Kaj dati prijatelju za rojstni dan? Mislim, prijatelju, ki je usekan ko jaz?! Sem mu natisnil en bon za razvajanje za poglobitev Čaganke na 500 m in si mislil, da bova šla enkrat poleti u izi dol. Glede na milijon obveznosti z jamarstvom, ki jih imava pa to.
Ampak, ne, človek je za rojstni dan dobil bon in že kmalu poklical, da ga bo kar vnovčil! Da najboljš za velikonočne praznike, ko bo velik fraj …
Sva poklicala še Matejo, ker spodaj, kjer trenutno delamo, morajo zdaj biti že trije in smo v četrtek veselo pičili proti bivaku. Še prej pa v trgovino, kakopak, ker smo se namenili pod zemljo biti štiri dni in človek tam potrebuje tudi hrano.
Ma je bilo hecno, ker smo se na pot VSI trije z VSO opremo spravili v mojo prastaro Julko! Prtljažnik je seveda premajhen za vse, torej smo še skoraj celo zadnjo klop zapolnili, pa polico, po eno veliko vrečo sta pa še Potrpin in Mateja v naročju držala. Mi je žal, da nisem napravil nobene fotke!
Pri bivaku smo se kakopak obirali, kot vedno, lepo toplo je bilo pa smo še malo kofetkali, ko smo ugotovili, koliko opreme moramo spraviti dol, mi je pa kar slabo postalo. Vso hrano, vrtalnik in baterijo, opremo za širjenje in opremljanje, sto metrov vrvi, ker je določene dele potrebno nujno preopremiti, kladivo pa kaj ti jaz vem kaj še vse. Aja, seveda vem, kafetjero! Ker malo fensijade skoraj 500 m pod zemljo pa mora biti, je ugotovila Mateja …
Ko sta prijatelja napolnila svoje transportne vreče, je meni poleg vreče z vrvjo ostalo še za ene tri kubike stvari! In smo hitro zadeve malo premetali! Potrpin je stvari premaknil iz svoje turistične transportke v eno bolj veliko, iz katere smo vrv ven zabrisali (ker smo itak ugotovili, da smo se že tako obirali, da za preopremljanje ne bo več volje), da je vanjo lahko nametal za ene 20 kg konzerv, Mateja je dobila njegovo, ki jo je hitro napolnila, meni je pa vsa opremljevalna in širitvena kovačija ostala, skupaj z vrtalnikom in baterijo!
Ko smo si zadeve na hrbet zadegali, smo vsi trije zastokali. Sem predlagal, da bi kar v zunanjem bivaku ostali, malo kurili in veliko jedli ter brali, pa se nista dala. Smo se počasi podali v Čaganko.
Pa dol je tudi šlo kar počasi, počasneje kakor ponavadi, ko smo manj otovorjeni. V novih, ozkih delih smo konkretno švicnili, kajti nekaj povsem drugega je dol drseti brez težke prasice kakor s težko! Vsako ožino in vsak prehod sem na novo odkrival, da bi bilo verjetno potrebno malo poširiti …
Tam na 350 m, kjer sem nazadnje vrv strgal pri plezanju proti ven z Grdinom, ki se je drsala ob skalo in sem zdaj nameraval narediti odmik, sem pa ugotovil, da odmik ne bo najbolj posrečen, ker ni prostora, sem pa vsaj malo niže lahko naredil novo pritrdišče. Vrv se zdaj ne drsa več, torej bo zdržala.
V bivak na 450 metrih smo prišli okoli pol treh zjutraj! Preden smo vse pripravili za spanje in nekaj pojedli ter popili, je bila ura že štiri zjutraj. Potrpin se je odpravil v bivak in v spalko in zaspal tako hitro, da niti luči na čeladi ni uspel ugasniti! Samo legel je in je že smrčal …
Mateja je potrebovala malo več časa, ker je ugotovila, da njena spalna podloga pušča in se je premetavala, dokler ni našla udobnega položaja, mene je pa zmanjkalo kakor ponavadi, okoli petih …
Okoli sedmih zjutraj je Potrpina pipica zbudila in ko je bil ravno pokonci, je še enega prižgal in še mene zbudil, da mu ni bilo dolgčas, da sem še jaz enega pricinil in globoko protestiral, da tako zgodaj ne bomo vstali. Me je pomiril, ker je ugasnil čik in se vrnil v bivak in čez 35,6 sekunde že smrčal. Jaz sem potem tudi nekako zaspal.
Do desetih. Itak sem bil živčen, da bo prijatelj zgodaj k delu priganjal in sem kar vstal, skuhal kofe ter ga v miru pil in na telefonu knjigo bral. Sem se počutil ko Erki, on zjutraj malo bere, preden vstane. No, okej, jaz sem vstal in si oščetkal zobe, potem pa sedel na stol, ki jih imamo dol, ob enajstih je pa Potrpin očitno kofe zavohal, ker je ves vesel zavpil, če se že kava kuha. Ker se je, je vstal, sva malo čvekala, nekaj pojedla, potem pa žrebala, kdo bo Matejo zbudil. Ker renči, ko se jo iz postelje meče …
Na delovišče smo posledično prišli ob treh popoldne! Smo namreč pri bivaku kar sedeli in čvekali, ko da smo se v gostilni srečali po stotih letih! Do delovišča je kar jeba priti, še posebej s transportkami, je ozko za popizdit! Sem bil ves moker, ko smo se končno do tja prebili, a se nisem uspel ohladiti, ker sem ugotovil, da tam ni žice, za katero smo mislili, da je, in sem se moral vrniti ponjo! Sem bil crknjen, še preden sem začel delati …
No, potem smo pa delali. Sem enkrat vmes na koncu rova, kjer kopljemo, prijatelja zamenjal in jaz malo kopal, on in Mateja sta pa vlekla. In sem se že po kakšne pol ure začel spraševati, če smo mi sploh diht ali kaj!? Skoraj 500 m globoko, po ne vem koliko 100 m ozkega rova, ampak res ozkega, da ti strop lica drsa, ko se noter guziš, pa če grem z eno roko ob telesu noter, se zataknem in se moram malo nazaj potegniti in obe roki nad glavo imeti, da imam ramena dovolj ozka, da pridem čez! No, ko prideš iz tistih ozkih rovov v prostorno dvoranico, tam je verjetno nekoč bil sifon, ki je zdaj zapolnjen z zemljo, le pri robu se tu in tam kakšna luknjica vidi, ko zrak ven piha nekje iz globin in zemljo rahlja.
No, tam kopljemo!
Zdaj je tistega rova že kakšnih 20 m, visok je ravno toliko, da se moraš ven in not plazit po trebuhu, ker po kolenih ne gre, na koncu se pa strop prevesi iz horizontale v vertikalo in smo že ene 6 m še v globino skopali! In kar skoplješ, daš v majhno, močno transportno vrečo, tisti v dvorani jo pa ven potegne in tam sprazni. Vmes v rovu mora biti pa še nekdo, da vrečo popravlja, ko se zatika, samo eden ne more več vleči …
Razumete, zakaj sem se spraševal, če smo mi sploh normalni!?
Po kakšnih štirih urah smo malico udarili, klobaso in kruh in sir pa malo čaja in kave. Potem pa spet na tlako. Nimam blage, kolikokrat smo ven potegnili, a kup nakopanega materiala raste in raste …
V bivak smo prišli okoli enajstih zvečer! Vsi dehidrirani in lačni za popizdit, pa zmatrani kakopak tudi. Smo malo popapicali, pred spanjem smo pa še mini šampanjec odprli, ki ga je Mateja prinesla s sabo, če bomo morebiti res magično mejo presegli. Ker nič ni kazalo na to, smo ga spili pa kar na minuli Potrpinov rojstni dan …
Naslednji dan, v soboto, smo vstali prej. Že ob desetih. S Potrpinom sva pokofetkala in nekaj pojedla, potem pa žrebala, kdo bo Matejo zbudil. Tokrat je renčala še huje …
Ob kavi je ugotovila, da bi morala biti na praznovanju taščinega rojstnega dne, ona se pa pod zemljo matra, da bo Čaganko poglobila in kondicijo pridobila za jamarsko reševalko. Sva jo s prijateljem poskusila potolažiti, da bi bilo na žurki verjetno res fino, veliko bi se jedlo in pilo plus vso žlahto bi se spoznalo, ampak da naj na to gleda tudi s praktičnega vidika. Koliko je prišparala, ker ni rabila iti k frizerju! Ne vem, če sva jo potolažila …
Spet smo se odpravili na delovišče, tokrat bolj pripravljeni in z načrtom. Vzeli smo dve termovki s čajem (tokrat torej brez kave, te smo se nažrli kar v bivaku) in več hrane plus čokolado, pa odločili smo se, da delamo samo do sedmih zvečer, da bomo lahko še v bivaku dobro povečerjali, ker v nedeljo bomo ven crkovali.
In smo delali! Ampak delali delali! Sem Matejo posnel, kako veliko skalo iz rova ven vali, da posnetek Kacotu pošljem, če kdaj ne bo hotela recimo smeti iz stanovanja ven nest ali kaj podobnega, ker da je to težko! Lepo smo se menjavali na deloviščih, pa dobro smo vmes pomalicali in veliko pili, ko se je bližala sedma ura, ko naj bi zaključili, pa Mateja zavpije, da se zemlja ruši v globino!
Itak sem tekel v rov (po trebuhu seveda!) in res je Potrpin eno luknjico zadel, koder so se zadeve valile v globino, vsaj kakšnih deset metrov!
Morate vedeti, da je zdaj v Kalahariju globina že skoraj kot v najgloblji točki Čaganke, pri sifonu, torej skoraj 180 m, in ko je Grdin zadevo malo pred novim letom izmeril ter pomeril, smo ugotovili, da ta fosilni sifon, ki se začne v popolnoma drugo smer, zdaj kot vijačnica počasi zavija proti dejanskemu sifonu. Upamo, da bomo prišli pod njega!
Torej, Potrpin je odprl luknjico, v katero se je vse rušilo, torej je spodaj prostor, ki to požira. In ne bomo rabili materiala ven vleči! Luknjica je bila velika za dobro pest, na dnu pa je ležala kakšne pol metra velika luska, ploščata, ki je zadevo popolnoma zapirala. Vskočila je težka mehanizacija, torej jaz, ki sem tisto lusko odmaknil nekako in pokazala se je luknja, kakšnega pol metra v premeru. Ki je požirala vse, kar smo zmetali vanjo. Ampak spodaj je bil še en kamen, ki, naj sem ga še tako drmal z lomilko (kot ljubkovalno kličemo pajser), ni hotel zdrsniti v globino. Me je zamenjal Potrpin, da on poskusi, a ker je bilo premalo prostora, je divje pokopal zemljo okoli sebe in tisto luknjo kakopak spet popolnoma začepil na debelo.
Je rabil še kakšne pol ure, da jo je spet odkopal, pa tudi tisto skalo mi je uspelo premakniti, ker je bilo več prostora, a ko sem skoraj že drugo premaknil, da bi skoraj glavo lahko noter dali ter pokukali, kaj nas spodaj čaka, mi je pa lomilka iz rok padla. V globino! Se je sicer za zadnji centimeter ujela, a zame je bila odprtina premajhna, da bi jo dosegel, zato se je v luknjo spet podal Potrpin, ki jo je uspel dobiti ven, Midva z Matejo sva pa vriskala nad njim.
Ampak, da skrajšam dolgo zgodbo. Smo se trudili še kakšni dve uri po tem, pa ni šlo. Bo potrebna še najmanj ena enodnevna akcija. In čeprav nas je firbec in bi še kar vztrajali, adrenalin je pel, nam je bilo jasno, da moramo končati. Ker nas je spet čakal kratek spanec in dolga pot ven.
Je sicer padla zamisel, da bi ostali do ponedeljka, je itak praznik, a smo vedeli, da tako ne gre. Sem Walterju sporočil, da odhajamo za štiri dni v Čaganko in da naj ne kliče (sem mislil na kakšno intervencijo), pa je odgovoril, da naj tudi mi nič ne kličemo (je mislil na intervencijo!). Če ne bi ven pokukali v nedeljo, bi ziher JRS prišla, nam bi bilo pa nerodno …
Spanec potem ni bil preveč kratek (spet s prekinitvijo za čik pavzo kakopak in spet z žrebanjem, kdo bo Matejo zbudil), pot proti površju pa jebeno dolga! Že takoj v prvi vertikalni ožini, ko sem si spodaj enega pricinil in čakal, da se Mateja prebije, je zavpila, naj pazim, potem je pa že počilo. Poleg mene je pristala njena čelada! No, ne njena, Kacotova! Si jo je v ožini poskusila popraviti, pa ji je zdrsnila dol. Kakšnih dvajset metrov!
Svetilka je še delala. Na srečo. Sem čelado pobral in ji jo odnesel gor, a ko sem se guzil skozi vertikalno ožino na vrvi, je nekaj močno počilo. Čez čas je pa nekaj padlo 20 m pod mano na tla.
Ampak seveda, sem si rekel, pantin sem strgal!
Pantin je nožna prižema na desni nogi, ki pomaga pri plezanju. Na levi imam pa nožno zanko. Za eno nogo! Če bi jo imel za dve, bi še nekako šlo, tako sem pa crkoval vse do bivaka na 250, iz prav vsake ožine prebiti se je bilo prava muka!
Ja, vem, da se brez pantina, a ko imaš Čaganko vsako ped natrenirano s pantinom, je brez njega jeba …
Potrpinu sva rekla, naj piči naprej, midva sva pa veselo penzionersko crkovala čez ožine. Po dolgem času sem spet slišal Matejo preklinjati! Se je zataknila in kletvice baje pomagajo. Jaz sem čmuril eno dvorano nižje in bil čisto tiho, da se ne bi spomnila, da sem jo jaz povabil v to jebado …
Ven sva pokukala še po soncu, okoli sedmih zvečer! In ker nas je zunaj pričakal Kaco z ogromnim kupom žerjavice, v katere je potem skril krompir v folijo zavit, nad njo je pa čevape in sir vrgel ter argentinski steak, je bilo bogovsko! Človek bi se kar razvadil, vam povem!
Aja, še preden sem se slekel, sem pa še kofe in radler dobil pa prižgan čik, sem zadnjega kakšni dve uri prej dol pokadil in se mi je malo vleklo, nič ne tajim …
Kakor koli, bo treba kmalu spet dol, zdaj bo pa menda spet šlo!
A, za bon sprašujete? Jaz sem prijatelja tudi vprašal, kje ga ima, da ga preluknjam, pa ga ni dal. Da še nismo prišli na 500!
