Danes so se tečajniki za jamarske pripravnike iz našega kluba prvič srečali z vrvno tehniko. Tri imamo. Andrej je bolj duhovit in je na prvem srečanju kar po pravici povedal, da je mislil, da jih bo vsaj 20, da bo on lahko bolj v zadnji klopi sedel, duhovitost ga pa tudi v udornici pri Mirni peči, kjer smo se namenili trenirati ter učiti, ni zapustila.
Itak da se je uscalo ravno v trenutku, ko smo se v jamarsko opravo preoblekli. Nekaj smo se najprej pretvarjali, da je kul, potem smo pa vseeno pod nadstrešek neke razpadajoče barake v bližini stopili. In se tam spoznali z osnovami. Sem na preperele tramove nadstreška napeljal tri vrvi, da so se učili vpeljati vrv v zavoro in žimarje natikati in iztikati, ko se je pa Andrej gor obesil in je komplet baraka zastokala, sem pa spoznal, da bližnjic kljub dežju ne sme biti. Ker Andrej je en tak taprav dedec, smo komaj jamarski pas zanj našli, vsi so bili premajhni. Le najnovejši Petzlov rozasti pas, ki sem si ga kupil za v Skalarja (in samo enkrat oblekel!), je bil z veliko truda in pomočjo kolegov zadosti velik!
Sem tanove Jasni prepustil, da jih je še malo matrala, sam pa v plohi opremil steno. Ki na srečo ni zelo visoka, le kakšnih švoh 15 metrov, se mi zdi. In opremil sem jo v rekordnem času, to že moram povedati, ker sem se hotel čim prej z dežja pod kakšno drevo umakniti in od tam potem opazovati tečajnike v nalivu …
A kakor se rado zgodi, je po dežju posijalo sonce, ravno ko sem gor prisopihal, če bi počakal deset minut, bi bil zelo verjetno suh.
Tečajnike smo preselili na vrv v steno in z velikim veseljem sem opazoval telečje nogice ljudi, ki so se prvič postavili nad prepad! Je šlo dol počasi in previdno, celo Andrejeve mogočne noge so tu in tam malce klecnile …
Gor je šlo seveda bolj počasi in z večjim trudom, čeprav je že po dveh metrih začel vreščati od veselja, da glikogen je že pokuril, da zdaj pa direkt mast troši in kar čuti, kako hujša. Pa švic je tekel v potokih, kakopak. Ampak duhovitost ga kljub naporom ni zapustila in jih je iz rokava stresal, da smo se ves čas krohotali, le ko smo na koncu še čez vozel potrenirali in je opazoval dva svoja kolega, kako se matrata, je ročno potegnil. Da on pa tega ne bo probal, da pr njem ne bo nobenih metuljčkov. Da on jih bo kar pogazu, bo šel kar čez, da teža je pa tud za nekej dobra!
Potem smo seveda odšli v najbližjo gostilno pogasit žejo, ker Andrej je bil že kar nevarno dehidriran, potem je bil pa še izživciran, ker so mu za hidracijo prinesli samo malo pivo! Je še kar dva naročil, da se je malo pomiril in pohidriral …
Na koncu sem jim še povedal, da začne se vedno tako, da smo zelo malo časa na vrvi in nato dolgo časa v gostilni, kjer morajo poslušati moje lovske štorije, da pa se zadeve kasneje obrnejo v korist časa na vrveh.
Tukaj je pa Andrej še drugič ročno potegnil, da on bo šel samo do ena ena, da si tudi za čas v gostilni mora človek vzeti čas!
Med kvalitetnim preživljanjem časa v gostilni smo se seveda tudi bolje spoznali in posledično skoraj družno ugotovili, da ker Barbarin boljši polovičnež ni imel nič proti njenemu novemu hobiju, ima zagotovo kakšno novo zavarovalno polico sklenjeno, za katero še ne ve …
Drugače pa so bili navdušeni in menda še pridejo, so kar dobra ekipa …
