebemo v jami, zunaj pa potem zagrabijo še drugi …
Hodil sem proti kombiju, da se končno preoblečem, na poti srečam Walterja. Videti je veliko bolje kakor jaz, ampak to itak vedno. Podam mu roko in vprašam, kako je. Prizna, da je tu in tam uspel ujeti po par minut spanca, potem ga že zajahajo novinarji. Poda izjavo, odnosi z javnostmi so tudi pomemben del, ko konča, ga že zajaha druga ekipa druge televizije ali časopisa. Pa potem še tretja …
Preoblečem se, dobim kofe in pivo, ki ga sicer ne pijem, a je vseeno pasalo, dobim vroč pasulj, kaj če človek boljšega. Helikopter v bazo pripelje še zadnjo pošiljko reševalcev. 11 komadov se je zvrstilo v leteči stroj. Med zadnjimi je bil tudi Remih. Je povedal, da ko je zadnjič priletel in vse naložil po predpisih, so zunaj na travniku le še trije ostali in itak jim je bilo jasno, da bodo šli peš v dolino, da za tri se helikopter ne bo vračal. A je letalski tehnik najprej pomahal enemu, ga stisnil nekam v kabino, nato pomahal drugemu in še tega nekam zatlačil, potem pa pomahal še zadnjemu in ga porinil nekam vmes, kjer je bilo še čisto malo prostora. Je šlo, ker je med vsemi leti porabil toliko goriva, da je bil za eno tono lažji in so lahko malo tudi pogoljufali …
Vsi smo bili v dolini, kar je pomenilo, da je konec intervencije. Kofetkamo na soncu, čakamo še zaključno besedo komandanta. Izjavim, da je bila akcija super. Jebajga, spomin imam ko zlata ribica. Milharčič me resno pogleda ter popravi, da ni bila super akcija, temveč le akcija s srečnim koncem. Ma saj vem, ampak se vseeno ne dam. Da pustimo detajle, da o tem še bomo, sem prepričan, ampak zaenkrat je akcija super. Vanjo smo zmetali praktično vse, kar imamo in znamo, a ko gre za takšno jamo s takšnim dostopom, včasih morda tudi to ne bi bilo dovolj. Imeli smo tudi malo sreče in imeli smo tudi veliko pomoč drugih služb zunaj.
Pa informacija je prišla, da Rile nima resnih poškodb. Vredi smo, bi lahko rekli …
No, saj Walter nas je pohvalil, ampak med vrsticami itak pripravil tudi na kasnejšo kritiko, ko se bomo spočili. Ker kritika mora biti, da se izboljšamo, saj veste …
Dolenjci se mi zdi da smo prvi sedli v kombi in proti domu obrnili, a ker sem v treh dneh spal le kakšne štiri ure, je za volan sedel Grdin. Vzdušje med vožnjo je bilo veselo, čeprav smo seveda vsi tudi malo kinkali. Vključno z Grdinom. Ki je sicer trdil, da ni kinkal in da so nekateri brez veze vpili, naj bremza, ker bi itak sam tudi zabremzal, a to so že detajli.
Sem vprašal, če kdo potrebuje opravičilo za službo, da mu ga uradno napišem, pa se je seveda takoj oglasil eden od reševalcev, ki ga ne bomo imenovali, ker lahko tudi njegova predraga soproga prebere tele vrstice, da on za službo ne rabi, da naj mu pa za ženo napišem, da mu mora dati vsaj tri dni mir. In itak se je takoj oglasil tretji, naj nič ne pišem za ženo, da bo on napisal, naj k njemu pride, če prvi ne bo imel energije in tako smo imeli veselico vso dolgo pot do doma.
Kakor je rekel Maks, vse energije očitno nismo porabili, čeprav se mi je večkrat zdelo, da smo temu zelo blizu. Drži pa tudi, da če je konec dober, je vse dobro …
Ko smo se domov peljali, sem seveda poklical predrago soprogo in ji povedal, da prihajamo. Je bila vesela in je odvrnila, da verjetno bo tudi ona že doma. Itak da sem jo presenečen vprašal, kje je in še bolj, ko je povedala, da v službi. Nekako mi ni šlo v račun, da tudi ob nedeljah v službo hodi. Je povedala, da je ponedeljek, a me je potem še dva dneva motilo, ker mi je nedelja enostavno manjkala …
Zdaj mora biti pa nekaj časa mir, ker se že ta vikend začne tečaj za nove jamarske reševalce pripravnike!
Spodaj je tudi Milharčičev filmček z YouTuba, slika pove več kot moje stokanje …
